Jedro

Dejanje tretjega - neznanega voznika ne more imeti vpliva na odškodninsko obveznost povzročitelja škode do oškdovanca. Ne glede na to pa dejanje neznanega voznika, ki zgoj preusmeri pozornost povzročitelja, ne zmanjšuje njegove odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 54.454,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1995 dalje ter povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 98.824,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh, pod izvršbo. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge ter predlaga, naj sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, naj jo spremeni tako, da presežek nad 70 % tožbenega zahtevka zavrne s stroškovno posledico. Pritožnik vnovič navaja, da je sodba o 100 % odgovornosti njenega zavarovanca neutemeljena in napačna. Zaradi manevra neznanega vozila je namreč nastopila povsem nepredvidena in nepričakovana situacija, v kateri zavarovanec tožene stranke trčenja ni uspel preprečiti. Pritožnik graja tudi obrestni del, saj so 70 % zahtevanega zneska pravočasno ponudili v plačilo, vendar tožeča stranka izpolnitve ni bila pripravljena sprejeti. Zaključek sodišča, da je tožena stranka prišla v zamudo, je zato napačen. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev in razloge prvega sodišča. Povzemanje le-teh bi na tem mestu pomenilo le nepotrebno ponavljanje. Prvo sodišče je namreč natančno in pravilno obrazložilo, zakaj je zavarovanec tožene stranke v celoti povzročil nastalo škodo. Izključni pravno upoštevni razlog je bila njegova neprevidnost pri vožnji v križišče. Dejstvo, da je neznani voznik izsiljeval prednost, kar je po eni strani preusmerilo pozornost zavarovanca tožene stranke in po drugi strani povzročilo, da se je tožnik ustavil, ni v pravnorelevantni vzročni zvezi med dejanjem zavarovanca tožene stranke in nastalo posledico. Prvo sodišče je pravilno navedlo, v čem je zavarovanec tožene stranke prekršil svoje dolžno ravnanje. V križišče namreč ni pripeljal z dovoljšnjo previdnostjo. Razlog, ki je temu botroval, pa je sicer prav lahko neznani voznik, vendar to za obravnavano zadevo ni pomembno. Slednji mu namreč ni onemogočil takšnega ravnanja, kot ga od njega zahtevajo cestnoprometni predpisi. Pritožbene navedbe, ki pravzaprav pomenijo zgolj povzemanje prvostopnih ugovorov, so tako neutemeljene. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tudi v delu, ki grajajo odločitev o zakonitih zamudnih obrestih. Prvo sodišče namreč ne ugotavlja, da bi tožnik ne hotel sprejeti 70 % izpolnitve, marveč zgolj to, da je bila pošiljka poštne nakaznice neuspešna. Ne glede na to, pa je bila njena vsebina poravnava, s katero bi se moral tožnik odreči plačilu 30 % odškodnine. Tega pa ni bil niti dolžan. Pritožnik se torej ne more uspešno izgovarjati, da je bil pripravljen obveznost izpolniti. Ker je pritožba neutemeljena in ker prvo sodišče ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo.