Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Četudi je tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 1643/2016 z dne 14. 6. 2017 sicer 14. 6. 2018 razpisala ustno obravnavo, kljub temu ni v zadostni meri sledila pravnemu mnenju in napotkom sodišča v citirani pravnomočni sodbi št. I U 1643/2016 z dne 14. 6. 2017. Tožena stranka je nadaljevala postopek v zadevi s tem, da je v postopek povabila imenovana zemljiško-knjižna lastnika, ne da bi pri tem konkretno obrazložila, s čim oziroma kako sta oba imenovana sploh izkazala svoj pravni interes v zadevi zaradi varstva osebnih podatkov (zakonitosti video-nadzora) pač pa zgolj lastninsko-pravnih upravičenj.
I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Informacijskega pooblaščenca št. 0711-2/2015/123 z dne 7. 8. 2018 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22%, kar skupaj znaša 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v izreku pod točko 1 ugotovila, da A. d.d. nima pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov imenovanih treh posameznikov (B.B., C.C. in Č.Č.), ki jo z uporabo video-nadzornega sistema izvaja na štirih vstopno-izstopnih točkah na D. ulici, E. ulici, F. ulici in G. ulici v soseski ... v Ljubljani. V izreku pod točko 2 je odločila, da mora tožnik A. d.d. na navedenih štirih vstopno-izstopnih točkah v danem roku prenehati izvajati video nadzor in v istem roku izbrisati video posnetke imenovanih treh posameznikov iz video-nadzornega sistema. V izreku pod točko 3 je odločila, da mora tožnik sam nositi svoje stroške postopka.
2. V obrazložitve opiše potek postopkov v zadevi, začeti 15. 9. 2015 na zahtevo imenovanih treh posameznikov za prenehanje obdelave osebnih podatkov, ker je njihov ugovor tožnik A. d.d., kot upravljavec osebnih podatkov na podlagi Pogodbe o upravljanju vstopno-izstopnega sistema za osebna vozila v soseski H, zavrnil. Tožena stranka je sprva s svojo odločbo z dne 17. 11. 2015 prav tako zavrnila zahtevo imenovanih treh vlagateljev. Ti so nato sprožili upravni spor s skupno tožbo, ki ji je Upravno sodišče ugodilo s sodbo št. I U 1538/2015 z dne 7. 7. 2016 in odpravilo tedaj izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek toženi stranki. Slednja je nato z odločbo št. 0711-2/2015/55 z dne 28. 10. 2016 v ponovnem postopku ugotovila, da A. d.d. nima zakonske podlage za obdelavo osebnih podatkov imenovanih treh posameznikov z uporabo video-nadzornega sistema na navedenih štirih vstopno - izstopnih točkah z zapornicami na občinskih cestah v soseski ... v Ljubljani ter odredila, da mora z video-nadzorom prenehati v danem roku in izbrisati video posnetke z osebnimi podatki predlagateljev, ob ugotovitvi, da so ceste, kjer se opravlja video-nadzor, kategorizirane kot javne poti, konkretno občinske javne ceste. Ker je ocenila, da tožnik nima veljavnega soglasja pristojnega občinskega organa, je zaključila, da izvaja video-nadzor nezakonito v nasprotju z določili 3., 4. in 5. člena Zakona o cestah ter Odloka o občinskih cestah v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju MOL). Vendar se z navedeno odločbo ni strinjal A. d.d., zato je sprožil upravni spor s tožbo in istočasno vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišče je njegovi zahtevi ugodilo, prav tako je ugodilo tudi tožbi in s sodbo št. I U 1643/2016 z dne 14. 6. 2017 odpravilo navedeno, v ponovljenem postopku izdano odločbo, zadevo pa vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, ki je zatem izdala sedaj izpodbijano odločbo. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema vlogo tožnika A. d.d. s prilogami z dne 5. 7. 2017 ter vlogo imenovanih treh vlagateljev z dne 26. 7. 2018 in obrazloži razloge za izdajo sklepa o začasni prekinitvi postopka v zadevi do odločitve pristojnega organa - Inšpektorata MOL, o zakonitosti postavitve zapornic z navedenim video-nadzornim sistemom na navedenih štirih vstopno - izstopnih točkah v ..., izhajajoč iz stališč v sodbi št. I U 1538/2015 z dne 7. 7. 2016. 3. Četudi je pristojni organ - Inšpektorat MOL v inšpekcijskem postopku izdal 15. 3. 2018 sklep o ustavitvi le-tega po ugotovitvi, da navedene štiri občinske javne ceste potekajo deloma po zasebnih zemljiščih deloma pa po zemljiščih MOL, na vseh navedenih zemljiščih pa so v teku postopki po ZVEtL in da nobeno od vseh navedenih zemljišč ni grajeno javno dobro, tožena stranka ocenjuje, da je navedeni sklep Inšpektorata MOL o ustavitvi inšpekcijskega postopka zgolj procesne narave. Zato je za razliko od Inšpektorata MOL, ki je z navedenim sklepom inšpekcijski postopek ustavil, temu nasprotno sama tožena stranka zatem postopek v zadevi nadaljevala s tem, da je k prijavi udeležbe povabila dva zemljiško-knjižna lastnika nepremičnin, na katerih stojijo zapornice dveh od štirih vstopno-izstopnih točk: fizično osebo H.H. kot lastnico parcele št. ... k.o. ... na G. ulici in pravno osebo I. d.o.o., kot lastnico parcele št. ... k. o. ... I na D. ulici. V postopek je kot upravljavca občinskih cest povabila tudi MOL, vendar sta svojo udeležbo v zadevi priglasila zgolj H.H. in I. d.o.o., ne pa tudi MOL, ki je s pisno vlogo zavrnila sodelovanje v postopku. Neposredno na ustni obravnavi 14. 6. 2018 je tožnik A. d.d. vložil pisno vlogo s prilogami (zazidalnim načrtom ... in gradbenim dovoljenjem) in predlagal prekinitev postopka v zadevi do pravnomočne odločitve v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL št. III N 399/2015, ker so navedene parcele vse predvidene kot del funkcionalnega zemljišča objektov v ... . Vendar tožnikovemu predlogu tožena stranka ni sledila in je opravila ustno obravnavo 14. 6. 2018. V obrazložitvi je povzela navedbe strank oziroma stranskih udeležencev in zaslišane priče (J.J.) ter nadaljnjih vlog v odgovor na njeno pisno Seznanitev z ugotovitvami z dne 9. 7. 2018. Poleg svojih razlogov za dopustitev stranske udeležbe I. d.o.o. in H.H., je glede opredelitve predhodnega vprašanja in v tej zvezi sprejete odločitve pristojnega organa, Inšpektorata MOL o ustavitvi inšpekcijskega postopka, sama ocenila drugače kot pristojni Inšpektorat MOL. Po njeni oceni je bila namreč nezakonita postavitev vstopno-izstopnega sistema zapornic z video-nadzorom na štirih vstopno-izstopnih točkah v naselju ... v Ljubljani na kategoriziranih javnih cestah (D., E., F. in G.), ki ga izvaja tožnik A. d.d. na podlagi Pogodbe o upravljanju vstopno - izstopnega sistema za osebna vozila v ... . Posledično kot nezakonito šteje tudi samo obdelavo osebnih podatkov z izvajanjem video-nadzora, ker opisano nezakonito stanje ne more biti podlaga za uresničevanje zakonitih interesov tožnika ali tretjih oseb, ne upoštevajoč tožnikove navedbe, da se s predmetnim video-nadzorom preprečuje gibanje nepooblaščenih oseb po naselju ... ter vzdržuje red voženj in parkiranja, kar v tako gosto naseljenem območju ... zagotavlja urejenost dostopnih in intervencijskih poti. Meni, da zakonitosti izvajanja video-nadzora v konkretnem primeru ne more vzpostaviti morebitni zakoniti namen oziroma cilj, ki se varuje z video-nadzornim sistemom, če je le-ta na to mesto nameščen v nasprotju s predpisi. Glede tožnikove zadnje vloge z dne 19. 7. 2018 meni, da gre za nedopustno širitev trditvene podlage z navedbami o obstoju zakonitega interesa v zvezi z varovanjem premoženja znotraj naselja ... , da je policija večkrat v primeru kraje vozil zahtevala posnetke video-nadzora, saj se tožnik predhodno na to še nikoli prej ni skliceval. Četudi je s predmetnim video-nadzorom mogoče odkriti storilce kaznivih dejanj, to po stališču tožene stranke ne more opravičiti izvajanja nezakonito nameščenega video-nadzora. Zaradi varovanja premoženja na parkiriščih po njeni oceni ni dopustno namestiti video-nadzornih kamer na dostopne javne ceste, saj bi bil enako upravičen video-nadzor sleherne ceste zgolj zaradi hipotetične možnosti, da bi jo uporabili storilci kaznivih dejanj. Kar zadeva razlago določil 3. odstavka 10. člena ZVOP-1 in (f) točke 1. odstavka 6. člena Splošne uredbe v tožnikovi zadnji vlogi z dne 19. 7. 2018 pa tožena stranka meni, da tudi po uveljavitvi Splošne uredbe ostaja povsem enaka zahteva po zasledovanju zakonitih interesov pri obdelavah osebnih podatkov. Pri tem se sklicuje na sodbo št. I U 1538/2015. Zato se ni posebej spuščala v presojo izpolnjevanja preostalih pogojev za zakonito obdelavo osebnih podatkov po določilih 3. odstavka 10. člena ZVOP-1 oziroma (f) točke 1. odstavka 6. člena Splošne uredbe, ker obe navedeni pravni podlagi šteje kot neposredno podlago za obdelavo osebnih podatkov le v primeru, če so kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji, predpisani v določilih 3. odstavka 10. člena ZVOP-1 oziroma (f) točke 1. odstavka 6. člena Splošne uredbe. Ti pogoji po njeni oceni v konkretnem primeru niso podani, zato tožnik A. d.d. nima pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov imenovanih treh posameznikov. Ker ob ugotovljeni nezakonitosti obdelave njihovih osebnih podatkov z video-nadzornim sistemom tožena stranka ne more odrediti prenehanja obdelav zgolj njihovih osebnih podatkov, kar je objektivno nemogoče, kolikor ne gre za t.i. pametni video-nadzor, je o njihovi zahtevi tožena stranka odločila na način, ki ga šteje kot edino mogoč, saj smatra, da bi vsaka drugačna odločitev pomenila bodisi neizvršljivo odločbo, bodisi odvzem pravic imenovanim trem vlagateljem po 32. členu ZVOP-1 oziroma 21. členu Splošne uredbe. V zadevi je odredila izbris podatkov zgolj imenovanih treh vlagateljev, ker bo izbris preostalih osebnih podatkov odrejen v okviru drugega postopka.
4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in jo izpodbija v celoti iz razlogov po določilih 1. do 4. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Izrecno nasprotuje tudi odločitvi tožene stranke glede priznanja položaja stranskih udeležencev H.H. in I. d.o.o., kot zemljiško-knjižnima lastnikoma navedenih parcel, na kateri stojita zapornici na D. in G. ulici, ker obe imenovani pravna in fizična osebi ne izkazujeta pravnega interesa v smislu 43. člena ZUP niti predhodnega in tudi ne glede glavnega vprašanja. V zadevi gre namreč za ugotavljanje (ne)zakonitosti video-nadzora. Sama namreč nista nikoli zatrjevala, da bi se s spornim video-nadzorom sploh obdelovalo njune osebne podatke, ampak sta navajala zgolj pravice civilnega prava. Tožnik z video-nadzorom niti ne obdeluje osebnih podatkov I. d.o.o., niti ne obdeluje osebnih podatkov H.H., saj slednja po lastnih navedbah ne prebiva v soseski ... niti tja ne zahaja. Poleg tega pa nista ne H.H. niti I. d.o.o. sprožila nobenega postopka, s katerim bi zahtevala odstranitev navedenih zapornic, kar v predmetni zadevi niti ne moreta doseči, saj se ta zadeva nanaša zgolj na obdelavo osebnih podatkov. Glede na navedbe družbe I. d.o.o., da ni nikoli nikomur dovolila postavitve zapornic, le-te pa so bile postavljene po navodilu in pooblastilu MOL kot upravljavca javnih cest, tožnik meni, da kakršnokoli dovoljenje I. d.o.o. ali H.H. niti ni bilo potrebno, ker je že zazidalni načrt za sosesko ... zakonito posegel in omejil lastninsko pravico zemljiškoknjižnih lastnikov, ker sicer tudi gradbeno dovoljenje za sosesko ... ne bi bilo izdano. Razen tega ima splošni akt MOL o kategorizaciji občinskih cest in javnih poti konstitutivni učinek in posledično zemljiškoknjižni lastnik niti ne more posedovati javne poti in jo uživati na način, ki bi od tega izključeval druge. Nadalje zato tožnik meni, da ob upoštevanju 2. člena ZUP sploh ni v pristojnosti tožene stranke odločati o lastninsko-pravnih upravičenjih. Zato tudi svoje odločitve v konkretnem primeru ne more vezati na izjave imenovanih dveh zemljiškoknjižnih lastnikov. Oba sta kot svoj interes vseskozi izpostavljala zgolj zavzemanje, da bi MOL odkupila njuni parceli. To dokazuje, da v zadevi zastopata zgolj svoj dejanski ekonomski, ne pa tudi pravni interes po 43. in 44. členu ZUP, ki se zahteva za priznanje stranske udeležbe v upravnem postopku. Tožnik je zato že na ustni obravnavi 14. 6. 2018 ugovarjal procesno kršitev, ker sklep tožene stranke o priznanju stranske udeležbe H.H. in družbi I. d.o.o. ni bil obrazložen, iz njene obrazložitve v izpodbijani odločbi pa ne izhaja njuna upravičenost do priznanja statusa stranskih udeležencev v tej zadevi. Kar pa zadeva predhodno vprašanje, pa tožnik drugače od tožene stranke ocenjuje tudi pomen sklepa Inšpektorata MOL o ustavitvi postopka. Pri tem gre za pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju, saj je Inšpektorat MOL tudi edini pristojni organ glede odločanja o morebitnih kršitvah Zakona o cestah (ZCes-1), torej tudi o nedovoljeni omejitvi javnih cest s postavitvijo spornih zapornic na kategoriziranih občinskih javnih poteh. Ker je bil z navedenim sklepom Inšpektorata MOL ustavljen postopek ugotavljanja kršitev, glede na določila 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu (ZIN) torej kršitve očitno niso bile ugotovljene. To obenem tudi pomeni, da je bilo o zadevi tudi vsebinsko že odločeno. Zato bi to morala upoštevati tudi tožena stranka pri odločanju v zadevi glede rešitve predhodnega vprašanja, ker je očitno, da ne gre zgolj za procesni sklep, ampak meritorno odločitev pristojnega organa, Inšpektorata MOL, ki takšne kršitve ni ugotovil, zato je tudi izdal sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka. Glede na to, da so vse štiri navedene ceste, na katerih stojijo predmetne zapornice, kategorizirane kot javne občinske poti, je zato edino relevantna odločitev pristojnega organa, Inšpektorata MOL, ki s svojim sklepom o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni ugotovil kakršnekoli kršitve na javnih cestah. Ob dejstvu, da je MOL, oziroma OGDP kot pristojni organ, podal soglasje za postavitev zadevnih zapornic z dokumentom št. 371-955/2010-6-TP z dne 14. 12. 2010, do katerega se tožena stranka ni opredelila, niti ni svoje odločitve v tem delu kakorkoli obrazložila, je posledično napačen tudi njen zaključek glede dejanskega stanja. Tožnik očita, da je nepravilno presodila tudi ugotovitveno odločbo št. 371-1937/2016-7 z dne 7. 6. 2017, ki jo tožnik šteje kot dokaz v prid zakonitosti postavitve navedenih zapornic na kategoriziranih občinskih javnih cestah, četudi tožena stranka navedeni odločbi ne pripisuje nobenega pomena, četudi gre za oblastni upravni akt občine, s katerim MOL oziroma OGDP kot pristojni organ MOL ugotavlja in potrjuje, da vse od postavitve navedenih zapornic dalje soglaša z navedenim vstopno - izstopnim sistemom v ... . Gre torej za soglasje, ki je podano uradno in formalno v okviru zakonskih in podzakonskih predpisov, kar predstavlja tudi pravno podlago za tožnikovo ravnanje. Kot nepravilno tožnik smatra tudi stališče tožene stranke, da v zadevi ni relevantno dejstvo zaznambe postopka po ZVEtL, ker gre za pravno relevantno dejstvo glede na dejansko stanje v naravi. Le-tega si tožena stranka kljub izrecnemu dokaznemu predlogu tožnika v naravi sploh ni ogledala. Ker bodo po prepričanju tožnika vse navedene štiri ulice zagotovo opredeljene kot funkcionalno zemljišče k blokom v soseski BS-3, ker so nujno potrebne za sam dostop do blokov, bodo tudi v delu, kjer stojijo navedene zapornice, postale skupna lastnina etažnih lastnikov, zato je v zadevi nujno prekiniti postopek do zaključka postopkov po ZVEtL. Nadalje tožnik očita, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila napotkom sodbe št. I U 1643/2016 z dne 14. 6. 2017, zlasti 10. točke, v kateri je sodišče ugotovilo, da je upravljavec občinskih cest občinska uprava, ki sme dovoliti tudi začasne omejitve, zato je preuranjeno sklepanje tožene stranke, da MOL ni imela pravne podlage za soglasje k postavitvi vstopno - izstopnega sistema v soseski ... oziroma za prenos sistema v upravljanje tožniku. Toženi stranki še očita, da ni sledila niti napotkom v točki 11. citirane sodbe, v kateri je sodišče ugotovilo, da glede na to, da je upravljavec občinskih cest MOL, ni mogoče brez zaslišanja predstavnikov MOL na ustni obravnavi sklepati, da vsa navedena soglasja MOL nimajo zakonite podlage, temu posledično pa je sodišče podalo navodilo, da mora tožena stranka v ponovljenem postopku opraviti ustno obravnavo in zaslišati predstavnike MOL ter šele na podlagi opravljene ustne obravnave ugotoviti, ali (ne) obstajajo pravne podlage za izvajanje video-nadzornega sistema, torej rešiti predhodno vprašanje, ali je stanje, ki ga ščiti tožnik s predmetnim video-nadzorom, zakonito. Četudi je sicer opravila ustno obravnavo, pa tožnik očita toženi stranki, da citiranim napotkom sodišča ni sledila v celoti, saj na ustno obravnavo ni vabila vseh predlaganih prič, ampak zgolj enega predstavnika MOL, pričo J.J.. Ta pa v času postavitve navedenih zapornic s strani JP LPT po nalogu OGDP v letu 2010 sploh še ni bil tam zaposlen, zato je lahko samo posredno pričal, ker je šele pozneje postal direktor OGDP in tudi pobudnik ideje, da se zadevni sistem ponovno aktivira, njegovo upravljanje pa prenese z Javnega podjetja ljubljanska parkirišča in tržnice (JP LPT) na tožnika A. d.d. Očitno bi bilo bolj verodostojno pričanje predlaganih prič K.K., takratne direktorice OGDP, in L.L. iz JP LPT, ki je operativno vodil postavitev zadevnega sistema, vendar ju tožena stranka na ustno obravnavo sploh ni povabila in ju ni zaslišala. Ker ni na ustno obravnavo povabila nikogar izmed predlaganih prič, z izjemo J.J., njegovo pričanje pa je tožena stranka napačno interpretirala, ji tožnik očita, da je v zadevi nepravilno in pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. Očita ji tudi, da je svoja stališča prvič izrazila šele v Pisnih ugotovitvah z dne 9. 7. 2018, ki jih je tožnik obrazloženo zavrnil, zato zavrača njen očitek o nedopustnem širjenju trditvene podlage glede namena izvajanja video-nadzora, saj je ta ves čas med tekom postopka v zadevi jasen. Kot ključno izpostavlja dejstvo, da je naselje ... zaprto naselje. V njem se varnost v največji meri zagotavlja na način, da so kamere postavljene fizično na navedenih vstopno-izstopnih točkah, ne zgolj na parkiriščih. Razen tega pa se video - nadzor uporablja tudi za omogočanje nemotenega vstopa in izstopa v in iz naselja tistim vozilom, ki nimajo kartice, kot so intervencijska vozila, s čimer se v primeru nesreč ali bolezni varujejo življenja ljudi, kar predstavlja močan interes. S tem video-nadzor ne služi zgolj zakonitemu interesu zasebnega sektorja, ampak tudi širšemu namenu. Predmet varovanja je torej stanje, ki je skladno z zakonom, ne zgolj presoja o (ne)zakonitosti postavitve navedenih zapornic, kar je tožena stranka prezrla. Spregledala pa je tudi to, da ostali stanovalci v naselju ..., z izjemo imenovanih treh posameznikov, sploh ne nasprotujejo izvajanju video-nadzora in z njim celo izrecno soglašajo, glede na izkazani 90,19 % lastniški delež podanih soglasij, ker kaže močno voljo lastnikov, ki presega celo z ZVOP-1 postavljeno mejo za uvedbo video-nadzora v večstanovanjski stavbi v višini 70% lastniškega deleža. To je analogno relevantno v konkretnem primeru tudi z vidika točke (f) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe in utemeljuje očitnost prevlade zakonitih interesov etažnih lastnikov z 90,19 % lastniškim deležem nad interesi imenovanih treh posameznikov. Očitno je, da je namreč navedeni lastniški delež 90,19% etažnih lastnikov privolil v izvajanje video-nadzora nad vstopno izstopnim sistemom v naselju BS-3 v zaščito svojih zasebnih interesov, kar močno pretehta nad interesi imenovanih treh posameznikov, kot predlagateljev postopka v obravnavani zadevi. Z izpodbijano odločbo so bile zato kršene pravice navedenih etažnih lastnikov z lastniškim deležem 90,19% v soseski ... . Izrek le-te pa je po stališču tožnika ničen, ker je dejansko neizvršljiv. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo spozna za nično, oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zavrne zahtevo imenovanih treh vlagateljev, oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, v vsakem primeru pa naj ji naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka. Pri tožbenih navedbah in predlogih vztraja tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah.
5. Hkrati s tožbo je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe, o kateri je sodišče že odločilo s sklepom št. I U 1782/2018 z dne 29. 8. 2018 in je začasno zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v zadevi.
6. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah vztraja pri sprejeti odločitvi in navedenih razlogih.
7. Sodišče je skladno z določili 19. člena ZUS-1 kot stranke z interesom v postopek pozvalo tudi B.B., C.C., Č.Č., H.H., I. d.o.o. in MOL, izmed katerih se MOL in H.H. na poziv sodišča nista odzvali, preostali pa sodišču predlagajo, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.
K točki 1:
8. Tožba je utemeljena.
9. V konkretnem primeru je predmet sodne presoje odločitev tožene stranke o zakonitosti video - nadzora oziroma obdelave osebnih podatkov imenovanih treh predlagateljev, ki ga opravlja tožnik, gospodarska družba A. d.d., kot upravljavec osebnih podatkov, na podlagi Pogodbe o upravljanju vstopno-izstopnega sistema za osebna vozila v ... v Ljubljani.
10. Izpodbijana odločba, ki je bila izdana v večkrat ponovljenem postopku po sodbah št. I U 1538/2015 z dne 7. 7. 2016 in I U 1643/2016 z dne 14. 6. 2017, temelji na stališču, da v 3. odstavku 10. člena ZVOP-1 oziroma v (f) točki 1. odstavka 6. člena Splošne uredbe tožnik nima pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov imenovanih treh posameznikov z opisanim video-nadzornim sistemom.
11. Med strankami ni sporno, da je bil na predlog tožene stranke, ki je v zadevi s sklepom prekinila postopek v zadevi do odločitve pristojnega organa, Inšpektorata MOL, uveden inšpekcijski postopek glede vprašanja, ki ga je kot predhodno vprašanje v zadevi opredelila tožena stranka (v 3. odstavku na str. 12, pod tč. IV, o zakonitosti namestitve video-nadzornega sistema z zapornicami za avtomobile na štirih vstopno izstopnih točkah v soseski ... v Ljubljani), v katerem je pristojni organ izdal sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka z dne 15. 3. 2018. V skladu s 1. odstavkom 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) namreč inšpektor ustavi postopek v primeru, da je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa. Temu nasprotno je v konkretnem primeru navedeni sklep pristojnega inšpekcijskega organa tožena stranka očitno zmotno štela kot akt, ki je izključno procesnega pomena iz 226., 227. in 228. člena ZUP, čemur v tožbi utemeljeno nasprotuje tožnik.
12. Sodišče je vpogledalo v sodni spis opr. št. I U 1643/2017, ki se je vodil med istima strankama in v katerem je bila tedaj izpodbijana odločba Informacijskega pooblaščenca (IP), št. 0711-2/2015/55 z dne 28. 10. 2016, v zvezi z ugovorom imenovanih treh posameznikov o prenehanju obdelave osebnih podatkov. Ugotovilo je, da je s tedaj izdano sodbo št. I U 1643/2016 z dne 14. 6. 2017 sodišče ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo tedaj izpodbijano odločbo IP. Sodišče ugotavlja, da tudi v konkretnem primeru obstajajo enaki razlogi, ki narekujejo odpravo uvodoma navedene izpodbijane odločbe, kot v navedenem upravnem sporu opr. št. I U 1643/2017. Sodišče je že v citirani sodbi (v obrazložitvi pod točko 9) podalo razlago določila 95. člena v povezavi s 101. in 102. členom Zakona o cestah. Tedaj je navedlo, da je skladno s 95. členom Zakona o cestah upravljavec občinskih cest občinska uprava; način izvajanja nalog upravljanja določi pristojni organ občine s splošnim aktom, Zakon o cestah pa v več določilih določa, da so na občinskih cestah možne tudi zapore oziroma omejitve uporabe iz različnih razlogov (101. in 102. člen Zakona o cestah).
13. V tej zvezi je sodišče že v sodbi št. I U 1643/2016 z dne 14. 6. 2017 (v obrazložitvi pod točko 10 in 11) posebej poudarilo je upravljavec občinskih cest občinska uprava. Ta sme tudi dovoliti začasne omejitve. Sodišče je tedaj sicer sledilo stališču tožene stranke, da je za take omejitve potrebno sicer imeti pravno podlago, vendar je pri tem že tedaj izrecno izpostavilo, da tožena stranka ne more brez opravljene ustne obravnave sprejeti zaključkov, da MOL ni imela pravne podlage za soglasje k postavitvi vstopno - izstopnega video-nadzornega sistema z zapornicami za avtomobile v soseski ... oziroma za prenos sistema v upravljanje tožeči stranki. Tak zaključek tožene je namreč sodišče v citirani sodbi ocenilo kot preuranjen ob upoštevanju, da v zadevi nastopa več strank z nasprotujočimi si interesi: na eni strani tožeča stranka, ki ima interes, da vzdržuje vstopno - izstopni sistem vključno z video-nadzorom, na drugi strani pa imenovani trije posamezniki temu nasprotujejo, zato je obvezna ustna obravnava skladno s 1. odstavkom 154. člena ZUP, ki jo mora uradna oseba, ki vodi postopek razpisati vedno, ko sta v zadevi udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi ali kadar je treba opraviti ogled ali zaslišanje prič ali izvedencev, opustitev tega procesnega dejanja pa bi bila možna zgolj v izjemnih primerih, ko tudi oprava ustne obravnave v nobenem primeru ne bi mogla privesti do drugačne odločitve. Tega v obravnavani zadevi ni mogoče trditi predvsem zato, ker je v upravnem postopku sam tožnik predlagal, naj tožena stranka dopolni dokazni postopek z zaslišanjem predlaganih prič (več predstavnikov MOL ter etažnih lastnikov) in z vpogledom dodatno predloženih listin. Ker tem tožnikovim predlogom tedaj pri odločanju v zadevi tožena stranka ni sledila, je sodišče zaključilo, da gre pri opustitvi ustne obravnave v konkretnem primeru za takšno kršitev, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev in je že iz tega razloga tedaj izpodbijano odločbo odpravilo iz razloga po 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Toženi stranki pa je istočasno naložilo, da v ponovnem postopku opravi ustno obravnavo in zasliši predstavnike MOL, ki so sodelovali pri podaji soglasij v zvezi z obravnavano zadevo ter na podlagi tako opravljene ustne obravnave ugotovi, ali (ne) obstajajo pravne podlage za izvajanje video-nadzornega sistema.
14. Četudi je tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 1643/2016 z dne 14. 6. 2017 sicer 14. 6. 2018 razpisala ustno obravnavo, kljub temu ni v zadostni meri sledila pravnemu mnenju in napotkom sodišča v citirani pravnomočni sodbi št. I U 1643/2016 z dne 14. 6. 2017, na kar pravilno v tožbi opozarja tudi tožnik, ki še zlasti utemeljeno očita, da je izmed vseh predlaganih prič tožena stranka zaslišala zgolj eno in edino pričo J.J., ki pa v začetku relevantnega obdobja sploh še ni bil zaposlen v MOL ( konkretno OGDP v okviru MOL), ni pa zaslišala poimensko predlaganih dveh prič (K.K. in L.L.), ki bi o tem lahko bistveno več izpovedala, saj sta bila z razliko od priče J.J. v času postavitve navedenih zapornic oba zaposlena v OGDP v okviru MOL in JP LPT d.o.o. Po presoji sodišča tožnik prav tako utemeljeno ugovarja procesno kršitev v zvezi z odločitvijo tožene stranke, da se v postopek dodatno pripusti imenovana dva zemljiško-knjižna lastnika (fizično osebo H.H. in pravno osebo I. d.o.o.) nepremičnin, na katerih so postavljene zapornice na dveh izmed štirih navedenih vstopno-izstopnih točk, brez da bi predhodno oba izkazala svoj pravni interes v zadevi varstva osebnih podatkov. Predvsem zato, ker je stvarno in krajevno pristojni inšpekcijski organ (Inšpektorat MOL), s sklepom z dne 15. 3. 2018 ustavil na podlagi predloga tožene stranke uvedeni inšpekcijski postopek na podlagi 28. člena ZIN, pa tudi zato, ker je tožena stranka sprejela odločitev o predhodnem vprašanju (iz pristojnosti Inšpektorata MOL), v zvezi s katerim je izdala tožena stranka celo sklep o prekinitvi postopka v zadevi, vendar pri odločitvi o nadaljevanju postopka v zadevi ni upoštevala odločitve pristojnega organa (Inšpektorata MOL), ki je inšpekcijski postopek ustavil. Tožena stranka pa je v nasprotju s tem sama nadaljevala postopek v zadevi s tem, da je v postopek povabila imenovana zemljiško-knjižna lastnika (fizično osebo H.H. in pravno osebo I. d.o.o., s sedežem na naslovu: ...), ne da bi pri tem konkretno obrazložila, s čim oziroma kako sta oba imenovana sploh izkazala svoj pravni interes v zadevi zaradi varstva osebnih podatkov (zakonitosti video-nadzora) pač pa zgolj lastninsko-pravnih upravičenj. Iz navedenih razlogov se obrazložitve izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. 15. Ker tako tožena stranka tudi v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi št. I U 1643/2016 z dne 14. 6. 2017 ni sledila v njej izraženim zahtevam oziroma napotkom in stališčem sodišča, izpodbijane odločbe pa se tudi ne da preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1) je tožnik znova uspešen z vložitvijo tožbe, saj je izpodbijano odločbo že iz navedenih razlogov potrebno odpraviti na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Glede na to, da je razlog za ugoditev tožbi kršitev pravil postopka, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo, vendar jih bo zaradi učinkovitega nadaljnjega vodenja postopka morala upoštevati tožena stranka pri svojem ponovnem odločanju v zadevi.
16. V primeru namreč, če sodišče upravni akt odpravi in vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan. V takem primeru je pristojni upravni organ pri odločanju v ponovljenem postopku skladno z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča, tako glede uporabe materialnega prava, kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na podlagi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 pa je na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora namreč v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZS spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji.
17. Iz opisanih razlogov je moralo sodišče tožbi ugoditi na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, zadeva pa se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan (3. odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora v ponovnem postopku postopati po določbi 4. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče v izreku te sodbe navedeno odločbo odpravilo že zaradi bistvene kršitve pravil postopka, se kot rečeno do preostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo, upoštevati pa jih bo morala tožena stranka, ko bo v zadevi odločala kot pristojni državni organ. Pri tem bo morala še pred izdajo novega upravnega akta v skladu s 3. odstavkom 9. člena ZUP strankam v postopku in morebitnim drugim osebam, ki v skladu z določili 1., 2. in 4. odstavka 43. člena in 44. člena ZUP izkazujejo pravni interes za sodelovanje v postopku, na učinkovit način zagotoviti možnost sodelovanja v upravnem postopku, skladno s standardi, izoblikovanimi na podlagi 22. člena Ustave, še zlasti kar zadeva (ne)obstoj prekluzij glede navajanja dejstev in dokazov (tudi v povezavi s 199. členom ZUP) vse do izdaje dokončnega in pravnomočnega upravnega akta v skladu z 52. členom ZUS-1, njihovo dokazno vrednost in dokazno oceno pa obrazložiti v skladu z zahtevami zakonodajalca po določilih 8. in 10. člena ZUP v povezavi s 1. in 2. odstavkom 169. člena ZUP. Kar pa zadeva dokazno vrednost in dokazno presojo ustreznosti danega soglasja MOL v individualnem konkretnem aktu št. 371-955/2010-6-TP z dne 14. 12. 2010, pa bo tožena stranka morala odločiti tudi ob upoštevanju določil 2. odstavka 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), po katerem o upravnih stvareh iz občinske pristojnosti odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, v konkretnem primeru torej župan MOL.
18. Ker je torej že na podlagi tožbe, izpodbijanega upravnega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi bistvene kršitve pravil postopka, je sodišče v skladu s 1. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji senata, brez oprave glavne obravnave.
K točki 2:
19. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani upravni akt odpravilo, je v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov postopka, ki jih je sodišče, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal pooblaščenec, ki je odvetniška družba in zavezanec za plačilo DDV, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR skladno z določilom 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).