Jedro

Nemogoč pogoj je le tisti pogoj, ki objektivno ne more nastopiti, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča obstajajo v zvezi s tem odložnim pogojem še vse objektivne okoliščine, ki omogočajo njegovo uresničitev. Stranka, ki lahko ta pogoj izpolni, še vedno obstaja, tožeča stranka pa tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega bi bila izpolnitev pogoja nemogoča z vidika zakonitosti ali drugih dejstev, ki bi bila neodvisna od volje subjekta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi ničnost Pogodbe o oddaji in prodaji zemljišč za golf igrišče, z dne 22.9.2005 (v nadaljevanju: Pogodba). Tožeči stranki je naložilo, da toženima strankama (nerazdelno) v 15-ih dneh plača 5.723,87 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in jo izpodbijala zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztrajala je, da je odložni pogoj nemogoč, da je predmet pogodbene obveznosti nedoločen in nedoločljiv, in da pogodbena obveznost nima dopustne podlage. Navedla je, da je sodišče prezrlo sodno prakso, da je odložni pogoj nemogoč, kadar je jasno, da pogodba, kot je bila dogovorjena, ne bo mogla nikoli zaživeti (II Ips 160/2005). Iz terminskega plana izhaja, da se bo z izgradnjo golf igrišča začelo v letu 2005, zaključena pa naj bi bila do konca leta 2007, torej so pogodbene stranke pričakovale, da se bo odložni pogoj izpolnil v nekem razumnem, relativno kratkem roku. Zmotna je tudi presoja sodišča, da naj bi bila izpolnitev pogoja v sferi tožeče stranke, saj tožeča stranka ni upnik v pravdi, ki poteka med Republiko Slovenijo in občino, ter zato ne more podati predloga za umik začasne odredbe. Ocena prvostopenjskega sodišča, da je možno določiti, katera zemljišča so predmet pogodbe, pri čemer bi stranke v zvezi s parcelacijo upoštevale Odlok o lokacijskem načrtu golf igrišča v S. (v nadaljevanju: LN) je napačna, saj je jasno, da je zaradi odločbe ustavnega sodišča, da je Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana občine (v nadaljevanju: Odlok) v nasprotju z Zakonom o urejanju prostora, tudi LN v nasprotju s prisilnimi predpisi in ga stranke pri parcelaciji ne bi smele upoštevati. Pogodba ne vsebuje podatkov, s katerimi bi bilo mogoče določiti višino najemnine oziroma kupnine za solastniški delež na nepremičninah. V 11. in 19. členu Pogodbe je določena le najemnina in kupnina za 1 m² zemljišča, ni pa določena vrednost „solastniškega deleža v lasti razpisovalca“. Ni tudi mogoče določiti natančne površine, ki bi se oddala oziroma prodala. Sodišče se sklicuje na 58. člen Pogodbe, ki pa za presojo ničnosti ni relevanten, saj se nanaša na spremembo LN, v obravnavanem primeru pa ni bil spremenjen, ampak je protipraven. Ocena prvostopenjskega sodišča, da podlaga Pogodbe ni nedopustna, je napačna, saj podlaga Pogodbe ni izgradnja golf igrišča v S., ampak „izgradnja in upravljanje z golf igriščem v S. skladno z določili LN“. Tako ni mogoče trditi, da bi bilo dopustno graditi golf igrišče na način, ki bi bil skladen z LN, ki bi temeljil na protiustavnem Odloku. Pritožba opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 284/95, po kateri je pomembna tudi okoliščina, če je bil pravni posel izvršen. Brez pomena bi ostala odločitev ustavnega sodišča, če bi bilo strankam Pogodbe dopuščeno zgraditi golf igrišče na način, ki bi bil skladen z LN, ki je hierarhično nižji akt od protiustavnega Odloka. Poleg tega pravni posel ni bil izvršen, saj golf igrišče ni bilo zgrajeno, gradnja se še niti začela ni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče povsem soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je ničnost pravnega posla najostrejša in skrajna sankcija, pri ugotavljanju katere je potrebno ugotoviti, kakšna norma je bila kršena, kakšen je bil namen te norme in za kakšen poseg v splošne ali posamezne interese je pri kršitvi te norme šlo. Pri ugotavljanju, ali je bil pravni posel ničen, je pomembna tudi okoliščina, ali je bil pravni posel izvršen(1). Zato Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v 86. členu, kjer postavlja definicijo za ničnost pogodbe, tudi določa, da je pogodba nična(2), če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

Z razlogom, ki ga pritožba ponavlja pri utemeljevanju, da je Pogodba nična, ker ne bo mogla nikoli zaživeti zaradi nemogočega odložnega pogoja, pritožba ne more uspeti. V skladu z drugim odstavkom 60. člena OZ je pogodba, ki je sklenjena pod nemogočim odložnim pogojem, nična, saj ob takšnem pogoju nastane enak položaj, kot če pogodbe stranki sploh ne bi sklenili. Vendar je pri tem opozoriti, da je nemogoč pogoj le tisti pogoj, ki objektivno ne more nastopiti(3). V obravnavanem primeru je bil med strankama dogovorjen pogoj, da okrožno sodišče na podlagi umika predloga za izdajo začasne odredbe izda sklep, s katerim o tem umiku odloči (92. člen Pogodbe). Takšnemu pogoju zagotovo ni mogoče očitati, da bi bil objektivno nemogoč, saj sodišče ob umiku sredstva zavarovanja izda le deklaratorni sklep o tem dejstvu (in ustavi postopek)(4). Vendar se je med postopkom ugotovilo, da Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na sodišče sploh ni posredovalo vloge, s katero bi zožilo oziroma umaknilo predlog za izdajo začasne odredbe (čeprav je bil med strankama ob sklepanju Pogodbe ugotovljen ta umik začasne odredbe že kot dejstvo(5)), kar pomeni, da se dogovorjeni pogoj še ni uresničil. Vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča obstajajo v zvezi s tem odložnim pogojem še vse objektivne okoliščine, ki omogočajo njegovo uresničitev. Stranka, ki lahko ta pogoj izpolni, še vedno obstaja, tožeča stranka(6) pa tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega bi bila izpolnitev pogoja nemogoča z vidika zakonitosti ali drugih dejstev, ki bi bila neodvisna od volje subjekta, in ki bi mu onemogočala, da umakne predlog za zavarovanje. Odložni pogoj, pod katerim je bila Pogodba sklenjena, torej objektivno ni nemogoč in zaradi tega razloga tudi Pogodba ni nična, kot je pravilno odločilo prvostopenjsko sodišče. Pravdni stranki sta v 11. členu Pogodbe določili najemnino za parcele iz seznama 1, v 18. členu za zemljišča iz seznama 2 in v 19. členu kupnino (iz seznama 3). S Pogodbo sta torej „razpisovalca“, to je najemodajalca oziroma prodajalca (tožeča stranka in prvi toženec), v razmerju do „ponudnika“ (drugega toženca) nastopala enotno, tudi zaradi nerazčiščenega lastništva na zemljiščih. Zato njuno notranje razmerje (glede najemnine in kupnine), četudi ni bilo določeno, ne more pomeniti nedoločljivosti ali nedoločnosti predmeta Pogodbe. Tožeča stranka in prvi toženec sta v šesti alineji drugega odstavka 1. člena Pogodbe posebej priznala veljavnost Pogodbe „ne glede na dokončno razmejitev lastništva“. To, da lastništvo med „razpisovalcema“ ni bilo jasno razmejeno, je torej bilo za pogodbene stranke(7) že ob sklepanju Pogodbe znano, saj so to dejstvo celo posebej izpostavile(8). Ob sklepanju te Pogodbe so vse tri pogodbenice tudi vedele, da je Odlok v ustavni presoji. To izhaja iz druge alineje prvega odstavka 1. člena Pogodbe. Določilo iz četrtega odstavka 58. člena Pogodbe tudi glede parcelacije nepremičnin zato ni mogoče tolmačiti tako ozko, kot to želi prikazati pritožba. Pogodbene stranke, ki so torej vsa ta dejstva (na katerih sedaj ena izmed njih temelji zahtevek na ugotovitvi ničnosti Pogodbe) že ob sklepanju Pogodbe poznale, so se prav zaradi njih dogovorile za mehanizme, da bi navkljub temu ohranile Pogodbo v veljavi in jo realizirale. Predvidele so sklenitev aneksa, če bi se LN spremenil. Ob ugotovljeni nezakonitosti Odloka, na katerem je LN temeljil, bi torej (upoštevajoč razlog nezakonitosti) prišlo kvečjemu do spremembe LN(9).

V delu, ko pritožba utemeljuje ničnost Pogodbe tudi na dejstvu, da naj bi pravni posel, dogovorjen s Pogodbo ne bil izvršen, je potrebno opozoriti, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila Pogodba delno realizirana, in sicer so bile nepremičnine izročene v posest drugi toženki, vknjižile so se stvarne in obligacijske pravice v zemljiško knjigo ter izplačane so bile odškodnine prejšnjim zakupnikom glede neamortiziranega dela trajnih nasadov. Teh ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa tožeča stranka ne izpodbija. Četudi se gradnja golf igrišča še ni začela, kot to zatrjuje tožeča stranka, so torej pogodbenice dogovorjen pravni posel že začele izpolnjevati.

Tožeča stranka torej ni uspela izpodbiti materialnopravno pravilnih odločitev prvostopenjskega sodišča, da Pogodba, ki se je že začela izvrševati, nima takšnih nepopravljivih in tako hudih pomanjkljivosti, da bi bila zato neobstoječa. Pritožba je v delu, ko poudarja, da je tudi podlaga pogodbe nedopustna, ker naj bi bila podlaga samo izgradnja golf igrišča v skladu z LN, celo nerazumljiva. Podlaga pogodbe je razlog, zaradi katerega stranke sklenejo pogodbo (39. člen OZ). V obravnavanem primeru so stranke Pogodbo sklenile zato, da se zgradi in upravlja golf igrišče, kar sta jasno zapisali tudi v 3. členu Pogodbe. Seveda se vse takšne posege lahko izvede le v skladu s predpisi, vendar zaradi tega ni mogoče zapisanega pristavka, da se bo izgradnja izvedla „skladno z določili LN“ šteti kot kavzo Pogodbe, ki naj bi odpadla zaradi nezakonitosti Odloka, na katerem je LN temeljil. Pritožbeno sodišče zato povsem soglaša s stališčem prvostopnega sodišča da zaradi nastopa nove okoliščine, to je razveljavitve Odloka, ki je nastopila po sklenitvi Pogodbe, in ki otežuje ali onemogoča izpolnitev obveznosti na takšen način, kot so bile dogovorjene v Pogodbi, nastopijo drugačne pravne posledice, ne pa absolutna neveljavnost sklenjene Pogodbe.

Na podlagi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

op. št. 1: VSS II Ips 284/95 op. št. 2: ko nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom op. št. 3: več N. Plavšak, OZ s komentarjem, GV Založba, LJ 2003, 1. knjiga, str. 383 op. št. 4: glede nastopa tega pogoja torej celo ni bilo negotovosti op. št. 5: tretja alineja drugega odstavka 1. člena Pogodbe op. št. 6: v tem delu je soglašati s pritožbo, da tožeča stranka, ki v zadevi P 108/2002 oziroma sedaj P 745/2009 nastopa z Republiko Slovenijo kot stranski intervenient, ki se je priključil Republiki Sloveniji, ne more sama umakniti predloga za izdajo začasne odredbe op. št. 7: torej za pravdne stranke op. št. 8: prva in druga alineja drugega odstavka 1. člena Pogodbe op. št. 9: in torej do sklenitve aneksa