Jedro

Tožena stranka je določila kot zavezanca (51. člen ZDen) pravno osebo, ki v denacionalizaciji zahtevanega premoženja nima v svojih sredstvih.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 24. 1. 2001, se odpravi in se zadeva vrne v nov postopek Ministrstvu za okolje, prostor in energijo.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo tožeče stranke odpravila 1., 2. in 3. točko odločbe Upravne enote A, Izpostava B z dne 20. 9. 2000, in jih nadomestila z novo 1. in 2. točko, ki se glasita: (točka 1) upravičencu AA se vrne v last in posest podržavljeni del nepremičnine in sicer 300/1000 - ink, vpisanih v vl. št. 237, k.o. C, parc. št. 178, pri kateri je vknjižena pravica uporabe v korist imetnika AAA, ki v naravi predstavlja poslovni prostor v zgradbi T 1, v A, v izmeri 767,60 m2; (točka 2) zavezanec za vrnitev nepremičnine iz 1. točke izreka navedene odločbe je BBB d.o.o, T trg 18, D, ki je dolžan navedeno nepremičnino izročiti v last in posest upravičencu AA v roku 60 dni od pravnomočnosti navedene odločbe. V ostalem je pustila odločbo organa 1. stopnje v veljavi. Organ 1. stopnje je odločil, da se pri podržavljenem delu nepremičnine in sicer pri 300/1000 - ink, vpisani v vl. št. 237, k.o. C, parc. št. 178, v obsegu vknjižene pravice uporabe imetnika AAA, sedaj CCC d.d., E, Hrvaška vzpostavi lastninska pravica v korist osebe AA do 300/1000 celotne nepremičnine, kar v naravi predstavlja poslovni prostor v zgradbi T 1, v izmeri 767,60 m2 (1. točka izreka ); da se zavrne zahteva za vrnitev predmetne nepremičnine v posest (2. točka); zavezanec za vrnitev podržavljenega dela nepremičnine je CCC d.d., E, Hrvaška kot pravni naslednik AAA (3. točka izreka); ter da bo o odškodninskem zahtevku zavezanca odločeno s posebno odločbo. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je zaključek organa prve stopnje, da je v konkretnem primeru zavezanec tuja pravna oseba nepravilen. Tožena stranka meni, da tuja pravna oseba ne more biti zavezanec za vrnitev podržavljenega premoženja. Ta pravna oseba namreč po mednarodnem pravu v smislu domače pravne ureditve ni pravna oseba javnega prava, pač pa je pravna oseba zasebnega prava in kot taka ne bi mogla biti zavezanec za vračilo predmetnega premoženja. Tožena stranka pa je po vpogledu v izpis iz sodnega registra za družbo BBB d.o.o., s sedežem v D, T trg 13 (ki naj bi bil po ugotovitvi organa prve stopnje glede predmetnih prostorov le najemnik) ugotovila, da je bila navedena družba vpisana v register dne 20. 1. 1992 in da je njen ustanovitelj CCC d.o.o. E, Hrvaška (zavezanec po odločbi organa prve stopnje). Gre za hčerinsko podjetje ustanovitelja, ki se je preoblikoval, kar je kasneje bil zavezan tudi po Uredbi o preoblikovanju poslovnih enot ter o načinu in pogojih preoblikovanja (Uradni list RS, št. 1/93, št. 3/94). V 3. členu navedene Uredbe je namreč določeno, da morajo podjetja in druge pravne osebe s sedežem na območju ostalih republik in pokrajin bivše SFRJ obstoječe poslovne enote na območju Republike Slovenije preoblikovati v podjetja ali v predstavništva najkasneje do 28. februarja 1993. Tako preoblikovano podjetje BBB d.o.o., T trg 18, D, je tako po oceni tožene stranke zavezanec za vrnitev nepremičnine, ki je predmet navedenega postopka. Zoper to podjetje je organ prve stopnje v postopku tudi izdal sklep o začasni odredbi z dne 11. 3. 1993, ki je postal pravnomočen 16. 4. 1993, s katerim mu je prepovedal razpolaganje s predmetnimi poslovnimi prostori in lastninsko preoblikovanje v delu, ki obsega navedene poslovne prostore. Glede na navedene razloge po oceni tožene stranke ni razlogov, da se predmetni poslovni prostor ne bi vrnil v last in posest AA, za katerega v predmetni zadevi ni sporno, da ima status upravičenca. Iz upravnega spisa je tudi razvidno, da je bila izdana začasna odredba zoper BBB, D, to premoženje pa tudi ni bilo zajeto z lastninskim preoblikovanjem te pravne osebe, pa tudi ni bilo predmet lastninskega preoblikovanja CCC d.d., E, Hrvaška. Tožena stranka zato ocenjuje, da zaradi vrnitve navedenega premoženja upravičencu niso prizadete pravice in pravne koristi zavezanca in tudi ne podjetja CCC d.d., E, Hrvaška, ki je po podržavljenju pridobil to premoženje odplačno, saj je pravna oseba, ki je odplačno pridobila premoženje, glede katerega obstoja dolžnost vrnitve po določbah ZDen, upravičena do odškodnine. S tem so premoženjske pravice pravne osebe, iz katerih sredstev se premoženje vrača, zavarovane in tudi zagotovljene. Tožena stranka je odpravila odločitev organa prve stopnje v delu, ki se nanaša na obliko vrnitve predmetne nepremičnine in zavezanca za vrnitev. Pri odločanju je upoštevala, da bi s tako odločitvijo organa prve stopnje, ki je v konkretnem primeru za zavezanca določil tujo pravno osebo, bil očitno prekršen materialni zakon.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločitev, da je zavezanec BBB d.o.o. pasivno legitimirana v denacionalizacijski zadevi pravno nevzdržna. Družba BBB je bila ustanovljena 6. 11. 1991 po Zakonu o podjetjih in vpisana v register 20. 1. 1992, uskladitev z Zakonom o gospodarskih družbah pa je bila izvedena 23. 10. 1996. Za prostore, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, pa je bila sklenjena najemna pogodba 20. 1. 1992. Zoper BBB je bil dne 20. 2. 1992 vložen denacionalizacijski zahtevek, dne 11. 3. 1993 pa izdan še sklep o začasni odredbi. Vendar je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno s strani APP v D, ki je za BBB opravila pregled poslovanja, da BBB uporablja poslovne prostore na podlagi najemne pogodbe z dne 20. 1. 1992, sklenjene s tožnikom (CCC d.d., E, Hrvaška). Ta ugotovitev je razvidna iz dopisa z dne 20. 7. 1995. Tožena stranka je torej brez pravne osnove in brez dokazne ocene določila BBB kot zavezanca. BBB ni zavezanec, saj ima nepremičnine le v najemu, kar je bilo nesporno ugotovljeno. Neutemeljeno pa je tudi argumentirati pasivno legitimacijo BBB s citiranjem Uredbe, saj je bil ustanovljen že 20. 1. 1992 kot d.o.o.. Tožnik sam pa ne more biti zavezanec, ker je tuja pravna oseba. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in navedla, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku prijavil. Stranka z interesom v tem postopku, AA, je na tožbo odgovorila in navedla, da tožeča stranka ne izkazuje aktivne legitimacije za vložitev tožbe. Z napadeno odločbo bi se evintuelno lahko poseglo v pravice in na zakon oprte neposredne koristi BBB d.o.o., ne pa tožnikove. Po letu 1991 je bila nepremičnina, ki je predmet denacionalizacijskega postopka med sredstvi BBB, ki jih je vodil izven bilančno, kar izhaja iz dopisa APP v D z dne 20. 7. 1995 in dopisa Hrvaškega fonda z dne 13. 7. 2000, v katerem je navedeno, da nepremičnine iz Slovenije niso bile nikdar obsežene v privatizaciji tožeče stranke, zato tožeča stranka tudi ni zavezanka po 51. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in se ji ne nalaga vrnitev. Za tožbo bi imela torej tožbeni interes le BBB d.o.o., ki pa ni sprožila upravnega spora. Razen tega pa sodišče ne sme dopustiti predloženih dokazov in dejstev, ki jih navaja tožeča stranka, ker so nova, bila pa je ves čas stranka v postopku. Nepravilno je tudi stališče tožeče stranke, da po mednarodni pogodi sklenjeni z Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko pravnih razmerjih ne bi mogla biti zavezanec, saj ta ne more veljati retroaktivno, ZDen pa je že v letu 1991 določil zavezance.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je BBB d.o.o., D lastnik poslovnega prostora na T 1, A in kot tak posledično zavezanec v obravnavani denacionalizacijski zadevi, ali pa je kot dokazuje tožeča stranka, tožena posegla s svojo odločitvijo v njeno premoženje, ki je v posesti BBB d.o.o., D le na podlagi najemne pogodbe z dne 20. 1. 1992. Po določbi 1. odstavka 51. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) je v postopku denacionalizacije zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja - stvari (torej za vračilo v naravi) pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po ZDen vrnejo upravičencem. Po mnenju sodišča ima tožeča stranka prav, da iz upravnega spisa in listinskih dokazov ne izhaja zaključek, da je sporni poslovni prostor v lasti BBB d.o.o.,D. Iz zemljiško knjižnih izpiskov je razviden vpis imetnika pravice uporabe na AAA. Tožena stranka je, po mnenju sodišča, v nasprotju z dokaznim gradivom v upravnem spisu in napačno razlago materialnega predpisa, določila zavezanca. Iz izpisa sodnega registra, v katerega je vpogledala tožena stranka, izhaja, da je bil BBB d.o.o., D ustanovljen že 6. 11. 1991, ter vpisan v register 20. 1. 1992, kar je skoraj leto pred izdajo Uredbe o preoblikovanju poslovnih enot ter načinu in pogojih preoblikovanja (Uradni list RS, št. 1/93, 3/94), ki je zavezovala podjetja na območju ostalih republik, da obstoječe poslovne enote na območju RS preoblikujejo v podjetje ali predstavništva do 28. 2. 1993 (3. člen Uredbe). Citirana Uredba torej nedvomno ni bila materialni predpis, na podlagi katerega je bil ustanovljen BBB d.o.o. D, ne ureja pa tudi prehoda premoženja iz navedenega zemljiško knjižnega lastnika na v denacionalizacijski odločbi določenega zavezanca, kot svojo odločitev utemeljuje tožena stranka. Tožeča stranka torej utemeljeno ugovarja, da je tožena stranka zavezala BBB d.o.o., D, za vračilo premoženja, ki ga ima ta v uporabi zgolj po najemni pogodbi. Da BBB d.o.o., D ne uporablja obravnavani poslovni prostor kot svoja sredstva, izhaja tudi iz dopisa APP z dne 20. 7. 1995, ki je po pregledu poslovanja ugotovil, da ima BBB, D, lokal na T 1, A v najemu in ga v bilanci evidentira izvenbilančno, kar je v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi (poslovni najem). Tožena stranka je torej določila kot zavezanca (51. člen ZDen) pravno osebo, ki v denacionalizaciji zahtevanega premoženja nima v svojih sredstvih. Zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti. Izraženo pravno mnenje sodišča v tej sodbi pa naj upošteva ob reševanju pritožbe v ponovljenem postopku.

Glede na navedeno pa je tudi neutemeljen ugovor stranke z interesom, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Po določbi 18. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) je tožnik lahko vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb in drugi, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena. V obravnavani zadevi pa tožnik zatrjuje, da je lastnik poslovnega prostora, ki je predmet denacionalizacijske odločbe, kar je po mnenju sodišča dovolj za utemeljitev njegove aktivne legitimacije.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, saj je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v denacionlizacijskem postopku nepopolno ugotovljeno, ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo in je zato odločba tožene stranke nezakonita. Zato jo je sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.