Jedro

Sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe ni sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, niti ni akt po prvem odstavku 2. člena ZUS-1. O tožnikovi pravici, obveznosti in pravni koristi je bilo namreč že odločeno z izvršilnim naslovom, s sklepom o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe se ta odločitev ne spreminja in se v že odločeno tožnikovo pravico oziroma obveznost in pravno korist ne posega.

Ali je zoper izpodbijani upravni akt zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZUS-1, ne presoja upravni organ, temveč je to stvar vsebine izpodbijanega akta in presoje sodišča o vsebini tega akta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 29. 7. 2008. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje zavrnil tožnikov predlog za odlog izvršbe, dovoljene s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 6. 5. 2008, s katerim je bilo ugotovljeno, da je tretja alineja 3. točke izreka odločbe istega upravnega organa prve stopnje z dne 5. 1. 2001, postala izvršljiva, dovolil njeno izvršbo in tožniku zagrozil z denarno kaznijo v višini 1.000,00 EUR, če v dodatnem roku enega meseca od prejema tega sklepa ne bo spoštoval v tretji alineji 3. točke izreka navedene odločbe odrejene prepovedi uporabe gospodarskega objekta. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in tudi ne sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. 3. V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava (ali zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta). Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja. Meni, da je izpodbijani sklep napačen in v nasprotju z Ustavo RS. Ker ZUP predvideva inštitut odloga izvršbe, ki ga lahko pod določenimi pogoji predlaga tudi zavezanec, torej tožnik, gre za odločanje o pravicah in pravnih koristih tožnika. Ker je zoper izvršilni naslov, v zvezi s katerim je predlagal odlog izvršbe, vložil pritožbo, je še vedno vprašljiva vsebinska odločitev o njegovi materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Na vložitev tožbe pa je bil napoten tudi s pravnim poukom. Odlog izvršbe je v izogib nastanku nepopravljive škode utemeljen. Zato je prepričan, da je izpodbijani akt upravni akt, ki posega v njegovo pravico in korist, ki je v tem, da se mu z neutemeljeno in nepotrebno upravno izvršbo (objekt, ki naj bi bil odstranjen, je v postopku legalizacije) ne povzroči nenadomestljiva škoda. To škodo je z dokumenti tudi izkazal, vendar v postopku ni bila obravnavana. Sklicuje se na 15. člen Ustave RS in navaja, da sta z izpodbijanim sklepom kršena 23. in 25. člen Ustave RS. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vsebinsko obravnavo tožbe. Zahteva plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, je sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe z uporabo prisilnega sredstva - denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR, za dosego v izvršilnem naslovu odrejene prepovedi uporabe nelegalno zgrajenega gospodarskega objekta. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob predhodnem preizkusu tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker izpodbijani upravni akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, pravilna. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo tudi pravilne razloge, ki imajo podlago v določbah ZUS-1, in s katerimi se Vrhovno sodišče v celoti strinja.

6. Pravilna je tako presoja sodišča prve stopnje, da izpodbijani upravni akt ni akt po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Po navedeni določbi se namreč lahko v upravnem sporu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe pa med te sklepe ne sodi.

7. Vrhovno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da izpodbijani upravni akt tudi ni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Vsebinsko odločitev o tožnikovi pravici in obveznosti ter posledično pravni koristi vsebuje namreč izvršilni naslov, to je odločba z dne 5. 1. 2001, s katero je bila med drugim izrečena tudi prepoved uporabe nelegalno zgrajenega gospodarskega objekta. S sklepom o dovolitvi izvršbe, katerega odlog je predlagal tožnik, pa se ta prepoved le prisilno izvršuje. S tem, ko tožnikovemu predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, je bilo odločeno le o tem, da se izrečena prepoved uporabe ne odloži, ne pa tudi o sami prepovedi, torej o sami pravici. O tožnikovi pravici in obveznosti, ki izhaja iz materialnega prava, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, je bilo namreč že odločeno z izvršilnim naslovom. Z izpodbijanim upravnim aktom se ta odločitev ne spreminja in se zato v tožnikovo pravico do uporabe nelegalno zgrajenega objekta, o čemer pa je bilo že odločeno, ne posega. Vrhovno sodišče sicer ne dvomi, da ima tožnik korist od uporabe nelegalno zgrajenega objekta, vendar ker ta korist temelji na tožnikovem nezakonitem ravnanju, ne more biti pravno varovana. Kot poseg v pravno korist lahko Vrhovno sodišče šteje le tisto korist, ki temelji na zakoniti pravni podlagi.

8. Glede na navedeno so neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da je z upravnim aktom poseženo v njegove pravice in pravne koristi. Tožnik tudi ni določno pojasnil, v katere pravice naj bi mu bilo poseženo. Njegovo sklicevanje na poseg v pravno korist, ki je v tem, da prepreči nastanek nenadomestljive škode zaradi odstranitve objekta, pa je za ta postopek irelevantno, saj se z izpodbijanim upravnim aktom ni odločalo o odlogu prisilne odstranitve nelegalno zgrajenega objekta, temveč o odlogu prisilne izvršitve prepovedi uporabe. Tudi sklicevanje na pravni pouk v odločbi upravnega organa druge stopnje na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati. Napotitev na vložitev tožbe namreč še ne pomeni, da gre tudi v tem primeru za akt po prvem odstavku 2. člena oziroma po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Ali ima stranka zoper izpodbijani akt sodno varstvo po določbah ZUS-1 namreč ne presoja upravni organ, temveč je to stvar presoje sodišča, ki pa je odvisna od vsebine takega akta.

9. Ker je bilo o prepovedi uporabe nelegalno zgrajenega objekta že odločeno z izvršilnim naslovom in ne s sklepom o dovolitvi izvršbe, je neutemeljena tudi tožnikova pritožbena navedba, da je pravna podlaga (smiselno tožnikova obveznost po izvršilnem naslovu) v obravnavani zadevi sporna, ker je vložena pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o posegu v ustavne pravice po 23. in 25. členu Ustave RS. Z zavrženjem tožbe zoper upravni akt, s katerim se ni odločalo o tožnikovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, ni poseženo v tožnikovo ustavno pravico po 23. členu Ustave RS (ta določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče). Podana tudi ni zatrjevana kršitev tožnikove ustavne pravice po 25. členu Ustave RS, saj je tožnik imel možnost pritožbe zoper izpodbijani upravni akt, ki jo je tudi izkoristil. O njegovi pritožbi pa je pristojni pritožbeni upravni organ tudi odločal. 11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K 2. točki izreka

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.