Jedro

Revizijsko sodišče zastopa stališče, da tudi v primeru prenehanja delovnega razmerja z uporabo 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR ni izključena uporaba določb 106. člena ZDR. Ta določa, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Zato se delavec do dokončnosti sklepa lahko vrne na delo, vrnitev na delo pa že lahko pomeni, da ni več možna uporaba določb 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR glede prenehanja delovnega razmerja, pač pa gre lahko za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki prvega odstavka istega člena.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo kot neutemeljen zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 10.7.1992 in sklepa z dne 30.11.1992 o prenehanju delovnega razmerja in zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu za čas, ko ni delal, obračunati osebni dohodek z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala vse revizijske razloge. Navajala je, da je bil tožnik v spornem času odsoten z dela upravičeno, saj mu je vrnitev na delo onemogočala višja sila. Zato njegova odsotnost ni bila posledica njegove krivde, kar bi sodišče moralo ugotavljati. Drugostopenjsko sodišče ni obravnavalo predloženih dokazov, prav tako pa ni prebralo vseh pritožbenih navedb. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi prvo in drugostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija vsebinsko nepopolno, formalno pa sploh ne opredeli procesnih kršitev, ki naj bi jih zagrešilo drugostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Zato revizijsko sodišče revizije v tej smeri ni preizkušalo.

V reviziji je tožeča stranka kot novo dejstvo (ki je sicer v nasprotju z njenimi navedbami v predlogu za sodno varstvo) navedla, da naj ne bi bila pozvana nazaj na delo. Po določbi 387. člena ZPP se sme v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar pa v obravnavani zadevi ni niti zatrjevano, niti ni tega ugotoviti. Zato se revizijsko sodišče do te nove navedbe sploh ni opredeljevalo.

Je pa revizija utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče že po uradni dolžnosti, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja revizija (386. člen ZPP).

Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporednih pet delovnih dni in se ne vrne na delo, s prvim dnem odsotnosti z dela. To pomeni, da sta za prenehanje delovnega razmerja po tej določbi določena dva kumulativna pogoja. Neupravičena odsotnost, za katere obstoj se ne zahteva ugotovitev krivde, kot to zmotno navaja tožeča stranka, pet delovnih dni, in nevrnitev na delo. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer pravilno zaključili, da tožnika več kot pet dni neupravičeno ni bilo na delo, nista pa ugotavljali, ali se je tožnik na delo vrnil ali ne. Sodišče prve stopnje sicer zaključuje, da se je tožnik 26.10.1992 zglasil pri toženi stranki, ne da bi ugotovilo in pojasnilo, kaj to pomeni.

Sodišče druge stopnje pa do tega vprašanja ni zavzelo stališča, čeprav pritožba navaja, da je 26.10.1992 dan tožnikove vrnitve na delo. Sodišče druge stopnje se do tega vprašanja ni opredelilo zaradi svojega pravnega stališča, ki ga revizijsko sodišče ne sprejema, da v primeru prenehanja delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR, ugovor ne zadrži izvršitve odločbe do dokončne odločitve delodajalca, ker gre za samovoljno zapustitev dela, tako da v teh primerih določba 106. člena ZDR ni uporabljiva.

Revizijsko sodišče zastopa stališče, da tudi v primeru prenehanja delovnega razmerja z uporabo 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR ni izključena uporaba določb 106. člena ZDR. Ta določa, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Zato se delavec do dokončnosti sklepa lahko vrne na delo, vrnitev na delo pa že lahko pomeni, da ni več možna uporaba določb 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR glede prenehanja delovnega razmerja, pač pa gre lahko za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki prvega odstavka istega člena. Po tej določbi pa delavcu delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela petih zaporednih delovnih dni, zaradi njegove vrnitve na delo, preneha z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Revizijsko sodišče zato sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno vsaj preuranjena, saj drugostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, pred njim pa že tudi prvostopenjsko, zaradi nepravilne uporabe določb 106. člena ZDR, sploh nista ugotavljali, ali se je tožnik na delo vrnil ali ne. To pomeni, da je bilo zaradi zmotne uporabe tega predpisa in posledično tudi določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).