Jedro

Ker je z Odlokom o začasnih ukrepih prepovedana gradnja, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbo, saj iz navedenega razloga tudi ni dopustna izdaja gradbenega dovoljenja. V skladu z načelom zakonitosti, določenem v 6. členu ZUP, upravni organ dolžan upoštevati predpis, veljaven v času odločanja in ne predpis, veljaven v času vložitve zahteve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odločba US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 13.9.2005, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote Izola z dne 10.6.2005, s katero je bila zavrnjena njena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo petih objektov poslovno trgovskega in servisno uslužnostnega centra na ureditvenem območju G, ki ga določa zazidalni načrt M. na parc. št...., vse k.o. ... (ureditveno območje T-1/1).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in še navaja, da je odločilno vprašanje v obravnavani zadevi dovoljenost gradenj glede na Odlok o začasnih ukrepih za zavarovanje urejanja prostora za območje M. in območje S. ( v nadaljevanju Odlok o začasnih ukrepih), ki je bil sprejet z namenom preprečitve utemeljene nevarnosti, da bo sicer izvedba prostorske ureditve onemogočena ali močno otežena. Ker je predviden sprejem sprememb in dopolnitev izvedbenih prostorskih aktov, tudi za območje T-1/1, kamor spada predviden poseg, Odlok o začasnih ukrepih prepoveduje parcelacijo zemljišč in promet z njimi ter izvajanje gradenj, razen taksativno določenih izjem. Po mnenju sodišča Odlok o začasnih ukrepih prepoveduje izdajanje gradbenih dovoljenj, saj je namen Odloka o začasnih ukrepih prav preprečitev gradenj in s tem posegov v prostor, saj v kolikor bi upravni organ v času veljavnosti Odloka o začasnih ukrepih izdal gradbeno dovoljenje, prostorski akti pa bi se kasneje spremenili, bi bilo izdano gradbeno dovoljenje v neskladju z njimi, investitor pa bi po izdanem pravnomočnem gradbenem dovoljenju lahko začel graditi.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in ji prizna stroške postopka. Navaja, da sodišče ni odločilo meritorno v zadevi, saj je svojo odločitev oprlo zgolj na stališče, da zaradi sprejetega Odloka o začasnih ukrepih, izdaja gradbenega dovoljenja ni možna. Izhaja pa iz stališča, da prepoved gradnje istočasno pomeni tudi prepoved izdaje gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka trdi, da je takšno stališče napačno, sodišče pa je storilo kršitev postopka, saj ni izvedlo predlaganih dokazov na zahtevani glavni obravnavi. Nadalje se sklicuje na člene 68. in 71. Zakona o graditvi objektov (ZGO-1; Uradni list RS, št. 110/02) iz katerih se da zaključiti, da izdano gradbeno dovoljenje še ne pomeni tudi gradnje, zato tudi 6. člen Odloka o začasnih ukrepih ne prepoveduje izdaje gradbenih dovoljenj, temveč zgolj izvajanje gradenj, kar pa ni eno in isto. Tožeča stranka pa je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vložila pred veljavnostjo spornega Odloka o začasnih ukrepih in bi bilo treba skladno z načelom zakonitosti uporabiti določila predpisov, ki so veljala v času vložitve zahtevka in ob tem upoštevati, da izdaja gradbenih dovoljenj za območje predvidenega posega v prostor, takrat ni bila prepovedana.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je z Odlokom o začasnih ukrepih prepovedana gradnja tudi na parcelah predvidenega posega v prostor (pet objektov poslovno trgovskega in servisno uslužnostnega centra) je po presoji vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbo tožeče stranke in pri tem navedlo tudi pravilne razloge, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Tožeča stranka nima prav, ko navaja, da je z Odlokom o začasnih ukrepih prepovedana le gradnja, ne pa tudi izdaja gradbenega dovoljenja. Ker po Odloku o začasnih ukrepih gradnja predvidenih objektov ni dopustna, tudi ni dopustna izdaja gradbenega dovoljenja, ki tako gradnjo dovoljuje. Cilj izdaje gradbenega dovoljenja je začetek gradnje, kar posledično pomeni, da izdaja gradbenega dovoljenja ni dopustna, kadar ni dopustna sama gradnja. Zato je pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da v primeru, kadar je z začasnimi ukrepi prepovedana gradnja, upravni organ ne sme izdajati gradbenega dovoljenja za čas trajanja začasnih ukrepov, razen za izjeme, ki so v Odloku o začasnih ukrepih taksativno naštete, med katere pa obravnavana gradnja ne spada.

V skladu z načelom zakonitosti, določenem v 6. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), je upravni organ dolžan upoštevati predpis, veljaven v času odločanja, in ne predpis, veljaven v času vložitve zahteve, kot to zmotno navaja tožeča stranka. Ker je tožena stranka odločala o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja v času, ko je že začel veljati Odlok o začasnih ukrepih, ki je začel veljati dne 12.8.2005, in ker sama ne bi mogla izdati gradbenega dovoljenja tudi v primeru, če bi ugotovila, da je odločba organa prve stopnje nezakonita (navedba tožene stranke - 5. odstavek na strani 5 odločbe z dne 13.9.2005) in bi zadevo vrnila organu prve stopnje, bi moral le-ta upoštevati predpis, veljaven v času ponovne odločitve, torej tudi Odlok o začasnih ukrepih. Glede na navedeno sta odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje pravilni in zakoniti.

Po presoji vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče ni napravilo v pritožbi zatrjevane kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi 1. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz 2. odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena). Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba 4. odstavka 72. člena v zvezi z 2. odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Po presoji vrhovnega sodišča glede na zgoraj citirane določbe ZUS-1, prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu, saj v obravnavani zadevi dejansko stanje ni bilo sporno, predlagani dokazi pa za odločitev niso pomembni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 obravnavalo kot pritožbo po tem zakonu.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen in 154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).