Jedro

Ker je pri tožnici, invalidki III. kategorije, prišlo do poslabšanja invalidnosti, tako da so ji potrebne nove omejitve pri delu, ki ga je še zmožna opravljati v polnem delovnem času, se ji v okviru III. kategorije priznajo nove omejitev pri delu. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela v polovičnem delovnem času je neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnici je bila s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 20. 3. 2003, kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, po končani poklicni rehabilitaciji priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, kjer ne bo pogostega sklanjanja, prisiljene drže, kjer ni vibracij in kjer ne bo dvigovala več kot 7 kg, primeroma je bilo navedeno delo ekonomskega tehnika s polnim delovnim časom od 13. 3. 2002 dalje. Tožena stranka je z dokončno odločbo št. ... z dne 14. 9. 2010, ki jo tožnica izpodbija, zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku, da se zavrnilna dokončna odločba ter prvostopenjska odločba št. ... z dne 29. 3. 2010 odpravita ugodilo, poleg že priznanih omejitev oziroma zahtev glede delovnega mesta, je zaradi ugotovljene spremenjene zdravstvene zmožnosti določilo dodatne omejitve in sicer je tožnica zmožna za psihofizično manj zahtevno delo, brez vsiljenega tempa in ritma dela, brez dviganja rok nad višino ramen ter brez pogostejših ponavljajočih se gibov zapestja, delo s tipkovnico lahko opravlja občasno in krajši čas od 10. 3. 2010 dalje. Priznalo ji je pravico do premestitve na drugo delovno mesto z novo določenimi omejitvami od 1. 4. 2010 dalje (I. točka izreka). V drugi točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnici prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 211,50 EUR (III. točka izreka).

Zoper odločitev v I. in III. točki izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožila tožena stranka in predlagala, da sodišče druge stopnje odločitev v I. točki izreka sodbe razveljavi, odločitev v III. točki izreka pa spremeni tako, da odloči, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Podrejeno tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa v zaključku izvedenskega mnenja navedel, da za tožnico glede delovne zmožnosti veljajo enake omejitve kot od 11. 5. 1995 dalje, potrebne pa so še dodatne razbremenitve. Bil je mnenja, da je delo receptorja – telefonista – administratorja, na katero je po delovni dokumentaciji tožeča stranka razporejena od 1. 9. 2003 dalje, zanjo ustrezno delo. Na podlagi novih dejstev oziroma zdravniških izvidov je predlagal ponovno predstavitev invalidski komisiji I. stopnje z novimi izvidi. Sodišče je v obrazložitvi sodbe nepravilno povzelo izpoved sodnega izvedenca. V 10. točki obrazložitve sodišče navaja, da so bile dodatne predlagane omejitve podane že v času obravnave pred invalidsko komisijo I. stopnje dne 10. 3. 2010, v 12. točki pa je navedlo, da je izvedenec datum nastanka potrebe po dodatnih omejitvah določil v času odločanja pred invalidsko komisijo dne 10. 3. 2010. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo jasno izhaja, da je izvedenec povedal, da so dodatne omejitve potrebne po osebnem pregledu in podaji mnenja na invalidski komisiji I. stopnje 10. 3. 2010. Iz pisnega mnenja tudi izhaja, da je bila tožnica v času ocenjevanja na invalidski komisiji in kasneje terapevtsko obravnavana, zdravljenje in rehabilitacija v trenutku obravnave pri invalidski komisiji nista bila zaključena, zato sodišče ni pravilno določilo spremembe invalidnosti. V sodbi obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o pisnem izvedenskem mnenju in izpovedi sodnega izvedenca na naroku za glavno obravnavo, to pomeni kršitev pravil postopka po 15. točki 339. člena ZPP. Iz izpovedi sodnega izvedenca ne izhaja, da je pri tožnici prišlo do spremembe v invalidnosti ter da so bile v času odločanja tožene stranke potrebne dodatne razbremenitve pri delu. Če je tožnica razporejena na ustrezno delovno mesto, ni pravilen sklep, da je potrebna razporeditev in priznanje takšne pravice. S priznanjem pravice do premestitve na drugo delovno mesto je sodišče v nasprotju s tožbenim zahtevkom le-tega prekoračilo, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 357. členu ZPP. Tožnica ni zahtevala premestitve, temveč je zatrjevala, da svoje delo lahko opravlja le v polovičnem delovnem času. Gre za dve različni pravici, ki nista v razmerju več ali manj, da bi bilo mogoče trditi, da zahtevek za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom zajema tudi pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Sodišče ne bi smelo mimo tožbenega zahtevka tožnici priznati pravice, ki je ni zahtevala. Pravico do premestitve je priznalo z nepravilnim datumom od 1. 4. 2009, namesto pravilno od 1. 4. 2010. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da gre za pisno pomoto, na katero je potrebno opozoriti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki jih očita pritožba, niti kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

S sklepom o popravi je sodišče datum, od katerega se tožnici prizna pravica do premestitve določilo na 1. 4. 2010, kar je v skladu z določbo drugega odstavka 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami), da v primeru, ko nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih se določena pravica spremeni, se ta pravica spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, v obravnavanem primeru s 1. 4. 2010. Zoper sklep oz. popravljeni del sodbe se stranki nista pritožili in je postal pravnomočen.

Po definiciji iz prvega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z ZPIZ-1, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Sodišče prve stopnje je v sklepu o postavitvi izvedenca naložilo, da se oceni tožničino zdravstveno stanje do obravnave na invalidski komisiji II. stopnje, kar je bilo 4. 8. 2010. Izvedencu je tudi naložilo, da ugotovi, ali je pri tožnici še nadalje, enako kot od 11. 5. 1995, podana zmožnost, da dela s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti drugo delo z že določenimi omejitvami oziroma ali je tožnici potrebno zagotoviti krajši delovni čas, v kakšnem obsegu ter ali so pri tožnici potrebne še dodatne stvarne torej vsebinske razbremenitve pri delu. Na navedena vprašanja je izvedenec odgovoril v pisnem mnenju, dodatno je mnenje obrazložil, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi. Tožnica je v tožbenem zahtevku res zahtevala priznanje pravice do dela v skrajšanem delovnem času, vendar po prepričanju sodišča druge stopnje z zavrnitvijo takšnega zahtevka ter priznanjem dodatnih omejitev pri delu, tožbeni zahtevek ni bil prekoračen. Z izvedenskim mnenjem je sodišče prve stopnje ugotavljalo preostalo delovno zmožnost. Po prvi alineji prvega odstavka 61. člena ZPIZ-1 je preostala delovna zmožnost podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti. Izvedenec je sicer pojasnil, da je tudi dodatne omejitve mogoče zagotoviti pri delu receptorja – telefonista – administratorja, kot je opisano v delovni dokumentaciji delodajalca A. d.o.o.. Dodatne omejitve pa tožnici nedvomno predstavljajo zmanjšanje zmožnosti za poklicno napredovanje, kar je del definicije invalidnosti. Po definiciji nove invalidnosti iz 71. člena ZPIZ-1 zavarovanec, če izpolnjuje pogoje starosti in zavarovanja oziroma pokojninske dobe, določene z ZPIZ-1 za pridobitev nove pravice, pridobi nove pravice tudi v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti. Ker je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da že priznane omejitve ne zadoščajo glede na definicijo invalidnosti in ker te nove omejitve nedvomno pomenijo zmanjšanje zmožnosti za poklicno napredovanje, tožnici pa je tudi v primeru morebitnih bodočih razporeditev oziroma spremembe delovnega mesta potrebno zagotoviti, da bo delala z delovnim naporom, ki ne bo poslabšal njene invalidnosti in s tem njena preostala delovna zmožnost ne bo še nadalje zmanjšana, je pravilno določilo dodatne omejitve. Tožena stranka, ko v pritožbenem postopku na podlagi mnenja invalidske komisije II. stopnje ugotovi, da so potrebne dodatne omejitve, te tudi določi, kljub drugačnim zahtevam zavarovancev, npr. zahtevi za skrajšanje delovnega časa oziroma invalidsko upokojitev. Da priznanje dodatnih omejitev pri delu s polnim delovnim časom ne pomeni prekoračitve tožbenega zahtevka se vidi iz uveljavljene sodne prakse. Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. VIII Ips 130/2011 z dne 3. 9. 2012 zavrnilo revizijo tožene stranke v socialnem sporu, v katerem je sodišče prve stopnje tožniku, ki je zahteval razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, kot invalidu III. kategorije invalidnosti. Enako je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo v sodbi VIII Ips 486/2008 z dne 11. 5. 2010, ko je sodišče prve stopnje tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, priznalo dodatne omejitve, zavrnilo pa je zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi. Po navedenem ni razlogov, da se zavarovancu ne priznajo dodatne omejitve, kljub zahtevi za skrajšanje delovnega časa in kljub nespremenjeni kategoriji invalidnosti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče nepravilno določilo datum, od katerega so potrebne nove omejitve oziroma od katerega se je pri tožnici poslabšala že ugotovljena invalidnost. V zvezi z dodatnimi omejitvami je izvedenec ob zaslišanju pojasnil, da je iz obdobja po oceni na invalidski komisiji I. stopnje in kasneje tudi II. stopnje ugotovil izvide, iz katerih ugotavlja pri tožnici kalcinirajoči tendinitis obeh ram, zaključeno pa je bilo bolj ali manj tudi zdravljenje zapestnih prehodov. Pozoren je bil na zaključke rehabilitacijskega tima Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo. Kalcinantni tendinitis in entezitis rotatorne manšete ter sindrom karpalnega kanala obojestransko oziroma stanje po številnih operacijah z dokazanimi EMG spremembami se ugotavlja že v poročilu Inštituta z dne 4. 11. 2009, priloženem v upravnem spisu in na katerega se izvedenec sklicuje. Izrecno je bila že tedaj predlagana omejitev, da opravlja delo brez dvigovanja rok nad višino ramen. Končno mnenje rehabilitacijskega tima je bilo, da je pri tožnici prišlo do znatnega poslabšanja glede na prejšnjo oceno na invalidski komisiji. Ker se je izvedenec na mnenje rehabilitacijske tima oprl, je njegovo izpoved razumeti, da je do sprememb oziroma poslabšanja invalidnosti prišlo najkasneje na dan ocene invalidske komisije I. stopnje dne 10. 3. 2010, ki kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost navaja sindrom rotatorne manšete obojestransko, sindrom karpalnega kanala obojestransko po operaciji, migrenski glavobol in sladkorno bolezen tip 2. To nedvomno pomeni spremembo glede na prejšnjo oceno invalidske komisije z dne 6. 11. 2006, v kateri je ugotovitev, da je glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost kalcinirajoči tendinitis leve rame, druga bolezen, ki tudi vpliva na delovno zmožnost pa je sindrom karpalnega kanala obojestransko. Že po ugotovitvah invalidske komisije se je pri tožnici dodatno pojavila težava sindroma rotatorne manšete obojestransko, sindroma karpalnega kanala obojestransko pa očitno ni odpravila niti operacija.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno določilo dodatne omejitve in tožnici priznalo pravico do premestitve z upoštevanjem dodatnih omejitev. Če so omejitve že upoštevane na sedanjem delu, delodajalcu te pravice ne bo potrebno na novo zagotoviti, kot mu nalaga drugi odstavek 91. člena ZPIZ-1. Potrebno pa bo omejitve upoštevati pri morebitnih ponudbah drugih del. Neutemeljeno se tožena stranka pritožuje zaradi stroškov postopka. Sodišče prve stopnje jih je odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09 - ZOdv-C) in pravilno upoštevalo polovični uspeh tožeče stranke v postopku.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.