Jedro

Privilegij zoper samoobtožbo je pravica obdolženca v kazenskem postopku, ki je ni mogoče tolmačiti na način, da je obdolžencu v zagovoru dovoljena kriva obdolžitev drugih. V konkretnem primeru pa obsojenec sploh ni nastopal v vlogi obdolženca, temveč v vlogi oškodovanca, zato do kršitve privilegija zoper samoobtožbo sploh ni moglo priti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 250.000,00 (dvestopetdeset tisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Piranu je obsojenega V.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja krive ovadbe po 4. odstavku 288. člena KZ, za katero mu je izreklo denarno kazen v znesku 150.000,00 SIT in mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 7.3.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. V zahtevi, ki je po vsebini enaka zagovornikovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, navaja, da je policija prišla k obsojencu na dom, ga zbudila in odpeljala na mesto dogodka, ker je bil njegov avtomobil v morju. Obsojenec je bil podvržen uradnim postopkom policije, ne da bi bil poučen o svojih pravicah kot osumljenec. V podpis mu je bil dan zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe kljub temu, da je opravljen alkotest pokazal vinjenost (1,14 g/kg alkohola v krvi). S tem je bil obsojencu kršen privilegij zoper samoobtožbo in v tem svojstvu je nastal zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe, ki je obsojenec sam tedaj ni bil sposoben podati, niti je ni dal prostovoljno. Privilegij obsojenca varuje pred takšnimi dejanji policije, ki si je na ta način priskrbela nedovoljen dokaz (zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe), da je nato zoper obsojenca ukrepala z ovadbo zaradi krive ovadbe. Ne strinja se z zaključki sodišča druge stopnje, da do kršitve privilegija zoper samoobtožbo ni prišlo, ker da je bil obsojenec v vlogi oškodovanca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe; podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 27.3.2006, navaja, da je višje sodišče navedlo sprejemljive razloge, zakaj šteje, da v konkretnem primeru ni šlo za kršitev privilegija zoper samoobtožbo v zvezi s kaznivim dejanjem krive ovadbe po 4. odstavku 288. člena KZ.

B-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: – da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2

5. Zagovornik, ki zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, v zahtevi ne navaja nobenih določb zakona, ki naj bi jih sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo.

6. Navedbe zagovornika v zahtevi, da je bil obsojenec podvržen uradnim postopkom policije, ne da bi bil poučen o svojih pravicah kot osumljenec, s čimer je bil prekršen privilegij zoper samoobtožbo, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP).

7. Privilegij zoper samoobtožbo je eden izmed temeljnih pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku (4. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije). Ta pravica obdolženca, da v kazenskem postopku ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde, je uzakonjena tudi v 3. odstavku 5. člena ZKP.

8. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik že uveljavljal kršitev obsojenčevega privilegija zoper samoobtožbo. Pravilno je pritožbeno sodišče, ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika, presodilo, da v konkretnem primeru ni prišlo do kršitve privilegija zoper samoobtožbo, saj je bil obsojenec v vlogi oškodovanca in je kot oškodovanec podal na zapisnik ustno kazensko ovadbo o tatvini njegovega vozila (stran 2. sodbe) ter se Vrhovno sodišče s temi razlogi v celoti strinja. Obsojenca je policija, ki je naletela na njegovo vozilo v morju na C. nabrežju v P., obravnavala kot oškodovanca in ne kot osumljenca, in v svojstvu oškodovanca je tudi podal na zapisnik ovadbo o tatvini - odvzemu njegovega vozila. Privilegij zoper samoobtožbo, ki izhaja iz domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS) je pravica obdolženca v kazenskem postopku. Vendar pa pravice obdolženca, da se v kazenskem postopku ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde, ni mogoče tolmačiti na način, da je obdolžencu v zagovoru dovoljena kriva obdolžitev drugih. V konkretnem primeru, ko je obsojenec na zapisnik podal kazensko ovadbo o tatvini svojega vozila, pa sploh ni nastopal v vlogi obdolženca, torej osebe, na katero bi bili osredotočeni policijski ukrepi iz 148. člena ZKP, temveč v vlogi oškodovanca, katerega vozilo je policija našla v morju. Zato do kršitve privilegija zoper samoobtožbo sploh ni moglo priti. Kolikor pa zagovornik v zahtevi zatrjuje, da naj bi šlo za drugačen dejanski položaj, kakor sta ga v izpodbijani pravnomočni sodbi ocenili sodišči prve in druge stopnje, in da obsojenec ni ravnal s svobodno voljo, ko je na zapisnik podal krivo kazensko ovadbo in pri njej vztrajal še čez mesec dni, ko so ga policisti spraševali o eventualnih novih dejstvih glede protipravnega odvzema in uporabe njegove vozila, pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

C.

9. V zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana kršitev pravice do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP tako ni podana. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je redno zaposlen ter nima preživninskih obveznosti) ter trajanjem in zamotanostjo postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.