Jedro

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 3. 9. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je toženka ugotovila, da tožnik ni predložil identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegove istovetnosti ni mogla nesporno ugotoviti. Ko je 12. 8. 2024 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito, je pridobila podatek, da je bil 29. 7. 2024 že vnesen v Centralno evidenco Eurodac (v nadaljevanju evidenca Eurodac) kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je 21. 8. 2024 pristojnemu hrvaškemu organu v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za sprejem tožnika in 3. 9. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika kot prosilca. V nadaljevanju je toženka povzela zapis osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila 12. 9. 2024, takrat ga je seznanila tudi s potekom dublinskega postopka.

3.Toženka je menila, da tožnikove trditve o zatrjevanem policijskem nasilju za odločitev o predmetni zadevi niso relevantne, saj takrat še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Ni pritrdila njegovemu očitku, da so mu v Republiki Hrvaški odrekli nujno zdravniško pomoč, s posplošenimi navedbami ni izkazal resnih težav z zdravjem, prav tako pa tudi ni navajal morebitnih osebnih okoliščin, ki bi ovirale njegovo predajo Republiki Hrvaški. Menila je, da v hrvaškem azilnem postopku ni sistemskih pomanjkljivosti ter da tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

Tožba

4.Tožnik zanika, da bi v Republiki Hrvaški podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ali da bi vložil takšno prošnjo. Na policijski postaji je zgolj dal prstne odtise, zatem so ga odpeljali v azilni dom in ga tam namestili. Zatrjuje, da je nepismen, tudi če je podpisal kakršne dokumente na Hrvaškem, ni razumel njihove vsebine. Ko bo sodišče od pristojnih hrvaških organov pridobilo dokumentacijo o njegovem postopku mednarodne zaščite, se bo lahko ustrezno opredelil do razloga za njegovo predajo; ta namreč iz izpodbijanega sklepa ni razviden. Izpodbija tudi stališče toženke, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Navaja, da so ga hrvaški policisti pretepli, čeprav je bil takrat bolan. Meni, da ni razlike med tem ali nasilje izvajajo pripadniki policije ali uradne osebe, pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite. V obeh primerih gre za osebe hrvaške oblasti. Navaja tudi, da so mu v hrvaškem azilnem domu odrekli zdravstveno oskrbo. Drži, da zdravnik tisti, ki po triažnem pregledu ugotovi, kateri bolnik bo imel prednost in kateri ne, vendar pa njega zdravnik v azilnem domu sploh ni želel sprejeti. Predhodno ob prijetju pa tudi policija ni uslišala njegove prošnje po zdravniški oskrbi. Način tretiranja oseb, ki nezakonito vstopijo na območje države, kaže na to, kako se bo v tej državi ravnalo s temi osebami kasneje. Zato ne verjame, da ga bodo hrvaški organi obravnavali v skladu s sprejetimi normami Evropske unije.

Odgovor na tožbo

5.Toženka prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Dodatno navaja, da je iz priložene upravne dokumentacije jasno razvidno, da je tožnik v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito. Z vidika presoje ovir za predajo na podlagi Uredbe Dublin III je bistvenega pomena ravnanje organov s prosilci za mednarodno zaščito. Ko je imel status tujca, so ga na Hrvaškem kljub temu odpeljali v bolnišnico, kjer je zaradi dehidracije prejel infuzijo in tam preživel noč. Razumljivo je, da v kratkem obdobju treh dni v azilnem domu ni mogel pričakovati celovite zdravstvene oskrbe, saj je treba (glede na veliko število prosilcev) prioritetno obravnavati nujne primere. Da tožnikovo zdravstveno stanje ni bilo tako nujno, nakazuje tudi okoliščina, da je nato pot proti Republiki Sloveniji brez večjih težav nadaljeval sam. Toženka zavrača tudi tožbeno trditev, da ga hrvaški organi ne bodo obravnavali v skladu s sprejetimi normami Evropske unije. Iz njihovega odgovora za ponovni sprejem z dne 3. 9. 2024 namreč izhaja, da bodo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavali v razumnem času in da bo tožnik nastanjen v nastanitvenih kapacitetah, skladnih z EU standardi.

Presoja sodišča

6.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa, v sodnem spisu pa pogledalo in prebralo priloge tožnika A1 do A2 ter toženke v prilogi B1. Zaslišalo je tožnika. Kot nepotreben je zavrnilo tožnikov dokazni predlog s pridobitvijo dokumentacije Republike Hrvaške o postopku mednarodne zaščite. Razloge za to bo pojasnilo v nadaljevanju.

Tožba ni utemeljena.

8.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

9.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

10.Toženka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Prav tako ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil lahko tožnik tam podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na točki (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Skladno s to določbo uredbe ga je Republika Hrvaška pod pogoji 23., 24., 25. in 29. člena zavezana ponovno sprejeti kot prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Republika Hrvaška se je s tem strinjala in je 3. 9 2024 navedla, da sprejema odgovornost za obravnavo tožnika skladno s petim odstavkom 20. člena omenjene uredbe.

11.Kot neutemeljen se zato izkaže tožnikov ugovor na naroku za glavno obravnavo, da je kršena njegova pravica do izjave, saj izpodbijani sklep nima pravnega temelja za predajo Republiki Hrvaški. Iz zapisnika osebnega razgovora z dne 12. 9. 2024, ki se nahaja v priloženem upravnem spisu, je razvidno, da je bil tožnik že takrat seznanjen tako s pravno podlago za predajo po Uredbi Dublin III kot tudi s podatkom iz evidence Eurodac, da so ga na Hrvaškem od 29. 7. 2024 dalje obravnavali kot prosilca za mednarodno zaščito. Temu na osebnem razgovoru ni ugovarjal, v tožbi pa zatrjuje, da v Republiki Hrvaški ni izrazil namere podati prošnjo za mednarodno zaščito in da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Sodišče se s tem tožbenim ugovorom ne more strinjati, saj izvedeni dokazi kažejo drugače.

12.Ko gre za ugotavljanje obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno prevzame ali sprejme prosilca, se skladno s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena, kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje evidenca Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu z 9. členom Uredbe (EU) št. 603/2013. Kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, torej šteje tudi pozitivni rezultat iz evidence Eurodac, kolikor to ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

13.V obravnavani zadevi je iz podatkov evidence Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Tak status prosilca za mednarodno zaščito je lahko pridobil že s samo vložitvijo namere, kljub temu da prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, ni vložil, ampak je to storil šele v Republiki Sloveniji.

14.Med strankama ni sporno, da: (1) je bil tožnik na Hrvaškem, preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito; (2) je bil tam nameščen v azilnem domu, kjer so mu izročili kartico, ki mu je omogočila dostop do sobe in hrane (prim. tožnikovo izpoved na naroku za glavno obravnavo). Glede na vse te okoliščine sodišče ugotavlja, da je tožnik v Republiki Hrvaški imel status prosilca za mednarodno zaščito in da so ga hrvaški pristojni organ temu primerno tudi obravnavali. Tožbena trditev, da tožnik ni pismen, na to ne more imeti nobenega vpliva, saj se lahko namera izrazi tudi ustno (podaja prošnje za mednarodno zaščito je omogočena tudi nepismenim prosilcem). Če tožnik na Hrvaškem ne bi izrazil namere podati prošnjo za mednarodno zaščito, mu tam ne bi omogočili brezplačne nastanitve in prehrane (prim. 55. člen hrvaškega Zakona o međunrodnoj i privremenoj zaštiti), temveč bi ga obravnavali kot tujca, ki je tam nezakonito. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče ni ugodilo tožnikovemu dokaznemu predlogu s pridobitvijo dokumentacije o postopku mednarodne zaščite na Hrvaškem, saj to ni bilo potrebno.

15.Republika Hrvaška je 3. 9. 2024 svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, zato je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je ta država kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji). Vrhovno sodišče je s sodbo I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023 sprejelo stališče, da za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena navedene uredbe, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

16.Tožnik ugovarja tudi pravilnosti stališča v izpodbijanem sklepu, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

17.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu 4. člena Listine.

18.Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je toženka tej zahtevi zadostila (prim. 4. do 6. stran izpodbijanega akta).

19.Sodišče je v 15. točki obrazložitve ugotovilo, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec, ki se v državi nahaja nezakonito. Zato je za presojo ali obstojijo ovire za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Kljub temu se bo sodišče opredelilo do tudi očitkov zoper hrvaško policijo.

20.Tožnik v tožbi skopo navaja, da so ga hrvaški policisti pretepali, preden so ga posadili v avtomobil, čeprav je bil takrat bolan. Drugih trditev v zvezi s tem v tožbi ni podal in tega dogodka ni konkretiziral. Zaslišan je na izrecna vprašanja sodišča pojasnil, da naj bi do opisanega nasilja prišlo, ko sta ga policista pripeljala na policijsko postajo. Ker je bil brez čevljev, je iz avtomobila izstopil bos. Na tleh je bilo veliko kamenčkov, zato ga je bolelo, ko je hodil. Policista je prosil, naj mu da obuvalo, nakar ga je policist udaril in mu dejal, naj utihne. V nadaljevanju je izpovedal, da je čevlje izgubil že prej, ko je hodil skozi gozd. Pustil jih je v gozdu, ker se mu je zdelo pretežko, da bi jih nosil s seboj. Ovirali so ga, zato se je odločil pot nadaljevati brez čevljev.

21.Sodišče tožnikovih navedb o policijskem nasilju ne more sprejeti iz več razlogov. Tožnik je bil v bolnici, preden sta ga policista odpeljala na policijsko postajo. V bolnici je zaradi dehidriranosti preživel noč. Ni verjetno, da bi ga policista iz bolnice odpeljala bosega. V bolnici se pacientom (tudi če pridejo obuti) običajno zagotovi natikače. Tudi, če bi ga policista bosega odvedla iz bolnice, ni mogoče spregledati tožnikove izpovedbe, da je svoje čevlje samovoljno pustil v gozdu in pot nadaljeval bos. Niti v tožbi niti kasneje v izpovedbi ni omenil, da bi ga pri prečkanju gozda bodlo oziroma da bi ga zaradi tega bolela stopala. Glede na strukturo gozdnih tal je zelo verjetno, da bi si jih poškodoval in da bi ga bolelo, če bi po gozdu dejansko hodil bos, vendar tega tožnik ni izjavil niti na osebnem razgovoru niti na naroku. Če nekdo bos hodi po gozdu, pri tem pa ne zadobi nobenih poškodb in nima bolečin, je malo verjetno, da bi mu kamenčki na tleh pred policijsko postajo povzročali bolečino do te mere, da ne bi mogel priti bos iz avtomobila v prostore policijske postaje. Tožnik s skopimi tožbenimi trditvami in nelogično izpovedjo ni sodišča prepričal, zato tudi ni mogoče slediti njegovi izpovedi, da ga je policist na poti iz avta do policijske postaje udaril, ker ga je prosil za obuvalo.

22.Prav tako ni mogoče pritrditi tožbenemu ugovoru, da se hrvaška policija ob prijetju ni odzvala na tožnikovo prošnjo naj ga odpeljejo k zdravniku. Tožnik je namreč zaslišan pojasnil, da je reševalno službo na Hrvaškem poklical motorist, na katerega je naključno naletel na gozdni poti. Prvi stik s policijo je torej imel šele po tem, ko je noč preživel v bolnici. Iz tožbe, njegove izpovedbe in priloženega upravnega spisa ni razvidno, da bi med policijskim postopkom kogar koli prosil za zdravniško pomoč (in da bi bila ta prošnja zavrnjena).

23.Iz tožnikovih izjav je razvidno, da ga je policija po zaključenem postopku odpeljala v azilni dom, kjer ni bil deležen potrebne zdravniške oskrbe. Tudi iz tega razloga se na Hrvaško ne želi vrniti. Iz njegovih izjav na osebnem razgovoru je razvidno, da je bil v hrvaškem azilnem domu vsega skupaj tri dni, nato je odšel naprej v Slovenijo. Glede na njegovo izpoved je v azilnem domu dva dni zaman poskušal pridobiti zdravniško oskrbo, vendar mu je zdravnik vsakič dejal, da naj se usede in malo počaka. Tožnika je zmotila okoliščina, da je zdravnik pred njim sprejemal druge ljudi, ki so prišli v čakalnico. Po dveh dneh ni želel več čakati na zdravnika, zato je azilni dom zapustil in odšel v Slovenijo. Sodišče ugotavlja, da iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi ga zdravnik odklonil v smislu, da mu ne bi želel nuditi nujne medicinske pomoči, temveč ga je le prosil naj počaka na zdravniško obravnavo. Sodišče se pridružuje stališču toženke, da se medicinsko pomoč prvenstveno nudi tistim, ki jo najbolj potrebujejo, kateri pacienti so to, pa odloči zdravnik. Glede na to, da je tožnik tretji dan azilni dom zapustil in peš odšel proti avtobusni postaji v centru mesta, se z avtobusom odpeljal proti hrvaško-slovenski državni meji, nato pa na Hrvaškem zopet nadaljeval peš in po prečkanju državne meje nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, kjer ga je prijela slovenska policija, sodišče ugotavlja, da njegovo zdravstveno stanje ni bilo tako slabo, da bi moral biti v azilnem domu takoj deležen nujne medicinske oskrbe.

24.Iz njegove izpovedbe izhaja, da mu je Republika Hrvaška še kot tujcu, ki je bil tam nezakonito, nudila medicinsko pomoč, saj je, še preden ga je prijela hrvaška policija, eno noč preživel v bolnišnici, kjer je prejel infuzijo. V zvezi z bivanjem v bolnici sicer ni predložil nobenih listin, vendar pa je sodišče prepričano, da ga iz bolnišnične oskrbe ne bi odpustili, če mu tega ne bi dopuščalo njegovo zdravstveno stanje.

25.Po predaji Republiki Hrvaški bodo tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve. Ni izkazal, da bi bil kakor koli oviran pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Iz podatkov upravnem in sodnem spisu ni razvidno, da bi imele osebe, ki so v t.i. dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški težave pri dostopu do (ponovnega) postopka in materialnih pogojev za sprejem te osebe nimajo težav, zato je odveč bojazen, da bi mu bile tam kratene kakršnekoli pravice.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločitev toženke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)

2Prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. 9. 2003

3Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

4V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

5C-411/10 (88. točka).

6Prav tam, 94. točka.

7Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

Zveza:

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/1, 51/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.