Jedro

Ker je tožnik utrpel škodo zaradi dejanja, za katero po KZ-1 ni mogoče izreči kazni zapora nad eno leto, po ZOZKD niso izpolnjeni pogoji za priznanje odškodnine.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za priznanje pravice do odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpel pri pretepu dne 25. 6. 2008 na turnirju iz malega nogometa. Komisija ugotavlja, da vloga prosilca ne izpolnjuje materialnih pogojev, ki so navedeni v 6. členu Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD – Ur. list RS, št. 101/2005). V skladu z materialnimi pogoji določenimi v 1. alinei 6. člena ZOZKD, se lahko prizna odškodnina žrtvi kaznivega dejanja le v primeru, če je bilo proti prosilcu storjeno takšno nasilno naklepno dejanje z znaki kaznivega dejanja, za katerega se sme po Kazenskem zakoniku (KZ – UPB-1, Ur. list RS, št. 95/2004) izreči kazen zapora nad eno leto. Iz kazenske ovadbe je sicer razvidno, da je policija v konkretnem primeru podala ovadbo zoper znana storilca zaradi suma storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/II KZ, vendar je za komisijo sprejemljiva le kazenska kvalifikacija, da gre v konkretnem primeru za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 133/1 členu zato, ker takšna kazenska kvalifikacija temelji na podobnih primerih, ki jih je komisija do sedaj obravnavala. Komisija je s tem v zvezi sprejela stališče, ki ima oporo tudi v sodni praksi, da udarec s pestjo v glavo ni posebno nevaren način poškodovanja in zato ne gre za kaznivo dejanje po drugem odstavku 133. člena ZK oz. sedaj 122. člena KZ-1. Za takšno kvalifikacijo ne govorijo niti okoliščine in način storitve dejanja, kot tudi ne ravnanje prosilca ob dejanju in njegov prispevek k nastanku in obsegu škode. Ker v konkretnem primeru ne gre za kaznivo dejanje, za katero bi se lahko izrekla kazen zapora nad eno leto in ker je prosilec sam prispeval k nastali posledici, vloga ne izpolnjuje vseh materialnih pogojev za priznanje odškodnine in sicer pogoj iz 1. alilnee 6. člena ZOZKD, zato je bilo potrebno z upoštevanjem 26. člena citiranega zakona odločiti, kot je razvidno iz izreka te odločbe in v celoti zavrniti prosilčevo zahtevo. Zavrnitev zahtevka v tem postopku pa ne pomeni, da prosilec ne bi bil upravičen do odškodnine na podlagi drugega pravnega naslova. Po 7. členu ZOZKD je upravičenec celo dolžan uveljavljati tovrstni premoženjsko pravni zahtevek v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek in o tem obvestiti komisijo. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da gre v konkretnem primeru za znane storilce, zato so za takšen zahtevek izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Na to zakonsko obveznost je bil tožnik še posebej opozorjen z obvestilom z de 6. 11. 2008, vendar prosilec do odločitve komisije ni predložil obvestila iz 7. člena ZOZKD.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke, ker se z njeno odločitvijo ne strinja. Da je bilo v konkretnem primeru storjeno kaznivo dejanje po II. odstavku 133. člena KZ oz. po prepričanju tožnika celo kaznivo dejanje po prvem odstavku 134. člena KZ izhaja iz dejstva, da sta osumljena tožnika s stisnjeno pestjo udarila vsak po enkrat v predel nosu in mu povzročila zlom in udarnino nosu, v posledici česar je bil tožnik tudi sprejet v Splošno bolnico Celje, kjer je bil po izvršeni repoziciji in evalvaciji nosne kosti hospitaliziran (od 27. 6. 2008 do 30. 6. 2008) in nato odpuščen v domačo oskrbo. Teža poškodbe, ki jo je utrpel tožnik kaže na to, da sta osumljena tožnika poškodovala na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. Tožeča stranka še poudarja, da komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj nikakor nima potrebnih znanj za zagotavljanje teže telesnih poškodb ter bi tako komisija v postopek vsekakor morala pritegniti izvedenca medicinske stroke – travmatologa, ki bi podal mnenje tako o načinu poškodovanja tožnika, kot tudi o teži telesnih poškodb, ki jih je utrpel tožnik. Prav tako ne soglaša z navedbo tožene stranke, da je tožnik sam prispeval k nastali posledici, saj tožnik nobenega izmed osumljenih ni napadel, kaj takšnega pa ne izhaja niti iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe, niti iz kazenske ovadbe. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožena stranka pa je razloge za svojo odločitev tudi ustrezno utemeljila, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje izrecno sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/2006 in 62/2010). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD, Ur. list RS, št. 101/2005 s spremembami) določa, da je prosilec upravičen do odškodnine po tem zakonu, če so za to izpolnjeni formalni in materialni pogoji določeni s tem zakonom (4. člen). V 6. členu so določeni materialni pogoji, med katerimi je v 1. alinei 6. člena tudi določeno, da mora biti za priznanje odškodnine proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje. Kaj je nasilno naklepno dejanje pa določa 2. člen citiranega zakona, ki pravi, da je nasilno naklepno dejanje tisto dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, ki se po Kazenskem zakoniku lahko stori naklepno, z uporabo sile ali kršitvijo spolne nedotakljivosti in za katero se sme izreči zapor nad eno leto. V skladu z 32. členom citiranega zakona o zahtevi za priznanje odškodnine odloča komisija, sestavljena v skladu z 20. členom ZOZKD. V skladu s tretjim odstavkom citiranega člena so člani te komisije med drugim tudi strokovnjak oz. strokovnjakinja s področja medicine poškodb in vrhovni ali višji državni tožilec. Glede na navedeno zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore o nestrokovni sestavi komisije, ki bi lahko podala mnenje o teži telesnih poškodb, ki jih je utrpel tožnik. Po presoji sodišča je pravilna tudi ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi o prispevku tožnika oz. o ravnanju tožnika ob dejanju in po njem in njegov prispevek k nastanku in obsegu škode. Tako iz zapisnika o sprejemu ustne obravnave, kot tudi iz kazenske ovadbe izhaja, kakšna je bila vloga tožnika v pretepu, zato se tudi sodišče pridružuje zaključku tožene stranke, da škode, ki jo je uveljavljal, sploh ne bi utrpel, če na tekmi sam ne bi začel z nezakonitim fizičnim nasiljem zoper druge udeležence.

Ker je glede na vse povedano izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.