Jedro

Ker tožeča stranka na pritožbeno obravnavo ni pristopila, se na podlagi drugega odstavka 348. člena ZPP šteje, da so trditve tožene stranke o neobstoju nove nepremoženjske škode, resnične.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se prvostopna sodba spremeni tako, da glasi: „I. Zavrne se zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 4.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2016 dalje ter mu povrniti pravdne stroške.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti v roku 15 dni pravdne stroške v znesku 30,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 117,00 EUR pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano vmesno sodbo pod točko I ugotovilo, da po temelju obstoji vtoževana obveznost tožene stranke. Nadalje je odločilo, da bo o višini tožbenega zahtevka sodišče odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe (točka II izreka), odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo (točka III izreka).

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Osrednji pritožbeni ugovor je, da iz izvedenskih mnenj izvedenca medicinske stroke (Komisija A in Komisija B) ni izkazana po tožeči stranki zatrjevana nova škoda. Iz obeh izvedenskih mnenj izhaja, da zatrjevane subjektivne težave tožnika (nenadne hude bolečine v predelu trohanternega masiva s širitvijo proti kolku) niso objektivno izkazane z opravljenimi zdravstvenimi pregledi tožnika. Zdravstvene preiskave ne izkazujejo nobenega objektivnega nepredvidljivega poslabšanja zdravja tožnika zaradi poškodb leve stegnenice v prometni nesreči z dne 16. 12. 2007, za kar je tožnik že prejel odškodnino za nepremoženjsko škodo, temveč temeljijo le na subjektivnih navedbah tožnika. Zgolj subjektivno zatrjevanje tožnika o navedenih nenadnih hujših bolečinah pa ne zadostuje za presojo o obstoju nove škode, ki mora biti objektivno izkazana z nepričakovanim in nepredvidljivim poslabšanjem zdravja oškodovanca. Prvostopno sodišče pa je presojo o obstoju nove škode utemeljilo le na subjektivnem kriteriju, kar pa je tudi materialnopravno zmotno. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka zoper toženo stranko vtožuje odškodnino za novo škodo iz škodnega dogodka, prometne nesreče z dne 16. 12. 2007, v kateri je tožnik utrpel zdrobljen zlom srednjega dela leve stegnenice, zlom vratu leve stegnenice, zlom spodnjega dela leve stegnenice ter zlom leve piščali. S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 361/2009 z dne 16. 9. 2010 je tožniku za nepremoženjsko škodo (fizične bolečine, zmanjšanje življenjske aktivnosti, prestani strah, skaženost) iz navedenega škodnega dogodka za navedeno poškodbo že priznana odškodnina v skupnem znesku 38.500,00 EUR. Tožnik zatrjuje, da mu je v letu 2014 nastala še dodatna (nova) škoda v obliki nenadnih hudih bolečin, ki so se pojavile v predelu trohanternega masiva s širitvijo proti kolku. Za novo škodo je značilno, da ob koncu sojenja še sploh ni bilo gotovo, da bo nastala in če bo, kolikšna bo. Kot novo škodo sodna praksa1 opredeljuje škodo, ki izvira iz istega škodnega dogodka, pa v času sojenja še ni bila predvidljiva (gotova, neogibna).

6. Pritožbeno sodišče je zaradi presoje o obstoju nove škode in s tem povezane izvedbe dokaza z izvedenci medicinske stroke razpisalo pritožbeno obravnavo, na katero je vabilo obe pravdni stranki. Obe pravdni stranki sta po pozivu pritožbenega sodišča pisno soglasno izjavili, da se dokaz z izvedencema medicinske stroke na pritožbeni obravnavi izvede tako, da se pisno izdelana izvedenska mnenja ter zapisnik o soočenju izvedencev na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, preberejo. Tožeča stranka se kljub pravilnemu vabljenju pritožbene obravnave ni udeležila. Tožena stranka je pristopila na pritožbeno obravnavo. Pritožbeno sodišče je na izvedeni pritožbeni obravnavi v dokaznem postopku v skladu z danimi soglasji o izvedbi dokaza z izvedencem, izvedenska mnenja prebralo.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodbo potrebno zaradi odsotnosti tožeče stranke iz pritožbene obravnave z zavrnitvijo zahtevka spremeniti že na podlagi določbe drugega odstavka 348. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)2. Z obravnavano pritožbo tožena stranka s sklicevanjem na izvedenska mnenja izpodbija presojo prvostopnega sodišča, da zatrjevane nenadne hude bolečine, ki so se pojavile v predelu trohanternega masiva in se širijo proti kolku, predstavljajo novo nepremoženjsko škodo iz škodnega dogodka, prometne nesreče tožnika z dne 16. 12. 2007, v kateri je utrpel hujši zlom leve stegnenice ter zlom piščali leve noge in za kar mu je bila že s sodbo sodišča izplačana odškodnina za nepremoženjsko škodo. Pritožba trdi, da tožnik ni utrpel nove škode. Ker tožeča stranka na pritožbeno obravnavo ni pristopila, se na podlagi drugega odstavka 348. člena ZPP šteje, da so trditve tožene stranke o neobstoju nove nepremoženjske škode, resnične. V primeru neobstoja nove nepremoženjske škode pa ni podlage za prisojo odškodnine za vtoževano nepremoženjsko škodo iz naslova nove škode in je tako iz že navedenih procesnih razlogov potrebno zavrniti zahtevek tožeče stranke.

8. Zraven tega ima pritožba tudi prav, da tako iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke Komisija A v kot iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke Komisija B izhaja, da po tožniku zatrjevano bistveno poslabšanje subjektivnega stanja (nenadne hude bolečine v predelu trohanternega masiva s širitvijo proti kolku) na podlagi RTG in CT preiskav, ki sta bili opravljeni v letu 2014 in 2015 ter osebnega pregleda tožnika po izvedencu - Komisiji A, ni objektivno izkazano v smislu slabo zaraščenega ali nezaraščenega zloma, refrakture, omajanja OSM vijakov, preskakovanja mišice v predelu trohantra, kar vse bi lahko predstavljalo nepričakovane in nepredvidljive škodne posledice za oškodovanca iz navedenega škodnega dogodka, to je prometne nesreče z dne 16. 12. 2007, v kateri je tožnik utrpel hujši zlom leve stegnenice. Izvedenec - Komisija A v sicer v izvedenskem mnenju navaja, da RTG in CT preiskava zaradi artefaktov nista zanesljivo izključili morebitnega objektivnega poslabšanja stanja v smislu slabo zaraščenega ali nezaraščenega zloma, refrakture ali omajanja vijakov, kar bi se lahko zanesljivo zaključilo le z odstranitvijo OSM in ponovno CT preiskavo. Taka izvajanja pa ne morejo spremeniti zaključka o objektivni nedokazanosti nove škode, ker je na tožeči stranki dokazno breme, da vsaj s stopnjo prepričanja izkaže obstoj nove škode (slabo zaraščen ali nezaraščen zlom, refraktura, preskakovanje mišice v predelu trohantra, omajanje vijakov OSM), iz katere bi naj izvirale po tožeči stranki zatrjevane nenadne hude bolečine. Ni pa sporno, da je tožnik iz naslova fizičnih bolečin (zaradi narave poškodbe so te bile tudi pričakovane v bodoče) na podlagi sodbe sodišča že prejel izplačano odškodnino. Odškodnino za nepremoženjsko škodo pa je tudi prejel zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri odmeri katere je bila tudi upoštevana njegova narava dela, zbiralec železja.

9. Tožeča stranka je v pravdi propadla in zato je toženi stranki dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 30,00 EUR, kolikor znašajo potrebni materialni stroški za pravdanje tožene stranke na prvi stopnji.

10. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 358. člena ZPP.

11. Tožena stranka je s pritožbo uspela in zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške za takso (33,00 EUR), materialne stroške (30,00 EUR) in potne stroške v znesku 54,00 EUR, skupaj torej 117,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

1 Sklep VS RS II Ips 671/2007; sklep VS MB I Cp 878/2009; odločba VSL II Cp 1909/2015; VSL III Cp 2466/2016; VSL II Cp 2021/2016. 2 Če ne pride na obravnavo pritožnik, se šteje, da njegove trditve o dejstvih, ki jih v pritožbi izpodbija ali zatrjuje, niso resnične. Če ne pride na obravnavo nasprotna stranka, se šteje, da so trditve o dejstvih, ki se v pritožbi izpodbijajo ali zatrjujejo, resnične. Če ne pride na obravnavo nobena stranka, sodišče izvede dokaze, ki jih je mogoče izvesti, in izda odločbo.