Jedro

Pregled vozila v smislu 2. odstavka 148. člena ZKP, ki ga sme opraviti policija v okviru svojih pooblastil, obsega pregled (s čutili vida, sluha, vonja in otipa) vseh prostorov prevoznega sredstva (in stvari v njem), razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (na primer razstavljanje, rezanje, lomljenje itd.). V slednjih primerih ne gre več za pregled, temveč za procesno dejanje preiskave vozila, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika in se zato sme opraviti le pod pogoji, ki jih določa zakon.

Izrek

Zahtevi obsojenega K.F. ter zagovornikov obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca se oprostita plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem sta bila D.K. in K.F., ki vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti, obsojena za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. in 2. točki 1. odstavka 212. člena KZ (točka I/1 in 2), D.K. pa še kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 1. odstavku 216. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (točka II.). Obsojenemu K.F. je bila izrečena kazen devet mesecev zapora, obsojenemu D.K. pa je bila za dejanje, opisano pod točko I., določena kazen devet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II. kazen tri mesece zapora, nato pa mu je bila po določbah o steku izrečena enotna kazen deset mesecev zapora. Plačila povprečnine sta bila oba obsojenca oproščena, dolžna pa sta plačati ostale stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je ob ugoditvi pritožbi zagovornikov obsojenega D.K. in po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojenemu K. v izrečeno enotno kazen vštelo čas pridržanja od 11.5.2004 od 9:30 do 12.5.2004 do 18:10 ure, oprostilo pa ga je tudi plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V ostalem je pritožbo njegovih zagovornikov ter v celoti pritožbo zagovornika obsojenega K.F. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obsojenemu F. je naložilo tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je povprečnino 100.000 SIT.

Zagovorniki obsojenega D.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču pred popolnoma spremenjenim senatom. Iz enakega razloga pravnomočno sodbo izpodbija tudi obsojeni K.F., čigar zahteva za varstvo zakonitosti je po vsebini popolnoma identična z zahtevo zagovornikov obsojenega D.K. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na obe zahtevi ugotavlja, da zatrjevana kršitev postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Vložniki zahteve prezrejo, da ni šlo za preiskavo skritih prostorov avtomobila po 215. členu ZKP, za kar bi bila potrebna odredba preiskovalnega sodnika, marveč za potrebni pregled prevoznega sredstva, za kar ima policija pooblastilo v 2. odstavku 148. člena ZKP. Meni, da policija s pregledom prtljažnika avtomobila ni presegla svojih pooblastil. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zahtevi navajata, da je do odkritja obravnavanega kaznivega dejanja prišlo izključno na podlagi nedovoljene (nezakonite) policijske preiskave osebnega avtomobila F.M. dne 10.5.2004 ob 2:35 uri, v katerem sta se nahajala obsojena D.K. in K.F. Policista PP B. sta, kot izhaja iz obvestila z dne 10.5.2004, navedeno vozilo ustavila, ugotovila identiteto oseb v njem in pri pregledu prevoznega sredstva in prtljage v prtljažniku med drugim našla več orodja (klešče, kladiva, izvijače, montirno železo in posebno orodje, ki se uporablja v avtokleparski stroki, orodje na stisnjen zrak, primerno za širjenje odprtin in podobno). Po mnenju vložnikov zahtev je bil pregled prtljažnika opravljen v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku o hišni preiskavi (6. odstavek 215. člena ZKP), ki se smiselno uporabljajo tudi za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev (kot takšnega je šteti tudi prtljažnik osebnega avtomobila), saj za takšen pregled niso bili izpolnjeni zakonski pogoji (odredba, prisotnost dveh prič itd.). Zahtevi navajata, da so na podlagi takšne nezakonito opravljene preiskave policisti v osebnem avtomobilu odkrili "sporni pajser". Z njegovo najdbo je bila utemeljena odredba o hišnih preiskavah pri obsojenemu D.K., kjer so bili najdeni in zaseženi predmeti, ki izvirajo iz kaznivih dejanj. Na podlagi pregleda vozila so policisti pridržali obsojena D.G. in A.B., državljana Moldavije, ki sta v nadaljnjem postopku kazniva dejanja velike tatvine priznala, pri hišni preiskavi omenjenih obsojencev pa je bil tudi najden viličasti ključ, za katerega je bilo pozneje ugotovljeno, da je bil uporabljen pri obeh vlomih. Kolikor policisti prtljažnika vozila ne bi pregledali, po mnenju vložnikov za odredbo o hišni preiskavi in "utemeljen sum", ki je zakonski pogoj, ne bi bilo zadosti dokazov. Zato bi sodišče moralo že tekom postopka izločiti dokaze, ki izvirajo iz nezakonito opravljenega pregleda osebnega avtomobila (2. odstavek 18. člena ZKP - teorija sadežev zastrupljenega drevesa). Ker tega ni storilo, je po mnenju vložnikov storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi katere je potrebno pravnomočno sodbo razveljaviti.

Presoja, ali sodba temelji na nedovoljenem dokazu, dostikrat (tako tudi v predmetni zadevi), terja izvedbo dokazov za ugotavljanje posameznih procesnih odločilnih dejstev. Obramba obeh obsojencev tekom rednega postopka vprašanja nedovoljenosti dokazov nikoli ni izpostavljala; na kršitev procesnega zakona v navedenem smislu se prvič sklicuje šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, to je v postopku z izrednim pravnim sredstvom.

Po Noveli ZKP-E (Uradni list RS, št. 56/2003), ki velja od 13.7.2003 dalje, sme stranka zahtevati izločitev nedovoljenih dokazov praviloma do začetka glavne obravnave, na glavni obravnavi pa samo, če tega ni mogla zahtevati že prej (2. odstavek 83. člena ZKP). S takšno zakonsko ureditvijo se želi preprečiti, da bi stranka iz špekulativnih razlogov oziroma z namenom zavlačevanja postopka zahtevala izločitev dokaza šele na glavni obravnavi ali v pritožbenem postopku. Pravni red tudi sicer na splošno ne dopušča uveljavljanja ali izvrševanja pravice na način, ki pomeni njeno zlorabo. Ne glede na to, ali je stranka izločitev dokaza zahtevala pravočasno, torej v zakonsko predvidenem roku, pa mora sodišče tudi v takem primeru vsebinsko presoditi veljavnost dokaza in predlog za izločitev, če je ta neutemeljen, zavrniti, če je nedovoljen, pa ga mora izločiti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, če sodbo opre na nedovoljen dokaz ali na dovoljen dokaz, vendar pridobljen na podlagi nezakonitih dokazov ("zastrupljeni" dokazi). Na tako procesno kršitev je pritožbeno sodišče dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti (1. točka 1. odstavka 383. člena ZKP).

Če bi nižji sodišči v konkretnem primeru spregledali oziroma napačno presodili vprašanje (ne)dovoljenosti posameznega dokaza, bi vložnik zahteve takšno kršitev lahko uspešno uveljavljal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, četudi se nanjo prej ni skliceval, vendar pa bi morala biti v takem primeru zatrjevana procesna kršitev razvidna iz podatkov spisa in ugotovljenih okoliščin. Po presoji navedb vložnikov in vsebine izpodbijanih odločb Vrhovno sodišče ugotavlja, da obravnavani primer ni tak.

Če pa vložnik očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka opira na dejstva, ki jih sodišče v rednem postopku ni ugotavljalo, na ta način po vsebini uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP. Na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložniki zahteve na načelni ravni pravilno ugotavljajo, da se skladno z določbami 6. odstavka 215. člena ZKP njegove določbe o hišni in osebni preiskavi smiselno uporabljajo tudi za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev. Strinjati se je mogoče tudi z ugotovitvijo, da prtljažnik (sam po sebi) predstavlja skrit prostor prevoznega sredstva - osebnega avtomobila. Vendar pa zgolj na podlagi tega še ni mogoče trditi, da je ravnanje policije vedno, brez izjeme nezakonito, kadar ta brez odredbe preiskovalnega sodnika pregleda prtljažnik prevoznega sredstva.

Po 2. odstavku 148. člena ZKP sme policija tudi brez takšne odredbe opraviti "pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage". Med takšnim policijskim pregledom vozila ter njegovo preiskavo po določbah Zakona o kazenskem postopku, ki veljajo za hišno in osebno preiskavo, je razlika predvsem v stopnji oziroma intenziteti pregleda oziroma preiskave vozila. Preiskava prevoznih sredstev sicer ne pomeni poseg v ustavno varovano pravico do nedotakljivosti stanovanja, saj ne gre za stanovanje ali druge prostore, varovane s 36. členom Ustave (razen, če gre za posebej prirejeno vozilo, ki se uporablja tudi kot stanovanje). Takšna preiskava vozila pa pomeni poseg v posameznikovo zasebnost v smislu 35. člena Ustave, ki zagotavlja celovito varstvo vseh osebnostnih pravic ne glede na to, ali so z Ustavo izrecno urejene ali ne. Zato je razumljivo, da zakon za takšno procesno dejanje postavlja strožje formalne pogoje, smiselno enake kot za opravo hišne in osebne preiskave.

Iz navedene zakonske ureditve izhaja, da je zasebnost posameznika lahko ogrožena tudi s preiskavo posameznikovega vozila. Na splošno velja, da obseg varovanja svoje zasebnosti določa posameznik sam, ki se ji lahko v večjem ali manjšem obsegu tudi prostovoljno odreče. Pristanek (volja) osebe, katere zasebnost njenega vozila je v navedenem obsegu zakonsko varovana, pa je v primerih, kot je obravnavani, lahko odločilna za oceno narave takšnega dejanja (pomen vnaprejšnjega pouka o pravnih posledicah takšnega pristanka z vidika osumljenčevih (obdolženčevih) procesnih jamstev Vrhovno sodišče pušča ob strani, ker vloženi zahtevi pregleda vozila v tem pogledu ne problematizirata). Glede na navedeno prostovoljni pristanek osebe, ki upravlja vozilo, da policist odpre prtljažnik in vizualno pregleda njegovo notranjost, ali če to sama prostovoljno stori in mu s tem omogoči takšen pregled, odločilno spreminja pravno naravo takšnega dejanja, ki v takšnih pogojih, četudi gre za pregled zaprtega prostora, pomeni zgolj pregled vozila v smislu 2. odstavka 148. člena ZKP, ne pa preiskavo zaprtih prostorov vozila po 6. odstavku 215. člena ZKP, za katero je potrebna odredba sodišča. Po ustaljeni domači in primerljivi tuji (hrvaški) sodni praksi pregled vozila v smislu 2. odstavka 148. člena ZKP, ki ga sme opraviti policija v okviru svojih pooblastil, obsega pregled (s čutili vida, sluha, vonja in otipa) vseh prostorov prevoznega sredstva (in stvari v njem), razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (na primer razstavljanje, rezanje, lomljenje itd.). V slednjih primerih ne gre več za pregled, temveč za procesno dejanje preiskave vozila, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika in se zato sme opraviti le pod pogoji, ki jih določa zakon.

Podatki spisa (vključno z ugotovitvami pravnomočne sodbe) ne dajejo podlage za oceno, da so policisti v konkretnem primeru s pregledom prtljažnika in prtljage opravili preiskovalno dejanje v smislu 6. odstavka 215. člena ZKP in torej ravnali v nasprotju s pogoji, ki jih zakon predpisuje za takšno procesno dejanje. Tudi vložniki v zahtevi tega z ničemer ne izkažejo. Zgolj trditev, da naj bi opravljen pregled prtljažnika kot skritega prostora avtomobila že sam po sebi pomenil preiskavo vozila, za katero bi morali biti izpolnjeni že omenjeni zakonski pogoji, pa glede na vse doslej navedeno nezakonitosti preiskave vozila še ne utemelji, s tem pa tudi ne zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ugotoviti je tako treba, da vložniki niso uspeli izkazati, da bi poleg ostalih okoliščin, navedenih v odredbah o hišni preiskavi, tudi rezultati pregleda vozila, pri katerem je bil najden "sporni pajser", ne smeli biti podlaga za sklepanje o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da sta obsojenca storila kazniva dejanja, s tem pa tudi ta odreditev hišnih preiskav, pri katerih so bili najdeni za obsojence obremenilni dokazi.

Ker po navedenem zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot na prvi stopnji sta bila obsojenca glede na njune premoženjske razmere oproščena tudi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in 4. odstavek 95. člena ZKP).