Jedro

Škodo, ki jo je povzročil delavec pri delu, mora ugotovitvi pristojen organ delodajalca in v tej zvezi izdati pismeni sklep. Takšnega postopka tožena stranka ni izvedla, zato zgolj njene pavšalne navedbe o tožnikovem nevestnem delu ne morejo predstavljati razlogov za utemeljenost pobotnega ugovora.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 44.180,00 SIT, ki predstavlja razliko premalo izplačane plače za delo v tujini v letu 1995, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 25.11.1995 dalje do plačila in da mu je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 18.180,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.2.1997 dalje, oboje v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se na podlagi zakona uporablja v R Sloveniji in glede na določilo 1. odst. 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 19/94 tudi v postopku pred temi sodišči). Navaja, da ji je tožnik z nevestnim delom v tujini povzročil dodatne stroške, na kar se je sklicevala tudi v pobotnem ugovoru, o katerem pa v izpodbijani sodbi ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje je razsodilo le na podlagi listinskih dokazov ter izpovedbe tožnika kot stranke, zaradi popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja o vseh okoliščinah tožnikove zaposlitve ter plačila za delo, pa bi moralo izvesti tudi dokaz z zaslišanjem predlagane priče - vodjo projekta A. C.. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer pravilno navaja, da v izpodbijani sodbi ni razlogov, zakaj je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza po zaslišanju predlagane priče. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča navedeno ne predstavlja takšno procesno nepravilnost, ki bi imela za posledico nezakonitost sodbe in omajala sprejete zaključke glede ugotovljenega dejanskega stanja. Tožniku je bila že v sklepu o razporeditvi na delo v tujino z dne 2.10.1995, ki je bil med ostalimi izdan tudi na podlagi določil KP za gradbeništvo, konkretno določena plača za delovno mesto, na katero je bil razporejen. V navedenem sklepu je tudi navedeno, da se osebna ocena zniža do faktorja 0.8, če delo ne bi bilo opravljeno skladno z postavljenimi normami. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno izhajalo iz podatkov obračuna tožnikove plače ter zbirnika o opravljenih delovnih urah za delavce na delovišču. Pravilno je ugotovilo, da iz teh podatkov ne izhaja, da bi tožena stranka pri obračunu tožnikove plače upoštevala nižjo oceno določenega faktorja oz., da bi predhodno izvedla postopek za ugotovitev osebne ocene in razlogov za znižanje plače. Zato ni bila upravičena, da je tožniku različno obračunala plačo, v primerjavi z njegovimi sodelavci, ki so z njim opravljali delo na delovišču v tujini.

Po določilu 1. odst. 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) mora delavec povrniti delodajalcu škodo, ki jo povzroči pri delu oz. v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti, pri čemer v skladu s 1. odst. 72. člena ZTPDR mora škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja ugotoviti pristojen organ pri delodajalcu in v tej zvezi izdati pismeni sklep. Pritožbeno sodišče glede na sklicevanje pritožbe o nevestnem tožnikovem delu in škodi, ki je v tej posledici nastala, navaja, da bi to morala tožena stranka ugotoviti v svojem postopku. Očitno takšnega postopka ni izvedla. Zato zgolj njene pavšalne navedbe o tožnikovem nevestnem delu in v tej posledici nastalih dodatnih stroškov na projektu, ne more predstavljati razlogov za utemeljenost pobotnega ugovora. Terjatev, ki se uveljavlja v pobot mora biti tudi kvantitativno opredeljena, pri čemer pa pride v poštev odločanje o pobotu tako uveljavljane terjatve šele takrat, ko sodišče ugotovi tudi utemeljenost tožnikove terjatve.

Ker v konkretnem sporu morebitna nasprotna terjatev tožene stranke ni bila določena oz. z njene strani pobot v konkretni višini ni bil postavljen, sodišče o njemu ni moglo utemeljeno odločati. Zato tudi iz teh razlogov pritožba ni utemeljena.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).