Jedro

Pogoj iz prvega odstavka 22. člena ZBPP po katerem se izjemna BPP dodeli, če premoženje prosilke in premoženje njene družine ne presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (265,22 EUR), je prisilne (kogentne) narave in ga je zato pristojni organ dolžan upoštevati pri odločanju. Tožnica zato ne more uspešno uveljavljati, da se ji BPP odobri kljub temu, da navedenega pogoja ne izpolnjuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev BPP v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 2760/2012, zaradi plačila.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je pristojni organ na podlagi sodbe naslovnega sodišča I U 1093/2013 z dne 20. 8. 2013 ponovno odločal o prošnji tožnice za dodelitev BPP, ki jo je le-ta vložila 5. 4. 2013 in ki jo je po stališču sodišča mogoče razumeti kot uveljavljanje izjemne odobritve BPP po 22. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pri ponovnem odločanju o prošnji je pristojni organ vpogledal v prošnjo tožnice in priložene listine ter listine, ki jih je pridobil uradoma, ter pri tem ugotovil, da premoženje tožnice in njene družine presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki trenutno znaša 265,22 EUR in torej 15.. 913,20 EUR, to pa po določbah 22. člena ZBPP izključuje njeno pravico do izjemne BPP, ki se lahko dodeli le v primeru, če vrednost premoženja prosilca in njegove družine ne preseže navedenega mejnega zneska. Po vpogledu v Register nepremičnin je namreč pristojni organ ugotovil, da je tožnica lastnica oziroma solastnica več nepremičnin ter da vrednost vsega njenega nepremičnega premoženja, z izjemo stanovanja, kjer tožnica živi s svojo družino in ki se po določbah Zakona o socialno varstvenih prejemkih kot premoženje ne upošteva, znaša 19.149,93 EUR. Ker tožnica in njena družina že z vrednostjo nepremičnega premoženja presega mejni znesek za odobritev BPP, se pristojni organ ni spuščal v presojo vrednosti drugega premoženja, niti v presojo lastnega dohodka tožnice in njene družine ter tudi ne v presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP, temveč je vlogo tožnice že zaradi neizpolnjenega pogoja premoženjskega stanja tožnice v skladu z določbami 22. člena ZBPP oziroma petega odstavka 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ zavrnil. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Navaja, da je že uspela v upravnem sporu pred naslovnim sodiščem, ki je pristojnemu organu naložilo, da ponovno odloči o njeni vlogi za BPP ter pri tem jasno navedlo, da je potrebno v konkretnem primeru, ko tožnica predpisanih pogojev za BPP ne izpolnjuje, zaradi njenega izjemnega stanja upoštevati tudi druge pogoje in da se ji lahko BPP odobri kljub temu, vse v skladu z 22. členom ZBPP. Tožnica nadalje navaja, da odgovarja za moževe dolgove, za katere v času zakonske zveze ni vedela. Rubežniki se vrstijo, sama preživlja sina, ki je odvisen od drog, mož pa je nepredvidljiv in brez sredstev. V stanovanju živi še hči, ki je noče obremenjevati, tako da ostanejo vse stiske na tožnici. (Sodni) postopek je skrajno krivičen, saj je tožnica že dokazala, da za moževe dolgove, razen tega, da je bila z njim poročena, ne nosi nobene krivde. V zvezi z nepremičninami, ki jih pristojni organ našteva v izpodbijani odločbi, pa tožnica navaja, da gre za deleže, za katere sama ni vedela oziroma je nanje že zdavnaj pozabila. Ima jih nekje na neplodovitem terenu izven Ljubljane, z njimi ne more razpolagati niti jih ne more prodati brez soglasja solastnikov. Zato kljub najdenim nepremičninam ponovno prosi, da ji sodišče ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi), tako da bo lahko dosegla BPP po prvotnem predlogu.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Kot pove že tožnica sama, izhaja pa tudi iz upravnih spisov, je naslovno sodišče prvo izdano odločbo o tožničini prošnji za BPP z dne 5. 4. 2013 odpravilo in pristojnemu organu naložilo, da o prošnji ponovno odloči kot o prošnji za izjemno odobritev BPP na podlagi 22. člena ZBPP. Iz spisov in izpodbijane odločbe sledi tudi, da je pristojni organ ravnal v skladu z napotki sodbe ter tožničino prošnjo obravnaval na podlagi 22. člena ZBPP ter pri tem upošteval pogoje, ki jih za odobritev izjemne BPP vsebuje citirana določba, konkretno pogoj, po katerem se izjemna BPP dodeli, če premoženje prosilke in premoženje njene družine ne presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (265,22 EUR), kar znese skupaj 15.913,20 EUR. Navedeni pogoj je prisilne (kogentne) narave in ga je zato pristojni organ dolžan upoštevati pri odločanju. Zato tožnica ne more uspešno uveljavljati, da se ji BPP odobri kljub temu, da navedenega pogoja ne izpolnjuje. Takšnega napotka tudi ni dalo naslovno sodišče, kot to v nasprotju s spisi navaja tožnica v tožbi.

Dejanskim ugotovitvam pristojnega organa glede lastništva in vrednosti nepremičnin, na katerih temelji izpodbijana odločitev o vrednosti premoženja tožnice in njene družine in ki izhajajo iz uradnih podatkov (Registra nepremičnin in Zemljiške knjige), tožnica ne ugovarja. Njihova skupna vrednost po teh podatkih znaša 19 149,93 EUR in torej presega navedeni mejni znesek, ki ga kot pogoj za odobritev izjemne BPP določa zakon (ZBPP in ZUJF). To pa pomeni, da predpisani pogoj ni izpolnjen in da je torej izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Okoliščine, ki jih tožnica v zvezi z zadevnimi nepremičninami navaja v tožbi, za odločitev niso pomembne. Nepremičnine namreč v skladu z določbami ZBPP in ZSVarPre nedvomno sodijo med premoženje, ki se upošteva pri odločanju o premoženjskem stanju prosilca, z izjemo tistih, ki se jih ne upošteva na podlagi določb 24. člena ZSVarPre in med katerimi zadevnih nepremičnin, ki so bile upoštevane v konkretnem primeru, ni zaslediti. Tožnica zato ne more uspešno uveljavljati ne njihove lokacije (izven Ljubljane) ne dejstva, da ni njihova izključna lastnica, tako kot se ne more uspešno sklicevati na to, da za svoje lastniške deleže ni vedela oziroma da je nanje že zdavnaj pozabila.

Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker dejanske okoliščine, na katerih temelji odločitev, med strankama niso sporne, je sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi izven glavne obravnave.