Jedro

Za izrek zgolj enotne zaporne kazni, ne da bi ob tem izreklo tudi stransko denarno kazen, ki je bila obsojenemu že pravnomočno izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, Okrožno sodišče v Kranju ni imelo pravne podlage v pravilih o izreku enotne kazni za kazniva dejanja v steku po 53. členu KZ-1.

Izrek

Zahtevi varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 78240/2010 z dne 28. 6. 2017 kršena določba prvega odstavka 55. člena v zvezi z določbo tretjega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika na način iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo I K 78240/2010 z dne 28. 6. 2017 obsojenega D. E. na podlagi priznanja krivde spoznalo za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu za navedeno kaznivo dejanje določilo kazen štiri mesece zapora. Ker je bil obsojeni D. E. pred tem že pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem I K 44253/2015, je obsojenemu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen. Ob upoštevanju že pravnomočno izrečene kazni sedmih let in šestih mesecev zapora in stranske denarne kazni v znesku 20.000,00 EUR ter določene kazni štiri mesece zapora je obsojenemu izreklo enotno kazen sedem let in osem mesecev zapora. Zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju pritožba ni bila vložena.

2. Zoper pravnomočno sodbo je Vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zatrjuje kršitev prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 53. člena KZ-1, na način iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Navaja, da bi moralo Okrožno sodišče v Kranju ob izreku enotne kazni upoštevati, da je bila obsojenemu s pravnomočno sodbo v Krškem izrečena tudi stranska denarna kazen. Ob pravilni uporabi tretjega odstavka 53. člena KZ-1 bi moralo sodišče v Kranju poleg enotne zaporne kazni, izreči tudi že pravnomočno izrečeno stransko denarno kazen. S tem, ko je po določbah o steku sodišče izreklo zgolj enotno zaporno kazen, ne pa tudi stranske denarne kazni, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. V posledici navedenega je ostala neizvršljiva s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem izrečena denarna kazen. Zahteva je vložena v obsojenčevo škodo, zato vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi očitano kršitev kazenskega zakona, ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo.

3. Obsojenčev zagovornik je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca, podanega v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril, da je prvostopenjsko sodišče odločalo na podlagi razpoložljivih spisovnih podatkov, zato ni utemeljen zaključek, da je s sprejeto odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Obsojenemu D. E. je bila leta 2016 s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem I K 44253/2015 z dne 28. 1. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 44253/2015 z dne 28. 4. 2016 pravnomočno izrečena kazen sedem let in šest mesecev zapora in stranska denarna kazen v višini petsto dnevnih zneskov po 40 EUR, kar znese 20.000,00 EUR. Za kaznivo dejanje izsiljevanja, ki ga je obsojenec storil, preden je začel prestajati kazen po tej sodbi, je Okrožno sodišče v Kranju z izpodbijano sodbo obsojenemu določilo kazen štiri mesece zapora. V nadaljevanju mu je, na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1, za obe kaznivi dejanji (torej za kaznivo dejanje, za katero je bil že obsojen in za kaznivo dejanje, za katero mu je sodilo) po določbah o steku iz 53. člena KZ-1 izreklo enotno zaporno kazen, stranske denarne kazni pa ne.

6. Pritrditi je vložniku zahteve, da za tovrstno redukcijo kazni oziroma za izrek zgolj enotne zaporne kazni, ne da bi ob tem izreklo tudi stransko denarno kazen, ki je bila obsojenemu že pravnomočno izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, Okrožno sodišče v Kranju ni imelo pravne podlage v pravilih o izreku enotne kazni za kazniva dejanja v steku po 53. členu KZ-1. Sodišče bi glede na to, da je bila obsojenemu s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem izrečena tudi stranska denarna kazen, pri izreku enotne kazni po pravilih o steku, moralo uporabiti tudi tretji odstavek 53. člena KZ-1, ki določa pravila o izreku stranske kazni v primeru steka kaznivih dejanj. V navedenem odstavku je določeno, da čeprav je bila stranska kazen izrečena le za eno samo kaznivo dejanje v steku, se le-ta izreče tudi v enotni kazni. Ker navedenega zakonskega določila sodišče pri izreku enotne kazni ni upoštevalo, čeprav bi ga moralo upoštevati, je s tem prekršilo 5. točko 372. člena ZKP.

7. Kot pravilno poudarja vrhovni državni tožilec je s tem, ko je bila sodba Okrožnega sodišča v Krškem I K 44253/2012 z dne 28. 1. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 44253/2012 z dne 28. 4. 2016 upoštevana pri izreku enotne kazni v sodbi Okrožnega sodišča v Kranju I K 78240/2010 z dne 28. 6. 2017, v odločbi o kazenski sankciji izgubila svojo samostojnost in v tem delu prenehala obstajati, zato je ostala neizvršljiva z navedeno sodbo pravnomočno izrečena denarna kazen.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo ter na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Kranju z izrekom enotne kazni obsojenemu s sodbo I K 78240/2010 z dne 28. 6. 2017 v korist obsojenega kršilo prvi odstavek 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 53. člena KZ-1 na način iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.