Jedro

O nespremenjeni vsebini služnosti je mogoče govoriti zgolj v primeru, ko ostaja namen izvrševanja služnosti isti, smiselno primerljiv pa je tudi njen obseg.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v točki I/b izreka in v prvem odstavku točke II/b izreka spremeni tako, da se v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 236, njiva, izmere 2360 m2, vpisane v vl. št. 1257, k.o. G., sedaj v lasti tožnika D. N., kot gospodujoče parcele, ugotovi obstoj služnostne pravice za vožnjo s konji, kolesom, vozom in s traktorjem za potrebe del na njivi, po južnem delu parcel št. 235/1, dvorišče 548 m2, 235/5, travnik, 563 m2, in 235/6, travnik, 537 m2, vseh v vl. št. 970 iste k.o., v lasti prve tožene stranke M. Z., in po južnem delu parcele št. 235/7, vpisane v vl. št. 1304 k.o. G., travnik, izmere 684 m2, v lasti druge tožene stranke J. B., kot služečih parcel po obstoječi poti, v drugem odstavku točke II/b, III. točki in IV. točki izreka pa razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 236, njiva, izmere 2360 m2, vpisane v vl. št. 1257, k.o. G., sedaj v lasti tožeče stranke, kot gospodujoče parcele, služnostna pravica poti za hojo po južnem delu parcel št. 235/1, dvorišče 546 m2, 235/5 travnik, 563 m2 in 235/6, travnik, 537 m2, vse vpisane v vl. št. 970 iste k.o., v lasti tožene stranke M. Z. kot služečih po obstoječi poti in je ta toženka dolžna izstaviti tožniku listino, s katero bo lahko opisano služnost vknjižil v korist vsakokratnega lastnika parcele 236, vpisane v vl. št. 1275 gornje k.o. kot gospodujoče in v breme služečih parcel, št. 235/1, 235/5 in 235/6, vpisanih v vl. št. 970 iste k.o., sicer bo to listino nadomestila pravnomočna sodba sodišča (I/a točka izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev širšega obsega služnostne pravice (I/b točka izreka izpodbijane sodbe). Sodišče je ugotovilo obstoj služnosti hoje tudi po južnem delu parcele, ki je v lasti druge tožene stranke, to je po parceli 235/7 k.o. G. (točka II/a izreka izpodbijane sodbe), zahtevek glede širšega obsega služnosti pa zavrnilo (prvi odstavek točke II/b izreka). Prav tako je zavrnilo konfesorni zahtevek zoper drugo toženo stranko, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da le-ta na svoje stroške odstrani brezo, ki se nahaja na južnem delu njene parcele na trasi služnostne poti, ki vodi na parcelo tožeče stranke, ter ji prepove vsakršno bodoče oviranje izvrševanja služnosti poti za hojo in vožnjo z vsemi motornimi vozili (drugi odstavek točke II/b izreka), kakor tudi zahtevek zoper prvo toženo stranko in drugo toženo stranko, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da opustita parkiranje kakršnih koli vozil na služnostni poti v širini treh metrov, ter da se jima prepove kakršno koli oviranje te služnosti v bodoče (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje (IV. točka).

2. Zoper zavrnilno odločitev, tj. točko I/b, II/b in III, ter stroškovno odločitev, to je točko IV izreka sodbe sodišča prve stopnje, se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi tudi glede zavrnjenega dela ter toženi stranki naloži obveznost nerazdelnega plačila pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da uporablja svojo parcelo izključno v poljedeljske namene, torej v istem interesu, zaradi katerega je bila leta 1931 ustanovljena služnost za hojo, vožnjo ter živinogonjo. Sedaj pa se zaradi tehničnega napredka za takšne potrebe ne uporablja več konj in vprežnih voz, ciz in plugov, temveč osebne avtomobile in kmetijsko mehanizacijo, kamor sodi zlasti traktor z raznimi priključki. Traktor pa je ravno tako motorno vozilo. Uporaba navedenih vozil zato v konkretnem primeru ne pomeni spremembe izvrševanja ustanovljene služnosti. Prometna sredstva, ki jih sedaj uporablja za dosego svojega poljedeljskega interesa, se namreč uporabljajo za isti namen kot v času, ko je bila ustanovljena služnost za hojo, vožnjo in živinogonjo. Sodišče prve stopnje je imelo za ugoditev tožbenemu zahtevku dovolj podlage v dokazih, le zmotno je uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da ne gre za nedovoljeno razširitev služnosti. Poudarja tudi, da predstavlja sporna služnostna pot za hojo in vožnjo z vsemi motornimi vozili edino potno zvezo tožnikove parcele z javnim cestnim omrežjem. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Poudarja, da sporna pot nikoli ni bila dovozna pot, temveč se je vozilo samo v primeru spravljanja pridelka, gnojenja in obdelovanja njive. Na parcelo tožeče stranke se nikoli ni dostopalo z osebnimi motornimi vozili, zlasti pa ne z vsemi motornimi vozili. Občasna uporaba kolesa ali cize za spravljanje kmetijskega pridelka pa ne more prerasti v služnost vožnje z vsemi motornimi vozili. Izraz „dostopalo“ pomeni nekaj drugega kot „vozilo“, pa tudi dostopalo se ni ves čas, temveč zgolj za spravljanje pridelka v odvisnosti od časa kmečkih del. Ni pa se vsak dan vozilo po sporni trasi, kot skuša tožeča stranka prikazati v tem postopku. Ni res, da so priče izpovedale, da se je oralo tako, da se je dostopalo s plugom po sporni poti, ravno nasprotno. Nihče ni potrdil, da bi traktor vozil po sporni trasi, oralo se je namreč tudi z dostopom preko J. zemlje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi ugotovilo, da izvedeni dokazni postopek omogoča zanesljiv zaključek, da se je na parcelo 236, last tožeče stranke, dostopalo s konji, kolesom, vozom in kasneje s traktorjem in to vedno v odvisnosti od potrebnih del na njivi. Nikoli pa se tja ni dostopalo z osebnimi motornimi vozili. Pravdni stranki navedenih ugotovitev v pritožbenem postopku smiselno ne izpodbijata (primerjaj zlasti pritožbene navedbe na list. št. 207). Med njima obstaja spor (zgolj) pravne narave, ali takšno dejansko stanje omogoča ugotovitev, da je tožeča stranka poleg služnosti hoje priposestvovala tudi služnost vožnje z vsemi motornimi vozili za dostop do parcele 236. Tožeča stranka namreč vztraja, da pomeni vožnja z motornimi vozili zgolj prilagoditev načina izvrševanja iste, že obstoječe služnosti, tehničnemu napredku, tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo poudarja, da se na parcelo tožeče stranke po sporni trasi nikdar ni dostopalo z vsemi motornimi vozili, še manj pa se je sporna pot uporabljala za kakršen koli dostop do parcele (torej smiselno ne glede na namen vožnje), saj so bile vožnje s sredstvi, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, namenjene zgolj spravilu pridelka in opravi drugih poljedeljskih del. 6. Sodišče druge stopnje se sicer strinja, da je treba način izvrševanja služnosti prilagajati tehničnemu napredku, vendar pri tem opozarja, da je o isti vsebini služnosti mogoče govoriti zgolj v primeru, ko ostaja namen izvrševanja služnosti isti, smiselno primerljiv pa je tudi njen obseg. Tožeča stranka namreč neutemeljeno uveljavlja ugotovitev obstoja služnosti za namen vsakršnega dostopanja do parcele 236, saj dokazni postopek takšnih trditev tožeče stranke ni potrdil, dokazne ocene sodišča prve stopnje pa tožeča stranka v pritožbi, kljub siceršnjemu uveljavljanju razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne graja in celo izrecno poudarja, da se je služnost izvajala zgolj v poljedeljskem interesu. Ker se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje na parcelo tožeče stranke dostopalo po sporni poti s traktorjem – kot za služeče zemljišče najbolj obremenjujočim sredstvom izvajanja služnosti – zgolj občasno, tj. za potrebe opravljanja del na njivi, je torej mogoče zahtevku tožeče stranke ugoditi zgolj v tem obsegu, ne pa v večjem tako, da bi bila služeča nepremičnina obremenjena s služnostjo vožnje z vsemi motornimi sredstvi ter za vse namene (in posledično ob vsakem času).

7. Glede na pojasnjeno pa je bilo treba pritožbi tožeče stranke delno ugoditi, saj njen zahtevek za ugotovitev služnosti hoje in vožnje z vsemi motornimi sredstvi po južnem delu parcel toženih strank v širini treh metrov, vključuje tudi zahtevek za manjši obseg služnosti – torej za vožnjo s točno določenimi sredstvi (s čimer je določno zamejena tudi širina služnostne poti) za potrebe del na njivi. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v točki I/b in prvem odstavku točke II/b spremenilo tako, da je zahtevku tožeče stranke ugodilo tudi glede ugotovitve služnosti vožnje s konji, kolesom, vozom in traktorjem za potrebe del na njivi (5. alineja 358. člena ZPP). V tem obsegu pa ni spremenilo odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi dajatvenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj predstavlja priposestvovanje način izvirne pridobitve pravice na stvari, ki ni izveden iz pravice tistega, ki je imetnik lastninske pravice na služeči nepremičnini, in zaradi česar dajatveni zahtevek zoper takšno stranko ni utemeljen. Tožeča stranka bo vpis pravice služnosti v zemljiško knjigo lahko dosegla že na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj pravice (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). (1)

8. V zvezi s trditvami tožeče stranke, da ji je služnost vožnje nujna za potrebe čebelarjenja na njeni parceli 236, pa sodišče druge stopnje zgolj pojasnjuje, da le-te za utemeljenost vtoževanih zahtevkov niso pravno pomembne. Glede na to, da je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek s trditvami o priposestvovanju služnosti, je namreč pomembno zgolj to, na kakšen način in za kašen namen se je služnost izvajala v času priposestvovalne dobe, v kateri so bili izpolnjeni tudi drugi pogoji za originarno pridobitev takšne pravice na stvari. Tožeča stranka ni nikdar zatrjevala, da bi se že njeni pravni predniki ukvarjali s čebelarstvom in v ta namen tudi uporabljali sporno pot po parcelah toženih strank za vožnjo z vsemi motornimi sredstvi. Četudi se je torej tožeča stranka potem, ko so njeni pravni predniki v razmerju do toženih strank že priposestvovali služnost v obsegu, kot jo je ugotovilo sodišče, na parceli 236 začela ukvarjati s čebelarstvom, navedeno - glede na nasprotovanje toženih strank kakršni koli razširitvi služnosti - za ugoditev zahtevku v tem delu to ni odločilno. Iz istega razloga pa za odločitev v konkretni zadevi ni pomembno niti zatrjevanje tožeče stranke, da je sporna pot služila dostopu do parcele B. (to je druge tožene stranke), zaradi česar je isto pot za vožnjo z osebnim vozilom v obdobju svojega najema in lastništva parcele uporabljala tudi tožeča stranka za dostop do parcele 236. Prav tako za utemeljenost zahtevka na ugotovitev pravice služnosti glede na določbo paragrafa 480 Občega državljanskega zakonika (ODZ) ni odločilno dejstvo, ali predstavlja sporna pot edino zvezo parcele 236 z javnim cestnim omrežjem. Navedeno bi bilo namreč pravno pomembno zgolj v nepravdnem postopku za določitev nujne poti.

9. Ker pa se zaradi zavrnitve zahtevka na ugotovitev služnosti vožnje sodišče prve stopnje sploh ni opredeljevalo do dejstev, ki so pomembna za presojo utemeljenosti konfesornih zahtevkov tožeče stranke, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, tj. v drugem odstavku točke II/b in točki III izreka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje namreč prvenstveno ugotoviti, ali očitana motilna dejanja v naravi dejansko ovirajo izvrševanje služnosti voženj v takšnem obsegu, kakor je bila ugotovljena v tem postopku, in šele na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev ponovno odločiti o zahtevku v tem delu. V preostalem pa je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Zaradi delne razveljavitve odločitve v glavni stvari, je sodišče druge stopnje posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter odločanje o stroških v postopku s pritožbo pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 58/2003 in nasl.