Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali občini kot imetnici lastninske pravice na javni cesti, ki je javno dobro, pripada civilno varstvo lastninske pravice kot zaščita pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali občini kot imetnici lastninske pravice na javni cesti, ki je javno dobro, pripada civilno varstvo lastninske pravice kot zaščita pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ?

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna prenehati s protipravnim vznemirjanjem lastninske pravice tožeče stranke na grajenem javnem dobru lokalnega pomena parc. št. 1142 in 1143/7, k. o. ..., in to s fizičnimi in verbalnimi napadi na uporabnike poti, z zapiranjem poti ter preprečevanjem prehodov in prevozov ter podobnimi ravnanji. Tožencema je prepovedalo táko in podobno nadaljnje vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke na navedenih parcelah.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Zaključilo je, da obravnavani spor ne spada v sodno pristojnost, saj gre po njegovi oceni pri posegih v javno dobro (javno cesto) za spor v zvezi z upravnim premoženjem in zato za upravno pristojnost. Poudarilo je, da je civilni institut negatorne tožbe tudi v nasprotju z obsežno omejitvijo lastninske pravice na javnem dobru oziroma vsebino splošne rabe.

3. Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 99. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), drugi odstavek 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kršilo je drugi odstavek 2. člena ZPP, nepravilno je uporabilo 17. in 18. člen ZPP in s tem tudi kršilo pravice tožeče stranke po 14., 22., 23., 25. in 33. členu Ustave RS in Protokolu št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Predlaga, da sodišče dopusti revizijo glede vprašanja, ali občini kot imetnici lastninske pravice na javni cesti, ki je javno dobro, pripada civilno varstvo lastninske pravice kot zaščita pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ, posledično pa tudi, ali spor spada v sodno pristojnost. Po njenem mnenju gre za pravna vprašanja glede katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča ni. Pri zavzetju stališča, da javne ceste spadajo v upravno premoženje, se je pritožbeno sodišče sklicevalo na judikate višjih sodišč, ki pa se vsi nanašajo na motenje posesti in ne na negatorno tožbo. Odločba Višjega sodišča v Kopru, s katero se pritožbeno sodišče ne strinja, pa se nanaša na vznemirjanje lastninske pravice. Tožeča stranka meni, da ima občina pravico in dolžnost zagotavljati splošno rabo javnega dobra tudi z negatorno tožbo. Institut negatorne tožbe ni v nasprotju z vsebino splošne rabe. Ravno obratno, tožeča stranka je kot lastnica dolžna zagotoviti varstvo takšnega javnega namena nepremičnin in preprečiti samovoljno poseganje v enakopravno rabo poti za vsakogar. Negatorna tožba je v konkretnem primeru najbolj učinkovito varstvo, saj na toženca ne vplivajo niti izrečene globe niti ostali ukrepi policije oziroma prekrškovnih organov. V odločitvah Vrhovnega sodišča, ki ju omenja pritožbeno sodišče, je bilo strankama zagotovljeno civilnopravno sodno varstvo. Tudi sicer v nobeni od zadev ne gre za podobno situacijo, kot je obravnavana. Stališče sodišča druge stopnje, da se varstvo splošne rabe zagotavlja v upravnem postopku, in sicer v konkretnem primeru z inšpekcijskimi ukrepi za varstvo občinskih cest, je nepravilno. V nobenem od členov Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki opredeljujejo splošne inšpekcijske ukrepe, zakon ne daje izrecnega pooblastila inšpektorjem, da ukrepajo proti posameznikom, ki preprečujejo občanom uporabo ceste na način, kot to počneta toženca. Ravnanja tožencev predstavljajo klasična dejanja vznemirjanja lastninske pravice, katere varstvo je predmet civilnega prava. V primerih takšnih vznemirjanj lastninske pravice, ki sodijo tudi pod obseg inšpekcijskega nadzorstva, civilno varstvo lastninske pravice ni izključeno, saj Ustava in SPZ izhajata iz enotnega pojma lastnine. Prav tako specialne določbe ZCes-1 ne izključujejo civilnega varstva. Sklicuje se tudi na odločbo Up-77/01-21 in poudarja, da Ustavno sodišče ob odločanju o ustavni pritožbi zoper omenjeno odločbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 597/2000 ni imelo nobenih pomislekov glede tega, ali zadeva spada v sodno pristojnost. Sodbo je razveljavilo iz povsem drugih razlogov in jo vrnilo v ponovno odločanje. Iz pritrdilnega ločenega mnenja jasno izhaja stališče, da je varstvo javnega dobra mogoče doseči tudi z lastninsko negatorno tožbo, če te zakon ne izključuje. Za takšno tožbo zakonskih ovir ni. Nekateri pravni sistemi ločijo javno in zasebno lastnino, naš sistem pa te ločitve nima. Če ni posebnih določb, veljajo civilnopravne določbe o lastninski pravici. V primeru, ko specialno varstvo ni določeno, mora biti dovoljeno sodno varstvo lastnika proti tistemu, ki ga vznemirja, ne glede na to, ali je lastnik občina ali oseba civilnega prava.

4. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa ,

pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni (prvi odstavek 367. a člena ZPP), zaradi česar je revizijo v tem obsegu dopustilo.