Jedro

Za nastop prepovedane posledice pri obravnavanem kaznivem dejanju tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 namreč ne zadostuje, da bi bila odvzeta star izločena od drugih in ne na zunaj izražena volja po njeni prilastitvi kot to v pritožbeni obrazložitvi pravi pritožnik, ampak mora storilec po splošno sprejeti teoriji aprehenzije stvar dobiti v posest in onemogočiti drugemu, da z njo razpolaga.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega R.P. in pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženega R.P. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lendavi je kot sodišče prve stopnje 5. 10. 2011 obdolženega R.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo 50 dnevnih zneskov, to je 1.083,00 EUR denarne kazni, ki jo mora obdolženec plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe; če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta 2 dnevna zneska denarne kazni določilo 1 dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi plačati stroške tega postopka v višini 19,95 EUR ter sodno takso. Hkrati je bil obdolženi skupaj z obdolženo J.Š. po 358. členu ZKP oproščen obtožbe, po kateri bi naj storila kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Posledično je bilo zato po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenjeno, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada obdolženčevega zagovornika obremenjujejo proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP pa še, da se oškodovana gospodarska družba L. d.o.o. napoti na pravdo. Vse navedeno je bilo storjeno s sodbo I K 94080/2010. 2. Zoper sodbo sta se pritožila zagovornik obdolženega R.P. in okrožni državni tožilec. Prvi se je pritožil zoper njen obsodilni del, drugi zoper oprostilnega. Obdolženčev zagovornik se pritožuje, kot je zapisal, iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo „razveljavi in obdolženega oprosti obtožbe“ oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Okrožni državni tožilec se je pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega R.P. in obdolženo J.Š. spozna za kriva storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter prvemu izreče kazen 2 meseca zapora ter nato ustrezno enotno kazen (?), obdolženi J.Š. pa pogojno obsodbo z določeno kaznijo 2 meseca zapora in s preizkusno dobo enega leta.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obdolženega R. P.:

4. Kdaj in kako je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku je pritožnik zadržal zase, kršitev kazenskega zakona pa je po njegovem podana zato, ker bi bilo treba obdolženčevo dejanje opredeliti kot prekršek nasilnega in drznega vedenja po 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru in ne kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Pri tem prezre razliko v izvršitvenem ravnanju, ki po opisu dejanja ni v izzivanju ali spodbujanju k pretepu ali v vedenju na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način in ne v zasledovanju, ampak v grdem ravnanju, s katerim sta bili prizadeti oškodovančeva telesna in duševna celovitost. Gre torej za nekaj drugega in pri prepovedani posledici za nekaj več kot pri navedenem prekršku ter je bilo pritožnika v smiselnem zatrjevanju kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zavrniti.

5. V graji dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pritožnik pravilno izpostavlja dve inačici obravnavanega dogodka, s tem da neutemeljeno daje prednost tisti, ki sta jo navajala oba obdolženca. Res je sicer, da je bil razpršilec najden pri obdolženi J.Š., res pa je tudi, da je bila slednja tista, ki je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje prva zapuščala trgovino in da je obdolženemu R.P. dejala, da naj zaustavi oškodovanca. Ko oboje združimo z oškodovančevo izpovedbo in izpovedbo priče S.R., ki sta glede odločilnih dejstev tudi po presoji pritožbenega sodišča popolnoma skladni, je kljub najdbi, ki nakazuje na drugo osebo, jasno, kdo je oškodovanca poškropil in kdo je potem takem očitano kaznivo dejanje storil. Nenazadnje se pritožnik v nadaljevanju pritožbene obrazložitve sklicuje na silobran, ki brez da bi bilo dejanje storjeno, pojmovno ni mogoč. Ker pa je obdolženi storitev kaznivega dejanja zanikal, pomeni takšno sklicevanje navajanje novega dejstva, za katerega bi pritožnik moral povedati razloge, zakaj ni bilo navedeno že prej in še dokaze, s katerimi bi se naj to dejstvo dokazovalo (četrti odstavek 369. člena ZKP). Tega pritožnik ni storil in so njegova prizadevanja tudi v tem delu neutemeljena.

6. Pritožnik ni obrazložil pritožbe niti glede odločbe o kazenski sankciji in ne glede odločbe o stroških kazenskega postopka. Toda pri prvi je z ozirom na uveljavljana pritožbena razloga predviden preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZKP), ki je pokazal, da izbrana in odmerjena kazenska sankcija ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi ter je zato v njegovo korist ne gre spreminjati. Pri odločbi o stroških kazenskega postopka preizkus po uradni dolžnosti ni predviden, pritožbe pa zaradi njene neobrazloženosti v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

K pritožbi okrožnega državnega tožilca:

7. Jedro pritožnikovih prizadevanj v zvezi z oprostilnim delom sodbe je v trditvi, da bi sodišče prve stopnje moralo ravnanje obeh obdolženih, glede na njuno usklajenost in zlasti glede na ravnanje obdolžene J.Š. v notranjosti trgovine pravno opredeliti kot dokončano kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 in ne kot poskus tega kaznivega dejanja o prvem odstavku 34. člena KZ-1

8. Kar zadeva usklajenost ravnanj obeh obdolžencev pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, spet kar zadeva ravnanje obdolžene J.Š. v notranjosti trgovine pa sodišču prve stopnje. Za nastop prepovedane posledice pri obravnavanem kaznivem dejanju tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 namreč ne zadostuje, da bi bila odvzeta star izločena od drugih in ne na zunaj izražena volja po njeni prilastitvi kot to v pritožbeni obrazložitvi pravi pritožnik, ampak mora storilec po splošno sprejeti teoriji aprehenzije stvar dobiti v posest in onemogočiti drugemu, da z njo razpolaga (na primer: sodba Vrhovnega sodišča I Ips 202/2002 z dne 18. 3. 2004). Ker posest kot dejanska oblast nad stvarmi ter posledična onemogočenost po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje nista bili izkazani, pravni opredelitvi ravnanj obeh obdolženih iz obtožnega predloga v smeri dokončanega kaznivega dejanja niti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče slediti. Njuna oprostitev je zato v tem delu utemeljena ter je bilo pritožnika v neuspešnih prizadevanjih zavrniti.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega R.P. in pritožbi okrožnega državnega tožilca odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka za obdolženega R.P. temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer in dejstva, da mora plačati stroške kazenskega postopka, nastale v sojenju pred sodiščem prve stopnje.