Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov na razveljavitev sklepa disciplinskih organov na podlagi katerih je tožnikoma prenehalo delovno razmerje. Nastale so motnje v delovnem procesu in v samoupravnih odnosih, zaradi česar jima je bilo mogoče izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je obe odločbi nižjih sodišč razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sta bila tožnika v kazenskem postopku oproščena, je ostalo odprto vprašanje ali uvedba in vodenje postopka nista zastarali. Obrazložena ni bila odločitev v zvezi z delom kršitve delovnih obveznosti, ki naj bi jo storila tožnika, premalo pa je bilo tudi pojasnjeno ali so nastale omenjene motnje. Bistveno so bila kršena pravila postopka, obstaja pa tudi dvom o pravilni uporabi materialnega prava.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov na razveljavitev sklepa disciplinske komisije toženca št. 74/89 in št. 75/89 z dne 21.12.1989 v zvezi s sklepom delavskega sveta toženca št. 840/JJ z dne 3.2.1990, s katerima je bil tožnikoma dokončno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Na pritožbo tožnikov je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Tožnika sta zoper odločbo sodišča druge stopnje vložila revizijo na podlagi 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS št. 19/94,- ZDSS), zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Revizijo sta obrazložila s tem, da je bila pogodba za izgradnjo teniškega igrišča podpisana decembra 1988 in da je kolegij o pogodbi razpravljal 20.12.1988. S pravnomočno sodbo kazenskega sodišča je bilo ugotovljeno, da tožnika nista storila kaznivega dejanja, po takrat veljavnih določilih o zastaranju pa sta uvedba in vodenje postopka zastarala po poteku šestih mesecev od dneva, ko se je zvedelo za kršitev oziroma po poteku enega leta od storitve dejanja. Tudi če postopek ne bi zastaral, tožnika nista storila kršitve delovnih obveznosti zaradi katerih jima je bil izrečen disciplinski ukrep. Pojem "zloraba položaja" in "prekoračitev pooblastil" v pravilniku ni opredeljen. Oba tožnika sta bila upravičena do dejanj, ki sta jih storila, zato pooblastil nista prekoračila ali zlorabila. Kazensko sodišče je ugotovilo, da tožnika nista pridobila s svojim ravnanjem nobenih premoženjskih koristi, stavka do katere naj bi prišlo zaradi nezakonitih ravnanj tožnikov, pa je bila zaradi slabih plač, slabega gospodarjenja in vodenja, informacija o ravnanju tožnikov pa je bila napačna. Sodišče napačno tolmači, da je posledica iz 6. točke 24. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev toženca, pridobitev premoženjske koristi. Če je kazensko sodišče ugotovilo, da premoženjske koristi ni bilo, bi bilo dolžno to ugotovitev oceniti tudi delovno sodišče. Tudi če bi bili omenjeni zlorabi podani, ni bilo posledic, ki morajo biti podane, če naj se delavcu izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90, ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94, smiselno uporablja kot republiški predpis).

Revizija je utemeljena.

Prvi odstavek 156. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 24/83, 5/86 in 18/88 ZDR), ki je veljal v času, ko naj bi tožnika kršila delovne obveznosti, med drugih določa, da uvedba in vodenje postopka zaradi kršitve delovne obveznosti zastarata po poteku šestih mesecev od dneva, ko se je izvedelo za storjeno kršitev delovne obveznosti oziroma po preteku enega leta od dneva, ko je bila kršitev storjena. Tožniku je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker naj bi zlorabil položaj in prekoračil dana pooblastila v zvezi z oddajo zemljišča za izgradnjo teniškega igrišča in stavbe bivše osnovne šole, zaradi česar naj bi nastale oziroma bi lahko nastale motnje v delovnem procesu. Iz priloge spisa pod B 17 je razvidno, da je pogodba datirana z 20.12.1988. Zahteva za uvedbo disciplinskega postopka je datirana s 24.10.1989, podpisal pa jo je predsednik delavskega sveta. Iz pisnega odpravka sklepa delavskega sveta z dne 3.2.1990 (B 12) je razvidno, da je o ugovoru tožnika odločil 1.2.1990. Neraziskano je vprašanje ali začetek in vodenje postopka nista zastarala kar zadeva kršitev delovnih obveznosti tožnika v zvezi s sklenitvijo pogodbe z dne 20.12.1988. V pogodbi stavba ni omenjena, v sklepih disciplinskih organov pa je omenjena, vendar sodišče te okoliščine ni obravnavalo in o tej kršitvi ni sprejelo stališča. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na drugi odstavek 156. člena ZDR, po katerem vodenje disciplinskega postopka zastara v 12 mesecih od dne, ko se je zvedelo za kršitev in storilca. Menilo je, da ima kršitev, ki jo je storil tožnik, objektivne znake kaznivega dejanja iz 133. člena takrat veljavnega kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS), zato kršitev delovnih obveznosti naj ne bi zastarala, saj je bila zahteva vložena v enem letu, ko se je zvedelo za kršitev in storilca. Za to kaznivo dejanje se je zahteval namen, da storilec sebi ali drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, pa je s sodbo K 136/90-70 z dne 8.7.1992, s katero je ugodilo zahtevi Javnega tožilca Republike Slovenije, oprostilo tožnika za storitev tega kaznivega dejanja in je svojo odločitev med drugim obrazložilo s tem, da tožnikovo dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja po členu 133 KZ RS. To novo okoliščino je treba upoštevati, zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti ali je kršitev delovne obveznosti zastarala. Če bo ugotovilo, da ni zastarala, bo moralo zavzeti tudi stališče, po vpogledu opisa delovnega mesta tožnika, ali je kršil delovne obveznosti iz 6. točke 24. člena pravilnika v disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev toženca in kakšne konkretne motnje v delovnem procesu in bistvene motnje v samoupravnih odnosih so v danem primeru nastale ali bi lahko nastale. Sodišče druge stopnje omenja kot tako motnjo stavko delavcev, vendar mora biti stavka delavcev v vzročni zvezi s kršitvijo delovnih obveznosti tožnika. Da je bil povod za stavko obravnavano ravnanje tožnikov je lahko sklepalo le iz izpovedbe priče, ki je bil zaslišan v sodnem postopku in je izpovedal, da so delavci ob stavki 21.9.1989 nedvoumno zahtevali, da tožnika zapustita organizacijo. Ker ni drugih dokazov za to, da je bila povod za stavko ravnanje obeh tožnikov, obstaja dvom ali je bila norma pravilno uporabljenja.

J.B. je bil spoznan za odgovornega za kršitev delovnih obveznosti, ker naj bi zlorabil položaj in prekoračil pooblastila v zvezi z oddajo zemljišča ter pri izgradnji tuš kopalnice, zaradi česar naj bi nastale motnje v delovnem procesu in bistvene motnje v samoupravnih odnosih. Sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do vprašanja, v čem se kaže kršitev delovnih obveznosti v zvezi z odajo zemljišča in stavbe. Kar zadeva izgradnjo tuš kopalnice sodišče ni ocenilo, kakšen pomen je imel sestanek predstavnikov športnega društva, obrata L. in krajevne skupnosti dne 1.4.1989. Če so bili med njimi tudi člani delavskega sveta, nastane vprašanje ali ni tudi ta kršitev, če je bila storjena, ker je tožnik prekoračil svoja pooblastila in zlorabil položaj, zastarala, kot tudi, ali se ni morda delavski svet strinjal z ureditvijo tuš kopalnice. Če se je strinjal, potem verjetno kršitve delovne obveznosti tožnika ni bilo. Tudi za to kršitev je potrebno, da so motnje konkretizirane. Razen stavke delavcev sodišče druge stopnje ni omenilo drugih motenj.

Odločba sodišča druge stopnje ima pomanjkljivosti, ker niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so omenjeni v obrazložitvi tega sklepa. Glede na to je treba ugotoviti, da je podana bistvena kršitev določb postopka v smislu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Glede na povedano pa obstaja tudi dvom ali je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to je bilo treba na podlagi prvega odstavka 394. člena in drugega odstavka 395. člena, v zvezi s tretjim odstavkom 73. člena ZDSS razveljaviti odločbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.