Jedro

Del plače iz naslova delovne uspešnosti (stimulacija) se upošteva pri določitvi osnove za odmero nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni (do 30 delovnih dni), saj se glede na 4. odstavek 48. člena SKPgd v to osnovo ne vštevata le del plače iz naslova nadur in del plače na podlagi uspešnosti poslovanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba d e l n o s p r e m e n i v 1. alinei 1. točke izreka tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od 18.2.2002 do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti, doseže glavnico; kar zahteva tožeča stranka iz naslova zakonskih zamudnih obresti v tem delu več, se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna obračunati tožeči stranki razliko v nadomestilu plače za leto 2002 v skupnem bruto znesku 1.738.679,48 SIT, od bruto razlik obračunati akontacijo dohodnine in prispevke, ter ji plačati skupni neto znesek 893.573,61 SIT z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka izpodbijane sodbe, pa do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki iz naslova pravdnih stroškov 272.400,00 SIT za stroške pooblaščenke, sodno takso za tožbo in prvostopenjsko sodbo v vsakokratnem znesku 15.200,00 SIT, sodno takso za pritožbo v znesku 30.400,00 SIT in stroške izračuna prikrajšanja v znesku 12.537,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče napačno zaključuje, da se v osnovo za obračun nadomestila plače za čas bolniškega staleža všteva tudi del iz naslova stimulacije v smislu delovne uspešnosti. Pravilnik o plačah, stimuliranju dela in kvalitete dela pri toženi stranki v 9. členu določa, da stimulacijo izjemne uspešnosti pri delu pridobi posameznik ali skupina za nadpovprečen rezultat dela oz. povečan obseg dela v določenem obdobju, ureja pa tudi način in obseg pridobitve stimulacije. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da upoštevaje 48. člen SKPg, določbe citiranega Pravilnika in 4. odstavek 31. člena ZZVZZ pripada tožeči stranki, če bi delala, plača najmanj v višini, ki jo je dosegala v predhodnem letu. Osnova za refundacijo nadomestila plače za čas odsotnosti z dela je plača, ki je bila v letu 2001 sestavljena iz osnovne plače, minulega dela in stimulacije, in sicer v zneskih, ki jih je tožena stranka skladno z navodili Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS obračunala in izplačala. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je v izpodbijani sodbi dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, na njegovi podlagi sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna (razen v delu odločitve v 1. alinei 1. točke izreka, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti), zato sta tovrstna pritožbena očitka neutemeljena. Sodišče druge stopnje povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k pritožbenim navedbam pa daje naslednja pojasnila.

Tožeča stranka vtožuje plačilo razlike v nadomestilu plače za čas bolniškega staleža za leto 2002. Med strankama je jedro spora vprašanje, ali se v osnovo za obračun nadomestila plače za čas bolniškega staleža do 30 dni in nad 30 dni upošteva tudi individualna stimulacija tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v obravnavni zadevi enkrat že odločilo in sicer z zavrnilno sodbo (opr. št. Pd 512/03, z dne 28.6.2004), vendar je pritožbeno sodišče zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih citirano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje (sklep opr. št. Pdp 1456/04, z dne 5.1.2006) z napotilom, da mora prvostopenjsko sodišče najprej zavzeti stališče o spornem pravnem vprašanju in šele nato odločiti o materialnopravni utemeljenosti zahtevka.

Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča, da se v osnovo za odmero nadomestila plače za čas bolniškega staleža všteva tudi individualna uspešnost (stimulacija) tožeče stranke. Na podlagi 2. alinee 1. odstavka 29. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Ur. l. RS, št. 9/92 in nadaljnji), je tožeči stranki pripadalo v spornem obdobju za prvih 30 delovnih dni odsotnosti z dela zaradi bolezni oziroma poškodbe nadomestilo plače v breme delodajalca (tožene stranke), za odsotnost nad tem časom pa v breme zdravstvenega zavarovanja. Osnovo za obračun nadomestila, ki gre v breme delodajalca, je na podlagi 4. odstavka 48. člena v spornem času veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji) predstavljala plača delavca v preteklem mesecu za poln delovni čas, v katero se ne všteva del plače iz nadur in na podlagi uspešnosti poslovanja. V skladu s 1. odstavkom 43. člena SKPgd je plača delavca sestavljena iz osnovne plače, dodatkov za posebne obremenitve pri delu, dodatka za delovno dobo, dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja (ki pa se glede na zgoraj citirano določilo SKPgd ne všteva v osnovo za obračun nadomestila) in iz dela plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti (t.j. stimulacije). Vsebinsko enako je pojem plače opredeljen tudi v 2. odstavku 126. člena sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), in sicer je ta sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dodatkov in plačila za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

Za odsotnost z dela, ki gre v breme zdravstvenega zavarovanja, je v 1. odstavku 31. člena ZZVZZ kot osnova za nadomestilo določena povprečna mesečna plača in nadomestila oz. povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Tudi v zvezi s citiranim določilom velja glede termina "plača" že zgoraj podano pojasnilo o tem, kaj obsega pojem plače. V zvezi s terminom "povprečna osnova za plačilo prispevkov" pa velja omeniti, da se na podlagi 3. odstavka 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Ur. l. RS, št. 5/96 in nadaljnji) ti prispevki med drugim plačujejo tudi od stimulacij, izplačanih v okviru delovnega razmerja.

Izpodbijana sodba navaja, da se delovna uspešnost skladno z določilom 1. odstavka 45. člena SKPgd lahko ocenjuje tudi za posameznika in ne le skupinsko, ter pravilno zaključuje, da individualna stimulacija, ki je bila izplačana tožeči stranki, predstavlja del plače iz naslova doseganja delovne uspešnosti in je torej kot takšna sestavni del plače v smislu zgoraj citiranega določila 1. odstavka 43. člena SKPgd oz. 1. odstavka 31. člena ZZVZZ. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno razlogovalo, da je del plače iz naslova doseganja delovne uspešnosti (stimulacijo) tudi potrebno upoštevati pri določitvi osnove za odmero nadomestila za čas bolniškega staleža, saj se glede na 4. odstavek 48. člena SKPgd v to osnovo ne všteva le del plače iz nadur in na podlagi uspešnosti poslovanja.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožeči stranki izplačana individualna stimulacija tudi v obdobju (leto 2001), ki ga je potrebno upoštevati za opredelitev osnove za izračun nadomestila za čas bolniškega staleža v letu 2002. Tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v nadomestilu plače za leto 2002, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi zmotnega neupoštevanja prejete stimulacije pri določanju osnove, je zato z izpodbijano sodbo po temelju materialnopravno pravilno ugodeno. Tudi odločitev o utemeljenosti višine tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na predloženi izračun prikrajšanja (priloga A10) in izpovedbo priče M.R., ki je izračun podrobneje pojasnila.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v 1. alinei 1. točke izreka izpodbijane sodbe tožeči stranki prisojene zakonske zamudne obresti v previsokem znesku. Obligacijski zakonik (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) je v 376. členu določil, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti, doseže glavnico. Novela Obligacijskega zakonika (OZ-A - Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je pričela veljati 22.5.2007, je razveljavila določilo 376. člena OZ o prepovedi obrestovanja, zato je le plačilo tistih zakonskih zamudnih obresti, ki do uveljavitve novele še niso dosegle glavnice, mogoče uveljavljati vse do plačila. Ker so v obravnavani zadevi zakonske zamudne obresti iz 1. alinee 1. točke izreka izpodbijane sodbe dosegle glavnico že pred sprejemom novele OZ-A, je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in v 1. alinei 1. točke izreka izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da tožeči stranki prisojene zakonske zamudne obresti tečejo v skladu s 376. členom OZ od 18.2.2002 do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti, doseže glavnico; kar je zahtevala tožeča stranka iz naslova zakonskih zamudnih obresti v tem delu več, pa se zavrne.

V preostalem je sodišče druge stopnje, upoštevaje vse zgoraj obrazloženo, pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbe, saj je vtoževana glavnična terjatev, vključno z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, materialnopravno utemeljena tako po temelju kot po višini. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je moralo v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ni podan noben od navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.