Jedro

V primeru, da delavec v roku 3 mesecev prostovoljno ne izpolni svoje obveznosti ugotovljene v odškodninskem postopku mora tudi v primeru, da na sodišču pripozna zahtevek, tožeči stranki povrniti stroške postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 9.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1994 dalje do plačila in stroške sodnih taks v višini 675,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 3.990,00 SIT in stroške sodnih taks v višini 1.080,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi pripoznave s katero je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 427.900,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1993 dalje do plačila in sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sklep o stroških se pritožuje tožeča stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče izpodbijano sodbo v izreku o stroških spremeni tako, da plačilo pravdnih stroškov naloži toženi stranki. Pritožba graja odločitev sodišča, ki tožeči stranki ni priznalo zaznamovanih stroškov postopka iz razloga, ker je bila predmetna tožba vložena na sodišče pred potekom 3 mesečnega roka, po katerem, lahko delodajalec, če delavec prostovoljno ne plača škode, sproži postopek pred pristojnim sodiščečm. Meni, da je trimesečni rok iz 2. odstavka 72. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja zgolj napotitveni rok, ne pa rok, ki bi delodajalcu prepovedoval sprožiti ustrezni postopek pred sodiščem, pred potekom tega roka. Tudi če bi izhajali iz stališča sodišča prve stopnje, je toženčev dolg zapadel v plačilo 17.7.1994, torej pred narokom za glavno obravnavo in sama pripoznava zahtevka ne more zadoščati zato, da sodišče naloži plačilo stroškov tožniku.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji po določbi 371. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ 4/77 do 27/90) izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Pri odločanju o stroških se je napačno oprlo na določbo 157. člena ZPP, ki ureja drugačno situacijo, kot je bila v tem individualnem delovnem sporu. V tem individualnem delovnem sporu je dolg namreč zapadel v plačilo že pred vložitvijo tožbe, takrat, ko je bilo v postopku pri toženi stranki ugotovljena višina škode, dejansko pa ob vložitvi tožbe, takrat predloga, še ni potekel tri mesečni rok iz 2. odstavka 72. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ 60/89, 42/90), ki določa 3 mesečni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti delavca. Pred narokom za glavno obravnavo, pa je potekel že tudi ta rok in do tega naroka toženec svoje obveznosti ni poravnal. Zato ni možno uporabiti določbe 157. člena ZPP, ki bi bila uporabjiva le v primeru, če bi toženec poravnal svoj dolg do poteka tromesečnega roka po 2. odstavku 72. člena ZTPDR.

Za stroške nastale po uveljavitvi zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94), ki je stopil v veljavo dne 13.5.1994 in v 1. odstavku 14. člena določa, da se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, v kolikor ni s tem zakonom drugače določeno, je potrebno uporabiti določbe 154. člena ZPP, ki v 1. odstavku določa, da mora stranka, ki v pravdi popolnoma propade nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. 155. člen določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo upošteva samo stroške, ki so bili potrebni za pravdo. V konkretnem primeru so tožeči stranki po 13.5.1994 nastali stroški za zastopanje po odvetniku in sicer za glavno obravnavo dne 13.10.1994, za kar je sodišče priznalo glede na vrednost spora 427.900,00 SIT 140 točk po odvetniški tarifi in sodno takso za sodbo v višini 675,00 tolarjev. Stroške, ki so nastali tožeči stranki pred uveljavitvijo zakona o delovnih in socialnih sodiščih, to so stroški za predlog, pa nosi tožeča stranka sama iz razloga, ker je pred sodišči združenega dela, takrat ko je bil vložen predlog, veljalo načelo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP izrek o stroških spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo potrebne stroške, nastale po uveljavavitvi zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Glede na to, da je tožeča stranka s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških in naložilo toženi stranki, da tožeči stranki povrne pritožbene stroške, ki jih je odmerilo v skladu z določbo 154. in 155. člena ZPP in tožeči stranki priznalo za pritožbo 60 točk, glede na znesek s katerim je uspela v pritožbi in stroške sodne takse za pritožbo.

Bivše zvezne predpise je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94).