Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Pri odmeri stroškov je nepravilno upoštevalo tudi temelj, ki med strankama ni sporen.

Izrek

1. Pritožba tožnika se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se odločitev o stroških spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 772,39 EUR pravdnih stroškov nastalih pred sodiščem prve stopnje z zamudnimi obrestmi kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje.

3. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 57,47 EUR in stroške odgovora na pritožbo v znesku 93,75 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.019,00 EUR in mu povrniti 1.237,92 EUR pravdnih stroškov, oboje z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in v zavrnilnem delu sodbo spremeni tako, da mu prisodi še preostali zahtevani del odškodnine v znesku 9.437,92 EUR in vse pravdne stroške. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v ničemer ni odločilo o njegovem zahtevku za skaženost, ki ga je postavil v višini 1.500,00 EUR. Neutemeljeno je zavrnjen preostali del zahtevka za nepremoženjsko škodo, saj ga je tožnik postavil v skladu z obstoječo sodno prakso zlasti glede na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 519/2002 in tožniku pripada odškodnina vsaj 14 povprečnih plač. Odškodnina je prisojena prenizko v vseh postavkah.

Tožena stranka izpodbija odločitev o pravdnih stroških, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevalo tudi (temelj 50 %), ki pa med strankama ni bil sporen in višino tako, da uspeh tožnika ni 76,5 % temveč le 53 % in tožniku gre le toliko pravdnih stroškov oziroma bi lahko sodišče tudi odločilo, da vsaka stranka sama trpi stroške postopka. Tožena stranka zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v zavrnilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa utemeljena.

O pritožbi tožnika.

Predmet pritožbenega preizkusa je pravilnost določitve višine nepremoženjske škode za tožnikovo nezgodo za telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženost, saj tožnik v pritožbi zahteva višjo odškodnino kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje v vseh postavkah.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v 179. členu Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ). To pa so: - stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (1. odstavek člena 179 OZ); - pomen prizadete dobrine, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek člena 179 OZ).

Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik v škodnem dogodku 22.12.2003 utrpel zlom leve podlahti in intenzivnosti bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih sodišče ugotavlja na podlagi zaslišanja tožnika in izvedenca dr. M. K. in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za telesne bolečine v primernem znesku 3.500,00 EUR in tožniku ne pripada več (v pritožbi sporno še 500,00 EUR).

Tudi odškodnina za strah je odmerjena v primernem znesku (1.000,00 EUR) glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu ter ob upoštevanju strahu za izid zdravljenja in ob upoštevanju subjektivnega odnosa, tako da je pritožba tožnika (tožnik zahteva še 1.000,00 EUIR) neutemeljena.

Odškodnina za duševne bolečine zardi zmanjšanja življenjskih aktivnosti obsega satisfakcijo za oškodovančevo trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju. Ob ugotovitvi težav, ki jih ima tožnik v vsakdanjem življenju, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe je tudi odškodnina iz tega naslova prisojena v primernem znesku (5.500,00 EUR), saj gre le za manjšo gibljivost lažje stopnje tako, da je pritožba, ki zahteva več (skupaj 12.600,00 EUR) tudi v tem delu neutemeljena.

Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da manjša prečna brazgotina predstavlja estetsko pomanjkljivost tako, da je znesek, ki ga je iz skaženosti prisodilo sodišče prve stopnje (835,00 EUR) povsem primeren glede na ugotovitve izvedenca in v nobenem primeru tožniku ne bi pripadalo več. Sodišče prve stopnje res ni obrazložilo te postavke, ki mu jo je očitno prisodilo, vendar kot že omenjeno, tožniku glede na izvedeniško mnenje ne pripada več.

Tožnik se v pritožbi glede utemeljenosti pritožuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 519/2002 vendar neutemeljeno, saj je šlo v tisti zadevi za hujšo poškodbo kot jo je utrpel tožnik.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in v zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

O pritožbi tožene stranke.

Med pravdnima strankama temelj ni bil sporen, temveč je bila sporna samo višina uveljavljene nepremoženjske škode tako, da je sodišče brez pravne podlage pri odmeri stroškov upoštevalo temelj in višino. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo 1.751,96 EUR. Glede na to, da je tožnik uspel 53 % mu mora tožena stranka povrniti 928,54 EUR pravdnih stroškov. Stroški tožene stranke znašajo 435,46 EUR in glede na uspeh (47 %) ji je tožnik dolžan povrniti 204,66 EUR. Po pobotanju ostane razlika 772,39 EUR, ki jo je dolžna povrniti tožena stranka tožniku.

Tožena stranka je uspela s pritožbo in tožnik ji je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (57,47 EUR) in stroške odgovora na pritožbo v znesku 93,75 EUR. Pritožbeni stroški obsegajo sodno takso. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.