Jedro

Ker vrednost delnice ni rezultat enostavne računske operacije in je brez sinteze številih zatrjevanih dejstev, poznavanja razmer na trgu ter na pravilih stroke temelječe presoje neugotovljiva, je dokazovanje z izvedencem nujen pogoj za njeno ugotovitev.

Vsaka stranka mora dokaze za svoje trditve predlagati sama. Ker stranka, na kateri je dokazno breme, dokazovanje z izvedencem, kar je predlagala nasprotna stranka, izrecno odklanja, je v ugotavljanje dejstva po izvedencu – z uporabo metod in v stroki priznanih pravil – ni mogoče siliti. Materialno procesno vodstvo v smeri opozorila, da sodišče z znanjem, potrebnim za vrednotenje delnice ne razpolaga, zato ni bilo potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine 69.854,78 EUR z obrestmi. Glede stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi stranki v višini 2.275,35 EUR in drugo toženi stranki v višini 1.292,08 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Povzema ugotovitev sodišča, da je protipravnost ravnanja prvega toženca (sodnega izvršitelja) pri prodaji 1240 delnic družbe L. d.d. dokazana. Meni, da bi bilo treba tožniku prisoditi tak znesek, da bi postal njegov položaj takšen, kakršen bi bil, če prodaje ne bi bilo in skladno z načelom popolne odškodnine upoštevati tudi okoliščine, ki so nastale po škodnem dogodku. Navaja, da se je z delnicami trgovalo in so torej imele tržno vrednost. Sklicuje se na Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti in 88. čl. Zrev-2, ki predvidevata vrednotenje na podlagi tržne vrednosti. Najobičajnejše metode za ugotavljanje tržne vrednosti so metode primerljivih prodaj, kapitalizacija donosa, vključno z metodo diskontiranega denarnega toka in nabavnovrednostni način, ne zgolj dve od njih, ki jih navaja sodišče prve stopnje. Za posebne primere je možno uporabiti tudi podlage, ki niso tržne vrednosti in v obravnavnem primeru sta uporabni dve od njih: ugotavljanje vrednosti za naložbenika in cena, o kateri bi se primerno sporazumeli specifični stranki. Poštena vrednost se lahko razlikuje od tržne vrednosti. Način dokazovanja, ki ga je uporabila, označuje za primeren, saj dokazna pravila niso predpisana. Meni, da izvedeni dokazi več kot zgolj z verjetnostjo dokazujejo, da je bila vrednost protipravno odtujenih delnic enka vrednosti, ki so jo dosegle osebe, ki so delnice prodale po 62,59 EUR in da jih tožnik pod to ceno ne bi prodal. S tem se je dokazno breme prevalilo na toženo stranko, ki bi morala dokazati, da taka vrednost delnic ni poštena. Z izvedenimi dokazi ji to ni uspelo, njen dokazni predlog za dokazovanje z izvedencem je bil zavrnjen. Meni, da sodišče izhaja iz napačne predpostavke, da bi moralo biti izkazano, da bi tožnik delnice lahko prodal po določeni ceni. Oporeka, da bi bila vrednost delnic ugotovljiva samo z izvedencem in se sklicuje na sodno prakso, ki dopušča cenitev, izpis iz kataloga avtodelov in druge načine. Meni, da bistvenih dokazov sodišče ni upoštevalo: letnih poročil za leto 2004 in 2008, iz katerih je razvidna knjigovodska vrednost, sodb V Pg 51/2006 in I Cpg 580/2010, iz katerih je razvidno, da je tožnik ostal delničar in zahteval odpravnino. Meni, da je vrednost delnice na dan prodaje do višine 12,52 EUR nesporna, zato bi vsaj ta vrednost morala biti uporabljena pri izračunu škode, saj nespornih dejstev ni treba dokazovati. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 718/2003 in X Ips 440/2004, da je v primeru neugotovljive tržne vrednosti treba uporabiti knjigovodsko vrednost. Po pritožnikovem mnenju sicer ni razloga za upoštevanje knjigovodske vrednosti delnic. Bi pa sodišče to vrednost lahko uporabilo, saj je razvidna iz revidiranih letnih poročil. Meni, da knjigovodska vrednost 5.450,00 EUR za delnico ni bila sporna, zato je tudi dokazovati ni treba. Ker je tožnik upravičen do popolne odškodnine po 169. čl. Obligacijskega zakonika, je treba upoštevati, da je tožnik ostal tudi brez dividend, da ni mogel sodelovati pri prodaji, za katero se je odgovoril z drugimi delničarji, da ni mogel pridobiti odpravnine, ki jo uveljavlja v posebnem sodnem postopku. Kot primerljivo prodajo šteje prodajo iz leta 2007 po ceni 62,59 EUR. Tožnik je bil v enakem pravnem položaju kot M. A., D. Ž., J. G., A. A., ki so delnice prodali po 15.000,00 SIT. Osebne zamere S. do tožnika na vrednost tožnikove delnice ne morejo vplivati, ker sta se o cenah delnic pogajali odvetniški pisarni. Iz sklepa uprave z dne 7.10.1999 je razvidno, da je bila tedaj poštena vrednost delnice 10.000,00 SIT. Iz izpovedi S. pa je razvidno, da je bila vrednost delnice v porastu. Poštena vrednost delnice je torej v letih od 1999 do 2007 zrasla iz 50,87 EUR na 62,59 EUR in je izkazana s primernimi dokazi, ki bi jih sodišče moralo oceniti. Pritožba opozarja na jasno tožnikovo izpoved, da je bil delnice skupaj z drugimi delničarji pripravljen prodati po 62,59 EUR, po nižji ceni pa ne. Če jih tožnik ne bi prodal, bi bil upravičen do odpravnine v višini 110.149,20 EUR; izračun te vrednosti je bil prikazan. Rezultata tožena stranka ni zanikala, zato tudi te vrednosti ni treba dokazovati. Meni, da je povsem spregledano tudi dejstvo, da je tožnik izgubil tudi pravico do dividend za leto 2005 v višini 517,44 EUR in za leto 2006 v višini 434,00 EUR. Tudi tega tožena stranka ni zanikala. Zaradi tega je sodba neobrazložena in nepreverljiva. Ugotovljeno dejansko stanje graja z ugotovitvijo, da je sodišče sledilo J. S., da od tožnika delnic po ceni 15.000,00 SIT ne bi kupil. To izpoved označuje za neverodostojno, ker iz izpovedi kot celote in ostalih dokazov sledi S. v interes za nakup vseh delnic. Do leta 2005, ko je bil tožnik še delničar, je v pogajanjih za prodajo delnic po 15.000,00 SIT sodeloval. Opozarja na tožnikovo izpoved, da mu je S. v letu 1999 ponudil 10.000,00 SIT za delnico. A. P. in J. S. sta želela pridobiti delež tožeče stranke, da bi lahko izvedla statusno preoblikovanje in se znebila delničarja, ki je vse skupščinske sklepe avtomatično izpodbijal, kot je izpovedal S.. Dejstvo, da bi P. in S. tožnikove delnice kupila, bi moralo sodišče šteti za priznano, ker ga tožena stranka ni zanikala. Trdi, da izpovedba J. S. ni upoštevana celovito in tudi sicer je dokazna ocena neustrezna. Odločeno pa je tudi zunaj trditvene podlage, saj tožena stranka ni trdila, da S. in P. tožnikovih delnic po 15.000,00 SIT ne bi kupila. S tem je bila tožeči stranki onemogočena učinkovita obramba. Tožena stranka je bila neenakopravno obravnavana, odvzeta ji je bila pravica do obrambe in izjave, ker niso bile zaslišane predlagane priče. Pritožba graja tudi ugotovitev o odsotnosti pasivne legitimacije drugo tožene stranke, ker je izvršitelj nosilec javnih pooblastil. Iz zakonodaje ni mogoče razbrati, da bi izvršitelj odgovarjal samostojno, brez solidarne odgovornosti države. Povzema svoje trditve in meni, da jih drugo tožena stranka ni zanikala. O tem, da nad prvo toženo stranko ni bil uveden postopek nadzora, je izpovedala prvo tožena stranka sama. Zatrjuje kršitev 22., 23. in 33. čl. Ustave in 1. čl. protokola k EKČP ter 6. čl. EKČP. Podaja predlog za dodelitev zadeve v delo drugemu sodniku in ga utemeljuje.

3. Prvo tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da je po prodaji tožnik znesek 1,648.244,23 SIT prejel na svoj račun. Navedbe o metodah vrednotenja delnic označuje za prepozne. Pritrjuje prvostopenjskemu stališču o neizkazanosti vrednosti delnice in pritožbene trditve ocenjuje za hipoteze. Opozarja, da je izkazanost škode dokazno breme tožnika in ne pristaja na prevalitev dokaznega bremena. Meni, da se judikati, ki jih tožnik navaja, nanašajo na davčni postopek in niso uporabljivi. Pritrjuje tudi drugim ugotovitvam sodišča o neizkazanosti škode.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker delnice družbe L. d.d. niso bile izdane niti v materializirani niti v nematerializirani obliki, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je dosledneje govoriti o prenosu (prodaji) korporacijske pravice kot o prodaji delnic. Ker nobena od strank ne zatrjuje, da bi dejstvo neizdaje delnic (ali začasnic, ki bi potrjevale udeležbo na kapitalu) kakorkoli vplivalo na vrednost tožnikove korporacijske pravice, tudi pritožbeno sodišče, enako kot prvostopenjsko, pri opredeljevanju premoženja, ki je bilo s strani prvega toženca tožniku protipravno odtujeno, uporablja izraz delnica oz. delnice.

6. Z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča o pojmu delnice in oblikovanju njene cene na trgu ter različnih metodah za njen izračun (stran 8 sodbe), pritožbeno sodišče soglaša in se nanje sklicuje. Vrednost delnice je določena ob ustanovitvi delniške družbe. Gre za nominalno vrednost, ki je determinirana z vrednostjo osnovnega kapitala delniške družbe – seštevek izdanih delnic (emisijski znesek delnic) tvori osnovni kapital družbe. Ker je delnica tržni inštrument, se njena vrednost spreminja. Oblikuje se na trgu, odvisno od številnih dejavnikov; pomemben med njimi je sprememba (gibanje) vrednosti osnovnega kapitala družbe. Osnovni kapital družbe namreč ni stalnica, ampak se v času poslovanja družbe spreminja – povečuje, če družba dobro gospodari; zmanjšuje v primeru slabega gospodarjenja. Kot pravilno navaja prvostopenjsko sodišče, pa na vrednost delnice vplivajo še števili drugi dejavniki.

7. S protipravno prodajo delnic je bila tožniku povzročena škoda v vrednosti protipravno odtujenih delnic, kolikor je ta vrednost višja od tiste, ki jo je iztržil prvi toženec. Kakšna je bila vrednost delnic v času prodaje (23.9.2005), zaradi številnih dejavnikov, ki na vrednost delnice vplivajo, ni enostavno ugotovljivo. Za ugotovitev te vrednosti je potrebno poznavanje trga vrednostnih papirjev in njegovih zakonitosti, strokovno presojanje računovodskih izkazov družbe in primerljivih podjetij, poznavanje splošnega stanja v gospodarstvu kot celoti in panogi …, zato je pritrditi sodišču prve stopnje, da vrednosti delnic, ki so bile tožniku protipravno odvzete, brez sodelovanja oz. strokovne pomoči izvedenca ustrezne stroke ni mogoče ugotoviti. Pritožbeno sklicevanje na Mednarodne standarde ocenjevanja vednosti, ki po pritožbenih trditvah predvidevajo ocenjevanje na podlagi tržne in netržne, za naložbenika posebne vrednosti, potrjuje pravilnost stališča, da je celo izbira metode, kaj šele sama cenitev, stvar stroke. Pritožnik sam navaja, da je tržna vrednost ugotovljiva na več načinov: način primerljivih prodaj, kapitalizacije donosa, vključno z metodo diskonitranega denarnega toka in nabavno vrednostni način. Zgolj s pomočjo stroke in poznavanjem metod ugotavljanja vrednosti delnice bi bilo mogoče ugotoviti pošteno vrednost delnice, na katero se pritožba sklicuje. Dokaznih pravil ZPP res ne predvideva, ni pa mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je škoda ugotovljiva že na podlagi zatrjevanih primerljivih transakcij ali knjigovodske vrednosti delnice. Ti podatki so podlaga za ugotavljanje vrednosti delnic na dan prodaje, ni pa se mogoče enostavno opreti na ceno iz drugih časovnih okoliščin ali knjigovodsko vrednost delnice. Dokazno breme glede cene delnice oz. vrednosti protipravno odvzetega premoženja je na tožeči stranki. Tožeča stranka je torej dolžna podati trditve o dejstvih, ki to vrednost determinirajo in dokaze, s katerimi so ta dejstva preverljiva in vrednost delnice ugotovljiva. Ker vrednost delnice ni rezultat enostavne računske operacije in je brez sinteze številih zatrjevanih dejstev, poznavanja razmer na trgu ter na pravilih stroke temelječe presoje neugotovljiva, je dokazovanje z izvedencem nujen pogoj za njeno ugotovitev.

8. Ker mora vsaka stranka dokaze za svoje trditve predlagati sama (212. čl. ZPP), bi bila dokazni predlog s postavitvijo izvedenca dolžna podati tožeča stranka, na kateri je dokazno breme škode. Tak predlog je podala tožena stranka, vendar mu sodišče utemeljeno ni sledilo, ker tožeča stranka z na ta način ugotovljeno vrednostjo delnice ne soglaša. Iz navedb tožeče stranke v XVIX. točki vloge z dne 16.3.2010 je razvidno, da ugotovitev te vrednosti odklanja. Ker tožeča stranka, ki pravno varstvo uveljavlja, odklanja ugotovitev vrednosti, ki lahko znatno odstopa od vrednosti delnice v primerljivih prodajah, ki jo uveljavlja, je v ugotovitev vrednosti delnice na podlagi splošno priznanih metod in v stroki priznanih pravil ni mogoče siliti. Materialno procesno vodstvo v smeri opozorila, da sodišče z znanjem, potrebnim za vrednotenje delnice ne razpolaga, zato ni bilo potrebno. Ni nepomembno, da je splošno znano, da se vrednost delnice oblikuje na trgu in da vedenja o trgu vrednostnih papirjev sodnik nima. Tudi v pritožbi tožeča stranka zavrnitve dokaza z izvedencem finančne ali borzne stroke ne graja in vztraja pri dokazovanju navadne škode in izgubljenega dobička na način, ki ga je uveljavlja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ni mogoče soglašati, da se je z izkazanostjo primerljivih prodaj materialno dokazno breme, ki je na tožeči stranki, prevalilo na nasprotno stranko (procesno dokazno breme). Kot je navedeno zgoraj, so primerljive prodaje zgolj eden od parametrov, ki jih je treba upoštevati pri vrednotenju delnice in ugotavljanju izgubljenega dobička. S pritožbeno trditvijo o prehodu dokaznega bremena na toženo stranko zato ni mogoče soglašati.

9. Iz trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih trditev je mogoče zaključiti, da poleg navadne škode (ki je ugotovljiva z vrednostjo delnice na dan njene protipravne odtujitve), tožnik uveljavlja tudi izgubljeni dobiček, ki bi ga lahko dosegel s prodajo delnic v kasnejšem obdobju, z dividendami ali z odpravnino ob iztisnitvi iz družbe. Izgubljeni dobiček tožnik utemeljuje s trditvijo, da bi delnice prodal po ceni 15.000,00 SIT ali iztržil 110.149,20 EUR odpravnine in prejel dividende v višini 486,62 EUR v letu 2005 in 393,05 EUR v letu 2006. Tudi tako determiniran izgubljeni dobiček je odvisen od rezultata poslovanja družbe in številnih drugih dejavnikov, ki vplivajo na gibanje cene vrednostnih papirjev na trgu. Dejstvo, da sta S. in P. kupovala delnice in da sta imela interes kupiti celoten kapital družbe, ne potrjuje, da bi od tožnika delnice kupila po zatrjevani ceni ali tožniku kot manjšinskemu delničarju izplačala vrednost delnic. Tožnikove trditve so nepreverljiva hipoteza. Tudi za ugotovitev izgubljenega dobička je potrebna na podlagi pravil stroke izvedena sinteza zatrjevanih dejstev z razmerami na trgu; tudi projekcija tožnikovega upravljanja z delnicami bi morala biti izvedena upoštevajoč razmere na trgu vrednostnih papirjev in torej predmet strokovne presoje. Okoliščine, o katerih sta izpovedovala tožnik in S. ter okoliščine, o katerih bi izpovedovale priče, katerih zaslišanje je bilo zavrnjeno, bi torej izvedenec presojal skupaj z drugimi, objektivnejšimi dejavniki. Sodišče, ki strokovnega znanja s področja finančne stroke in trga vrednostnih papirjev nima, brez strokovne pomoči take presoje ne more izvesti. Dokazna ocena, kolikor je zaradi dokazne stiske mogoča, je razumljiva, logična in dovolj natančna. Sodbo je mogoče preizkusiti. Očitek o odločanju izven trditvene podlage in v nasprotju s priznanimi dejstvi je neutemeljen.

10. Nesprejemljiv je pritožbeni očitek, da je nekatere od dokazov sodišče spregledalo. Analiza podatkov, ki izhajajo iz letnih poročil L. in knjigovodskih vrednosti, izhajajočih iz zapisnikov bi bila izvedenčeva naloga, če bi bil izvedenec postavljen. Enako velja za dejstva, ki jih tožnik šteje za dokazana na podlagi svoje in S. izpovedbe. Prenašanje prakse vrednotenja delnic iz postopka odmere davkov na civilno področje zaradi različne narave postopkov in udeležencev postopka ni sprejemljivo.

11. Pritožbeni trditvi, da bi moralo sodišče pri odločanju upoštevati vsaj vrednost delnice 12,52, ker naj bi bila ta vrednost nesporna, ni mogoče slediti. Iz odgovora prvo tožene stranke na tožbo (z njim soglaša drugo tožena stranka) je razvidno, da zanika obstoj škode – zatrjuje, da so bile delnice prodane po pošteni vrednosti. Kolikor je kupnina presegla tožnikovo, v izvršilnem postopku izterjevano obveznost, je bila tožniku nakazana.

12. Ker je tudi zoper drugo toženo stranko uperjen zahtevek odškodninske narave, je zaradi neizkazanosti škode treba zavrniti tudi zoper drugo toženo stranko uperjen zahtevek. Do pritožbenih razlogov, ki grajajo odsotnost pasivne legitimacije drugo tožene stranke, se zato pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).