Jedro

Ker je pritožnik sam predlagal število obrokov, pri čemer ni navedel nobenih drugih relevantnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je deset obrokov po 148,01 EUR zanj prevelika obveznost, višje sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo obročno plačilo sodne takse za sodbo, pritožbo (odloženo plačilo) in za opomin, in sicer v desetih mesečnih obrokih, vsak v višini 148,01 EUR, ki zapadejo v plačilo vsakega prvega dne v mesecu, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo prvega dne v naslednjem mesecu po prejetju izpodbijanega sklepa. V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje ustrezno spremenilo plačilni nalog, VII Pg 2742/2014 z dne 10. 5. 2016. 2. Zoper navedeni sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa, pritožbenih stroškov pa ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v delu, v katerem mu je odobrilo obročno plačilo sodne takse, in sicer v desetih mesečnih obrokih. Navaja, da je deset obrokov po 148,01 EUR zanj prevelika obveznost, o čemer bi se sodišče lahko prepričalo z vpogledom v priloženo izjavo o njegovem premoženjskem stanju.

5. Višje sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku omogočilo plačilo sodne takse v skladu z njegovim predlogom. V predlogu za obročno plačilo sodne takse z dne 25. 5. 2016 je pritožnik sam predlagal, da se mu omogoči plačilo sodne takse v desetih obrokih. Temu predlogu je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo, kljub temu, da iz pritožnikovih navedb pravzaprav niti ni mogoče ugotoviti okoliščin, navedenih v 11. člena ZST-1, in ki so odločilne za uspešno uveljavljanje obročnega plačila sodne takse.

6. Ker je torej pritožnik sam predlagal število obrokov, pri čemer ni navedel nobenih drugih relevantnih okoliščin, ki bi kazale na to, je deset obrokov po 148,01 EUR zanj prevelika obveznost, višje sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Stranka mora že v predlogu navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva, česar v konkretnem primeru ni storila. Če sodišče dvomi v resničnost njenih navedb, jih lahko po uradni dolžnosti preveri s pridobivanjem uradnih podatkov (četrti odstavek 12. člena ZST-1), ni pa dolžno raziskovati premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja predlagatelja, niti ni dolžno v tem smislu pozivati stranke k dopolnitvi njenih navedb.

7. Glede na navedeno in ker tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).