Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da toženca uporabljata 9/20 solastni delež tožnice kot nedobroverna posestnika, torej tujo stvar brez pravne podlage v svojo korist in sta za to uporabo obogatena, tožnica, ki je izključena iz uporabe solastne stvari, pa je prikrajšana.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Prva tožena stranka in druga tožena stranka morata v 15 dneh, od vročitve te sodbe, solidarno povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo razsodilo, da sta toženi stranki (v nadaljevanju: toženca) solidarno dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) iz naslova uporabnine plačati 3.396,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 283,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2021 dalje do plačila, - 283,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 dalje do plačila, - 283,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2021 dalje do plačila, - 283,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2021 dalje do plačila, - 283,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2021 dalje do plačila, - 283,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2021 dalje do plačila, - 283,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2021 dalje do plačila, - 283,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2022 dalje do plačila, - 283,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2022 dalje do plačila, - 283,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2022 dalje do plačila, - 283,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2022 dalje do plačila, - 283,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2022 dalje do plačila, vse v 8 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila na fiduciarni račun pooblaščenca, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da sta toženca solidarno dolžna povrniti tožnici 919,30 EUR stroškov postopka v 8 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, na fiduciarni račun pooblaščenca, pod izvršbo.

2.Toženca v laični pritožbi pravočasno pritožbeno izpodbijata v uvodu navedeno sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

2.Sodišču očitata zmotnost ugotovitve, da prebivata v stanovanjski hiši brez veljavnega pravnega naslova. V stanovanjski hiši sta prebivala še preden je tožnica pridobila solastninsko pravico od A. A. v osebnem stečaju. Prebivala sta v hiši že pred letom 2020 na podlagi soglasja tedanjih solastnikov B. B., C. C. in A. A. Predmetni del nepremičnine sta brezplačno uporabljala v soglasju s tedanjimi solastniki. Ko je tožnica odkupila solastniški delež A. A., ni preklicala soglasja za prebivanje v tej hiši. Tako sta še naprej prebivala v tej hiši na podlagi soglasja solastnikov in v hiši nista brez pravnega naslova. V tem delu je sodba neobrazložena, saj sodišče ne pojasni, zakaj sta toženca v hiši brez soglasja. Iz navedenih razlogov ni podan prvi pogoj za uporabo 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: Obligacijski zakonik), saj toženca nista nedobroverna posestnika. Nadalje sodišču očitata, da ni obrazložilo, zakaj sta obogatena na škodo tožnice. Tožnica ni nikoli zahtevala souporabe stanovanjske hiše od tožencev in toženca nikoli nista preprečevala souporabe hiše tožnici. Tožnica ni zatrjevala in dokazovala, da ji je bila onemogočena s strani tožencev souporaba stanovanjske hiše in ni navedla, v kakšne namene bi jo uporabljala, da bi bila denarno prikrajšana. Sodba v tem delu nima razlogov in ni obrazloženo, kakšno škodo je konkretno utrpela. Tožnica je od tožencev zahtevala le plačilo uporabnine in od tožencev ni zahtevala opustitve uporabe stanovanjske hiše. Sodišče ni obrazložilo, da sta toženca povzročila škodo tožnici in na kakšen način. Škoda je element iz 190. člena OZ in ga mora tožnica konkretno izkazati, ga pa ni in tudi sodišče ni ugotovilo škode, ampak le hipotetično uporabnino, ne da bi ugotovilo, da sta toženca izključila tožnico iz uporabe hiše ali pa ji to preprečevala. Sodišče ni obrazložilo, zakaj in na kakšen način je bila tožnica s strani tožencev izključena iz uporabe hiše. Tožnica ni dokazala, na kakšen način sta jo toženca omejevala v njeni souporabi, ker nikoli ni souporabljala hiše in je le zahtevala plačila najemnine. Toženca nista preprečevala tožnici souporabe hiše, zato nista obogatena na račun tožnice, celo plačevala sta stroške za tožnico, kot sta zatrjevala, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Ker sodišče ni pravilno ugotovilo vseh elementov za uporabo 190. člena OZ, je zmotno uporabilo to določbo. Ni ugotovilo škode, ni ugotovilo obogatitve tožencev in ni obrazložilo, da sta to storila toženca, ker ni bilo zatrjevano in dokazano, da sta toženca tožnici preprečevala souporabo hiše.

3.Tožnica v po pooblaščencu vloženem odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam tožencev, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica kot solastnica enostanovanjske hiše s pripadajočim zemljiščem zoper toženca zahteva solidarno plačilo uporabnine za obdobje od junij 2021 do maj 2022 v skupnem znesku 3.396,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posamičnega mesečnega zneska uporabnine do plačila.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da odločitev o zahtevku za plačilo uporabnine predstavljajo določbe prvega odstavka 65. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), prvega odstavka 66. člena SPZ, prvi odstavek 190. člena OZ in 198. člen OZ. Več oseb ima solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež) (prvi odstavek 65. člena SPZ). Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ). Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ). Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (198. člen OZ).

7.Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica solastnica enostanovanjske hiše s pripadajočim zemljiščem na naslovu ... vpisane v zemljiški knjigi z ID znakom: parc. ... 980/1 katastrska občina ... parc. 980/1 (ID ...) do 9/20 celote, po pravnomočnem sklepu Okrožnega sodišča v Celju St. 2204/2017 z dne 15. 12. 2020, da toženca prebivata v navedeni enostanovanjski hiši in da imata na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče. Pritožbeno tudi ni izpodbijana ugotovitev, da tožnica ni dala tožencema soglasja za bivanje in koriščenje hiše.

8.Toženca sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata zmotnost ugotovitve, da prebivata v enostanovanjski hiši brez veljavnega pravnega naslova. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da toženca nista dokazala trditve, da zakonito prebivata v delu nepremičnine, ki je v solasti brata prvega toženca. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da nista izkazala, da sta na tem delu nepremičnine pridobila lastninsko pravico (39. člen SPZ) oziroma da sta sklenila najemno pogodbo, ter da nista predložila potrebnega soglasja vseh solastnikov za uporabo tega dela nepremičnine (peti odstavek 67. člena SPZ). Pritrdi je tudi sodišču prve stopnje, da je neupoštevano sklicevanje tožencev na prijavo njunega stalnega prebivališča na naslovu enostanovanjske hiše, saj je za prijavo dovolj že soglasje enega od solastnikov (četrti odstavek 7. člena Zakona o prijavi prebivališča), ki je bilo s strani brata prvega toženca sicer podano, kar pa ne dokazuje pravo upoštevne podlage za njuno prebivanje v enostanovanjski hiši. Sodišče prve stopnje je v tem delu podalo razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, zakaj je štelo, da sta toženca v hiši brez soglasja, ti razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato se sodbo da preizkusiti in nima pomanjkljivosti, s tem pa je neutemeljena pritožbena navedba tožencev, da sodba v tem delu ni obrazložena, očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

9.Pritožbene trditve tožencev, da sta prebivala v stanovanjski hiši še preden je tožnica pridobila solastninsko pravico od solastnika A. A. v osebnem stečaju, da sta prebivala v predmetni stanovanjski hiši že pred letom 2020 na podlagi soglasja tedanjih solastnikov B. B., C. C. in A. A., da sta brezplačno uporabljala del nepremičnine v soglasju z navedenimi tedanjimi lastniki, da tožnica po odkupu solastnega deleža A. A. ni preklicala soglasja za prebivanje v tej hiši in da sta še naprej prebivala v predmetni stanovanjski hiši na podlagi soglasja solastnikov, skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati, saj jih toženca nista zatrjevala pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno pa tudi ne zatrjujeta, da jih brez svoje krivde nista mogla navesti pred sodiščem prve stopnje.

10.Ni pritrditi tožencema, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj sta obogatena na škodo tožnice. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da toženca uporabljata 9/20 solastnega deleža tožnice kot nedobroverna posestnika, torej tujo stvar brez pravne podlage v svojo korist in sta za to uporabo obogatena, tožnica, ki je izključena iz uporabe solastne stvari, pa je prikrajšana. To pa pomeni, da je tudi v tem delu sodišče prve stopnje navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, zato se sodbo da preizkusiti, posledično tudi v tem delu pritožbeno očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. toči drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11.Pritožbene trditve tožencev, da tožnica ni nikoli zahtevala souporabe enostanovanjske hiše od tožencev in ji toženca tega nista nikoli preprečevala, ter da tožnica ni zatrjevala in dokazovala, da ji je bila s strani tožencev onemogočena souporaba enostanovanjske hiše, tožnica pa tudi ni zatrjevala, v kakšne namene bi enostanovanjsko hišo uporabljala, da bi bila denarno prikrajšana, skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati, saj jih toženca nista zatrjevala pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno pa tudi ne zatrjujeta, da jih brez svoje krivde nista mogla navesti pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer pa je tožnica pred sodiščem prve stopnje trdila, da od tožencev ni zahtevala dejanske uporabe njenega solastnega deleža v hiši, saj dejanska uporaba ni mogoča, ker gre za enostanovanjsko hišo in souporaba tovrstne hiše s strani dveh tujih oseb ni mogoča, toženca pa tej trditvi nista nasprotovala, zato se ta dejstva v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana oziroma nesporna. Ker je souporaba enostanovanjske hiše dejansko onemogočena pa tožnici kot prikrajšanemu solastniku za utemeljenost obogatitvenega zahtevka niti ni bilo potrebno predhodno postaviti zahteve za souporabo ali delitev nepremičnine. Poleg tega pa ji tudi ni bilo potrebno zatrjevati in dokazovati, v kakšne namene bi uporabljala stanovanjsko hišo, da bi bila denarno prikrajšana, kot pritožbeno izpostavljata toženca. Je pa tožnica že v tožbi trdila, da je prikrajšana iz razloga, ker je kot solastnica izključena iz uporabe solastne stvari oziroma uživanja plodov solastne stvari, od tožencev pa ni prejela uporabnine za uporabo njenega solastnega deleža, česar toženca prav tako nista konkretizirano zanikala in se tudi ta dejstva zato štejejo v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP za priznana oziroma nesporna.

12.Ob obrazloženem toženca neutemeljeno pritožbeno izpostavljata, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo vseh predpostavk neupravičene pridobitve po prvem odstavku 190. člena OZ. Kot je že bilo pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženca brez pravnega temelja bivata v tožničinem solastnem delu enostanovanjske hiše, sta torej nedobroverna posestnika, saj nista pridobila niti lastninske pravice niti nimata sklenjene najemne pogodbe, prijava stalnega bivališča pa ni pravno odločilna. Pravilno je presodilo, da toženca kot nedobroverna posestnika, tujo stvar brez pravne podlage uporabljata v svojo korist in sta na ta način obogatena, tožnica, ki je izključena iz uporabe svoje solastne stvari, pa je prikrajšana. Zato je skladno z določbami 198. člena OZ utemeljeno ugodilo zahtevku tožnice na plačilo uporabnine, to je v višini ocenjene tržne vrednosti uporabnine, ki pritožbeno ni izpodbijana, in v deležu, ki ji pripada glede na velikost njenega solastnega deleža na nepremičnini. Glede na pritožbene navedbe je le še pojasniti, da ob upoštevanju že navedene pravne podlage pri zahtevku za plačilo uporabnine tožnici ni bilo potrebno niti zatrjevati niti dokazovati njej nastale škode.

13.Ob obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo tožencev skladno s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP.

14.Tožnica se je v odgovoru na pritožbo obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb tožencev, zato so stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je tožnici na podlagi stroškovnika priznalo: za pritožbo 375 točk po 1. točki tar. št. 22 in za 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena (7,5 točk), to je ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena) 229,50 EUR, zvišano za 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena v znesku 50,49 EUR, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Te pritožbene stroške morata toženca solidarno povrniti tožnici v 15 dneh, od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 65, 65/1, 66, 66/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 190/1, 198