Jedro

Tožena stranka bi morala dokazati, da je tožnik opravljal naloge, ki niso stalne, temveč so se samostojno pričele in se bodo tudi zaključile ob zaključku projekta. Ker tega ni uspela dokazati, ni bil podan zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ( 56. člen ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU).

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala z dnem tožnikove zaposlitve pri novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da delavec ne more imeti hkrati dve delovni razmerji za poln delovni čas pri dveh delodajalcih, vendar pa zaradi tega ne bi smelo odločiti, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu, temveč bi to dejstvo moralo upoštevati pri svoji odločitvi tako, da tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ne bi priznalo delovne dobe oziroma tudi nadomestila plače, glede na to, da tožnik sam navaja, da ima v času zaposlitve pri drugem delodajalcu enako plačo kot prej pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: "I. Ugotovi se, da je tožena stranka s tožečo stranko dne 30. 6. 2015 nezakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ker v pogodbi navedeni razlog "strokovna dela, ki se organizirajo kot projekt z omejenim časom trajanja", ni bil podan.

II. Pogodba o zaposlitvi, ki sta jo dne 30. 6. 2015 sklenili tožeča stranka kot javni uslužbenec in tožena stranka kot delodajalec, je nezakonito prenehala veljati z dnem 30. 11. 2015 in še velja.

III. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, na delovno mesto višji svetovalec v Službi A. v Uradu B., v roku 8 dni.

IV. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini obračuna bruto zneskov nadomestil plač in sicer za obdobje od 1. 12. 2015 do 29. 2. 2016 v višini 711,76 EUR mesečno, od 1. 3. 2016 do 30. 6. 2016 pa v višini 1.604,26 EUR mesečno, ter po odvodu davkov in prispevkov v višini ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca do plačila.

V. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 401,07 EUR.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati bruto zneske nadomestil plač, in sicer za obdobje od 1. 12. 2015 do 29. 2. 2016 v višini 711,76 EUR mesečno, od 1. 3. 2016 do 30. 6. 2016 pa v višini 1.604,26 EUR mesečno, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca do plačila.

VII. Višji tožbeni zahtevek (glede ugotovitve delovnega razmerja od 1. 7. 2016 do vrnitve k toženi stranki na delo, reparacijski zahtevek od 1. 7. 2016 do vrnitve k toženi stranki na delo, reparacijski zahtevek brez zmanjšanja za obračunana in izplačana nadomestila za brezposelnost v obdobju od 1. 12. 2015 do 29. 2. 2016 za mesečni bruto znesek 892,50 EUR), se zavrne.

VIII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 758,12 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

IX. Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 214,19 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka s tožečo stranko dne 30. 6. 2015 nezakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ker v pogodbi navedeni razlog "strokovna dela, ki se organizirajo kot projekt z omejenim časom trajanja", ni bil podan (točka I izreka) in da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo dne 30. 6. 2015 sklenili tožeča stranka kot javni uslužbenec in tožena stranka kot delodajalec, nezakonito prenehala veljati z dnem 30. 11. 2015 in je sklenjena za nedoločen čas do 30. 6. 2016 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, na delovno mesto višji svetovalec v Službi A. v Uradu B., v roku 8 dni (točka III izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini obračuna bruto zneskov nadomestil plač in sicer v obdobju od 1. 12. 2015 do 29. 2. 2016 v višini 711,76 EUR mesečno od 1. 3. 2016 do 30. 6. 2016 pa v višini 1.604,26 EUR mesečno, ter po odvodu davkov in prispevkov v višini ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca do plačila (točka IV izreka), obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 401,07 EUR (točka V izreka) ter terjatvi pobotalo v višini 401,07 EUR (točka VI izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati bruto zneske nadomestil plač, in sicer v obdobju od 1. 12. 2015 do 29. 2. 2016 v višini 711,76 EUR mesečno, od 1. 3. 2016 do 30. 6. 2016 pa v višini 1.604,26 EUR mesečno, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca do plačila, zmanjšano za znesek 401,07 EUR (točka VII izreka). Višji tožbeni zahtevek (glede ugotovitve delovnega razmerja od 1. 7. 2016 do vrnitve k toženi stranki na delo, reparacijski zahtevek od 1. 7. 2016 do vrnitve k toženi stranki na delo, reparacijski zahtevek brez zmanjšanja za obračunana in izplačana nadomestila za brezposelnost v obdobju od 1. 12. 2015 do 29. 2. 2016 za mesečni bruto znesek 892,50 EUR ter za pobotan znesek odpravnine v višini 401,07 EUR, je zavrnilo (točka VIII izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 568,59 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka IX izreka) ter da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka (točka X izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno zaključilo, da je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala dne 30. 11. 2015 in je sklenjena za nedoločen čas. Vendar pa je napačno odločilo, da je bila sklenjena le za čas do 30. 6. 2016, saj ni bila sklenjena z omejitvijo na datum 30. 6. 2016. Drži sicer, da je tožnik od 1. 7. 2016 zaposlen na Ministrstvu za zdravje, vendar za določen čas zaradi nadomeščanja javne uslužbenke, ki je odsotna zaradi materinskega in predvidenega starševskega dopusta. Ker delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas, bi sodišče prve stopnje pravilno odločilo, če bi tožniku priznalo trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki in prijavo v obvezna zavarovanja za čas od 1. 12. 2015 dalje ter pri tem pripisalo, da brez upoštevanja obdobij, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu, to je brez obdobja od 1. 7. 2016 do dneva, ko se bo tožnik na podlagi poziva vrnil nazaj na delo k toženi stranki, oziroma do dneva, ko bo prenehal delati pri drugem delodajalcu. Kot je razvidno iz izreka sodbe v II., IV. in VII. točki izreka pa bi v primeru, ko bi tožniku pri drugem delodajalcu delovno razmerje prenehalo (tožena stranka pa ga še ne bi pozvala na delo), prišlo do situacije, ko mu nepravilno ne bi bilo priznano delovno razmerje pri toženi stranki, pri čemer pa mu s strani tožene stranke ne bi bilo obračunano nadomestilo plače, odvedeni davki in prispevki in ne bi prejel ustreznega nadomestila neto plače. Meni, da nadomestila za brezposelnost ni mogoče preprosto odšteti od pripadajočega nadomestila plače. Šele ko bo pravica do priznanja denarnega nadomestila, ki je tožniku priznana z odločbo, odpravljena, bo možno vzpostaviti predhodno stanje. Ne gre namreč za istovrstne zahtevke. Glede pobota v znesku 401,07 EUR pa poudarja, da je znesek prejel na povsem drugi podlagi (odpravnina), podlaga za to plačilo pa bo odpadla šele s pravnomočnostjo sodbe, s katero bo ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nepravilno je tudi odločeno, da mora tožena stranka plačati tožniku bruto zneske nadomestil plače samo do 30. 6. 2016. Res je sicer, da se je tožnik s 1. 7. 2016 zaposlil in ima plačo v istem znesku, vendar se je zaposlil za določen čas, zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati zneske nadomestil in zgolj pripisati, da se ne upošteva obdobje, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu, torej brez obdobja od 1. 7. 2016 do dneva, ko bo tožnik na podlagi poziva prišel nazaj na delo k toženi stranki oziroma bo prenehal delati pri drugem delodajalcu. Navaja tudi, da je uspel zgolj s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zato posebni stroški niso nastali in bi mu tožena stranka morala povrniti vse stroške postopka, v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, to je zoper I., II., III., IV., VII. in IX. točko izreka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da tehnična pomoč za izvedbo projektov sama po sebi ne predstavlja projektnega dela in zato tudi ne časovno omejenega dela. Neločljiv del izvedbe projektov predstavljajo tudi dela, ki so vezana na izvajanje delovnih nalog iz projekta in zagotavljajo nemoteno izvedbo aktivnosti, določenih s projektom. Tehnična pomoč je nujen in neločljiv del osnovnega projekta, saj sam projekt brez tehnične podpore ne more biti izveden. Zato je tehnična pomoč vključena v samo projektno dokumentacijo kot del skupnega načrta izvedbe projekta. Tako je v njej opredeljena vsebinsko (vrsta in obseg nalog), kot tudi finančno in kadrovsko. Tehnično pomoč določenemu projektu nujno predstavljajo tudi naloge v zvezi s kontrolo nad izplačilom in porabo denarnih sredstev iz sklada F., ki jih je tožena stranka prejela za izvedbo projekta. Katere naloge je tožnik opravljal, je mogoče ugotoviti iz same pogodbe o zaposlitvi, kako je te naloge opravljal pa izhaja iz izpovedi zaslišanih prič. Presplošen, poenostavljen in zato tudi napačen je zaključek sodišča prve stopnje, ki kontrolo nad vsemi denarnimi sredstvi, ki jih toženka dobi od sklada F. za različne programe, šteje kot trajne naloge tožene stranke, saj naj bi takšne kontrole tožena stranka izvajala že pred sklenitvijo pogodbe s tožnikom, kot tudi potem, ko se je pogodba tožniku iztekla. Sodišče prve stopnje povsem spregleda, da je tudi finančna kontrola v okviru tehnične pomoči določenega projekta neločljiv del samega projekta in se po več kriterijih ločuje od rednih nalog in pristojnosti tožene stranke. Nepomembno ostaja, da je delo, ki ga je opravljal tožnik na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, torej delo kontrole upravičenosti denarnih sredstev, prejetih iz sklada F. po različnih projektih, vsebinsko podobno, saj navedeno ne dopušča zaključka, da gre za stalno nalogo, ker bo zaključek projekta pomenil istočasno tudi zaključek izplačil in prenehanje potrebe po kontroli upravičenosti izplačil. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so pogodbe o zaposlitvi za Operativni program C. sklenjene za nedoločen čas, kar naj bi bil po stališču sodišča prve stopnje dodaten argument, da tudi v tožnikovem primeru ni bilo razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tožena stranka pojasnjuje, da je bila takšna sprememba načina zaposlovanja sprejeta na Vladi RS, ki je podala soglasje za zaposlitve za nedoločen čas, torej nasprotno kot v času zaposlovanja na OP sklada F., ko so se pogodbe o zaposlitvi v vseh ministrstvih praviloma sklepale za določen čas, to je za čas trajanja projekta. Navedeno tudi iz razloga, ker ZDR-1 sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas ureja še bolj restriktivno, po drugi strani pa je v izključni pristojnosti delodajalca, da tudi v primerih, kjer zakon omogoča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za kar si tožena stranka kot ministrstvo prizadeva tudi na sistemski ravni. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 100/2012 z dne 6. 11. 2012, iz katere izhaja, da kadar delodajalec določeno delo projektno organizira, lahko za čas trajanja projekta sklepa tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vendar ne nujno in samo za ves čas trajanja projekta, temveč lahko tudi za krajši čas. V tej sodbi je Vrhovno sodišče RS tudi navedlo, da kasnejše podaljšanje trajanja projekta ne pomeni obveznosti delodajalca, da pogodbo za določen čas avtomatično podaljša. Na podlagi odobritve 375 novih zaposlitev je Služba Vlade RS D. z dopisom z dne 7. 4. 2015 izdala soglasje k pričetku postopkov zaposlitev za nedoločen čas iz sredstev tehnične pomoči operativnega programa E., do kvote sklepa Vlade RS z dne 26. 2. 2015. Skladno z navedenim so bila z Aktom o spremembah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki zaradi pričetka postopkov zaposlitev za nedoločen čas v okviru novega projekta tehnične pomoči, oblikovana nova delovna mesta za nedoločen čas. Skladno z navedenim je tožena stranka objavila prosta strokovno tehnična delovna mesta oziroma javne natečaje za zasedbo novih delovnih mest za nedoločen čas v okviru novega projekta tehnične pomoči Operativnega programa E. za nedoločen čas. Zato pritožba meni, da je sodišče prve stopnje napačno naložilo toženi stranki, da je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo na delovno mesto višji svetovalec v Službi A. v Uradu B., saj tega delovnega mesta tožena stranka nima več sistemiziranega.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma nepravilno uporabilo materialno pravo glede odločitve o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za nedoločen z dnem zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu ter glede pobotanja odpravnine. V preostalem delu svoje odločitve pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Zaposlovanje za določen čas ureja Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.) v členih od 68 - 73. V 3. točki prvega odstavka 68. člena ZJU je določeno, da se pogodba o zaposlitvi z javnim uslužbencem lahko sklene za določen čas za strokovna dela, ki so organizirana kot projekti z omejenim obsegom trajanja, in za izvrševanje javnih nalog v primeru začasno povečanega obsega dela, ki po svoji naravi traja določen čas in ga ni mogoče izvesti z obstoječim številom javnih uslužbencev. Delovno razmerje se v takih primerih sklene za čas trajanja projekta oziroma za čas povečanega obsega dela (tretji odstavek 69. člena ZJU) in na podlagi tretjega odstavka 68. člena ZJU se mora upoštevati omejitve sklepanja zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, kot jih določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki v 11. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 kot predvideni razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas navaja pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano. V skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZDR-1 se lahko, ne glede na omejitev iz drugega odstavka tega člena, v primeru iz enajste alineje prvega odstavka prejšnjega člena pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tožnikom nezakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto pod šifro ... "višji svetovalec (številka delovnega mesta po projektu ...)" v Službi A. v Uradu B. (pogodba z dne 30. 6. 2015 - A3). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delo, ki ga je na podlagi navedene pogodbe o zaposlitvi opravljal tožnik, oziroma pogodbe, ki jo je tožnik sklenil dne 1. 9. 2014 za določen čas na tem delovnem mestu, ni bilo projektno, pač pa je šlo za stalno delovno nalogo tožene stranke. Tožnik je pri toženi stranki opravljal delo kontrole upravičenosti porabe denarnih sredstev, prejetih iz sklada F., delo pa se je v vseh obdobjih prejemanja sredstev iz evropskih skladov, torej že pred tem projektom, opravljalo, in se je opravljalo tudi potem, ko je bil projekt zaključen. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo navedb tožene stranke, da gre pri novem Operativnem programu C. za nov način izvedbe, nov pristop dela, nov informacijski sistem, skratka nov način dela. Bistveno je, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da se tudi pri novem Operativnem programu C. opravljajo naloge kontrole upravičenosti denarnih sredstev oziroma stroškov, kar sta poleg tožnika potrdili tudi priči G.G. in H.H.. Sodišče prve stopnje je štelo, da projekti tožene stranke, in sicer program I., Tehnična pomoč - operativni program J., Tehnična podpora - operativni program E., dejansko niso projekti in še manj časovno omejeni v smislu dela, pač pa gre za način financiranja in podpore različnih programov in projektov financiranih s strani Evropske unije za čas trajanja Evropske finančne perspektive, ki traja sedem let. Delo tožnika torej ni bilo časovno omejeno, pač pa je bil samo časovno omejen način financiranja teh del. Pravilno je tudi ugotovilo, da je bila tožnikova pogodba sklenjena za določen čas iz razloga omejenega časa njenega financiranja. Vse pogodbe o zaposlitvi so se namreč morale zaključiti najkasneje do 30. 11. 2015 zaradi zagotovljenih sredstev za izplačilo zadnjih plač ter da so se zaposlitve pri toženi stranki financirale iz projekta program K..

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnik opravljal naloge, ki niso stalne, temveč so se samostojno pričele in se bodo tudi zaključile ob zaključku projekta. Ker tega ni uspela dokazati, ni bil podan zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v zvezi s 56. členom ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, ki tehnično pomoč določenemu projektu predstavljajo kot naloge v zvezi s kontrolo nad izplačilom oziroma naj bi bile del projekta. Ker je nov projekt prav tako potreboval kontrolo oziroma trajno kontrolo sredstev, ki jih tožena stranka prejema s strani Evropske unije, potreba po tožnikovem delu ni prenehala. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje presplošno, poenostavljeno in napačno zaključilo, da kontrola nad vsemi denarnimi sredstvi, ki jih tožena stranka dobi od sklada F. za različne programe, šteje kot trajne naloge tožene stranke. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da je tudi finančna kontrola v okviru tehnične pomoči določenega projekta neločljiv del samega projekta in se po vseh kriterijih, kadrovskih, vsebinskih in finančnih ločuje od rednih nalog in pristojnosti tožene stranke. Projekt, ki se je le nadaljeval z novim projektom, je potreboval enako finančno kontrolo sredstev, ki jo je izvajal tožnik kot stalno nalogo, neodvisno od posameznega projekta. Posledično torej ni utemeljeno stališče pritožbe, da so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sklenitev pogodbe za določen čas za trajanje projektov v skladu z veljavno zakonodajo. S tem v zvezi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 100/2012 z dne 6. 11. 2012. Navedena odločba temelji na izhodišču, da je bilo določeno delo projektno organizirano oziroma da se je tudi delo, ki ga je nekdo opravljal v okviru zaposlitve, opravljajo v okviru tega projekta. V obravnavani zadevi pa je ugotovljeno, da naloge tehnične pomoči niso del projekta oziroma ne prenehajo zaradi projekta. Zato sklicevanje na to odločitev ni utemeljeno. V pritožbi nadalje tožena stranka navaja, da je na podlagi odločitve Vlade RS tožena stranka odobrila zaposlitev 375 oseb za nedoločen čas, objavila delovna mesta za strokovno tehnična delovna mesta v okviru novega projekta tehnične pomoči operativnega programa E.. Gre za pritožbene novote, ki ne utemeljujejo drugačne odločitve od izpodbijane, to je, da je tožena stranka dolžna tožnika reintegrirati, saj tožena stranka tega dejstva ni izpostavila do konca sojenja pred sodiščem prve stopnje.

10. Pritožba tožnika pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala z dnem tožnikove zaposlitve pri novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da delavec ne more imeti hkrati dve delovni razmerji za poln delovni čas pri dveh delodajalcih, vendar pa zaradi tega ne bi smelo odločiti, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem tožnikove zaposlitve na Ministrstvu za zdravje, temveč bi to dejstvo pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi tako, da tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ne bi priznalo delovne dobe oziroma tudi nadomestila plače, glede na to, da tožnik sam navaja, da ima v času zaposlitve na Ministrstvu za zdravje enako plačo kot prej pri toženi stranki. V kolikor namreč sodišče z dnem 30. 6. 2016 razveljavi pogodbo o zaposlitvi oziroma šteje, da je veljala le do tistega dne, ni več pravne podlage za reintegracijo tožnika k toženi stranki oziroma za reparacijo oziroma nadomestila plače za čas po prenehanju vmesne zaposlitve do poziva nazaj na delo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu, glede na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe, torej da pogodba o zaposlitvi še traja, da pa tožnik za čas vmesne zaposlitve ni upravičen do reparacije oziroma priznanja delovne dobe (5. točka 358. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je glede reparacijskega dela zahtevka pravilno upoštevalo, da je tožnik prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti ter mu prisodilo znesek 711,00 EUR bruto razlike, za čas, ko nadomestila ni več prejemal, pa do nove (vmesne) zaposlitve, pa bruto znesek 1.603,00 EUR. Tožena stranka zmotno meni, da bi bilo dopustno to nadomestilo upoštevati šele takrat, ko bi bila odločba Zavoda RS za zaposlovanje, s katero je bila tožniku priznana ta pravica, odpravljena. Pravica je tožniku priznana in v času odločanja sodišča prve stopnje obstaja, zato jo je treba upoštevati pri plačilu oziroma pri višini nadomestila, ki tožniku pripada za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Glede odpravnine, ki jo je tožena stranka nesporno že izplačala tožniku, pa pritožba tožnika utemeljeno navaja, da bo odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine šele takrat, ko bo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je odločitev nezakonita. Zaradi navedenega torej (še) ne obstaja terjatev tožene stranke iz naslova plačane odpravnine oziroma bo lahko tožena stranka to uveljavljala šele takrat, ko bo pravnomočno odločeno o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V času sojenja sodišča prve stopnje torej še niso bili podani pogoji za ugotovitev nasprotne terjatve. Zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika ter razsodilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 401,07 EUR.

12. Tožnik utemeljeno navaja, da je v celoti uspel z zahtevkom oziroma da delna zavrnitev zahtevka ni vplivala na uspeh. Bistveno je, da je tožnik uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, torej da je prišlo do sklenitve pogodbe za nedoločen čas, da pogodba še vedno velja ter da je upravičen tako do reintegracije k toženi stranki kot tudi do reparacije, seveda z upoštevanjem vmesne zaposlitve, kar pa na sam uspeh v pravdi ne vpliva. Tudi v tem je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da je odločitev o stroških postopka spremenilo in tožniku v celoti dosodilo stroške postopka v znesku 758,12 EUR, glede na to, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da je tožnik uspel do 75 %.

13. Do vseh ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

14. Po določbi drugega odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, je tožnik upravičen tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). Pritožbeno sodišče šteje, da je tožnik v pretežni meri uspel s pritožbo, saj je utemeljeno izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dnem nove zaposlitve. Ker zaradi delnega neuspeha, glede upoštevanja nadomestila za čas brezposelnosti, niso nastali posebni stroški, je podan pravni položaj iz tretjega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Tožnik je upravičen do 375 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skušaj znaša 214,19 EUR.