Jedro

Primernosti kazni, izrečene v okviru predpisane kazni, se v okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ne preizkuša.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.P. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. M.P. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici z dne 5.2.2001 spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in obsojen na kazen štirih mesecev zapora.

Prvostopenjsko sodišče je oškodovano J.G.F. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8.5.2002 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Glede potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika je odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev, čeprav za tako odločitev ni bilo podlage, saj je bila obsojencu izrečena obsodilna sodba, obsojenec pa si je sam vzel zagovornika in mu torej ni bil postavljen po uradni dolžnosti.

V zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 4.11.2002 obsojenčev zagovornik uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena in po 2. odstavku 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da obtožbo zavrne oziroma zavrže in kazenski postopek ustavi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem mnenju obsojenčev zagovornik z navedbami, da naj bi pri kaznivem dejanju sodelovalo več oseb in da naj bi traktor vozil A.P., ne obrazlaga zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pač pa iz teh navedb izhaja, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja obsojenčev zagovornik uveljavlja tudi s tem, ko navaja, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ker je bil obsojenec obsojen za tatvino 13.9 kubičnih metrov bruto lesne mase, vredne 47.573,70 tolarjev, kar naj bi predstavljalo vrednost 6 kubičnih metrov lesa. Navedena okoliščina, ki jo zagovornik uveljavlja kot nasprotje, ki je obsojencu celo v korist, prav tako pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga pa ni dovoljena.

Zahteva zagovornika obs. M.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni sicer dvoma o tem, da obsojenec kaznivega dejanja, katerega je bil spoznan za krivega, ni storil sam, pač pa da so pri poseku dreves in pri nalaganju hlodovine na prikolico traktorja sodelovali tudi drugi. Vendar pa okoliščina, da zoper osebe, ki so pri kaznivem dejanju sodelovale, ni bil vložen obtožni akt, na kazensko odgovornost obs. M.P. nima nikakršnega vpliva. S trditvijo, da obs. M.P. ni vozil traktorja ter da traktor ni bil njegova last, zagovornik obsojenca uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sicer pa je sodišče na podlagi izpovedb policistov B.M. in A.G. zanesljivo ugotovilo, da je traktor, znamke "Zetor", ki je last obsojenega, kateremu je bil pripet voz z naloženo hlodovino, vozil obs. M.P. Podano tudi ni nikakršno nasprotje v izreku prvostopenjske sodbe, ki bi bilo v škodo obsojenca. Obs. M.P. je bil spoznan za krivega, da si je protipravno prilastil 4 smrekova drevesa v skupni izmeri 13.90 kubičnega metra bruto lesne mase. Res je sicer v prvostopenjski sodbi, čeprav je bila ugotovljena vrednost protipravno prilaščene lesne mase 117.122,00 tolarjev, navedeno, da je obsojenec lastnico J.G.F. s tem oškodoval za 47.543,70 tolarjev, kar pa je pomenil znesek, ki ga je oškodovanka dobila s prodajo obsojencu zaseženih hlodov lesa.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti še navaja, da jo vlaga tudi zaradi previsoko odmerjene kazni, vendar pa se primernost kazni, izrečene v okviru predpisane kazni, v okviru odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu ne preizkuša. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik je sicer v zahtevi za varstvo zakonitosti predlagal, da naj sodišče, če zahtevi ne bi ugodilo, obsojenca oprosti plačila povprečnine. Vendar je Vrhovno sodišče ugotovilo, da glede na obsojenčeve premoženjske razmere niso podani razlogi za oprostitev plačila povprečnine, saj je po 4. odstavku 95. člena ZKP mogoče obsojenca oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka, to je tudi povprečnine, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Obsojenec je namreč lastnik večje kmetije in tudi večjega števila govedi.