Jedro

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bilo s sklenitvijo pogodbe o preužitku poseženo v pravico dediča do nujnega deleža. Po dedičevih trditvah je omenjena pogodba nična, podrejeno pa navaja, da predstavlja zapustnikovo neodplačno razpolaganje oziroma darilo eni od dedinj. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je treba šteti pravico dediča M. M. za manj verjetno in da mora on prevzeti vlogo tožnika v bodoči pravdi.

Dedič M. M. je tisti, ki ima interes za uveljavljanje ničnosti pogodbe oziroma njene neodplačne narave v delu, ki se nanaša na zapustnika, saj bo le v tem primeru lahko dedoval določen del premoženja, ki je predmet pogodbe in na njem je dokazno breme dejstev, ki utemeljujejo zaključek, da je pogodba o preužitku nična oziroma, da predstavlja darilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dediča M. M. napotilo na pravdo zoper dedinji R. R. in V. V. na uveljavljanje ničnosti pogodbe o preužitku SV-762/2017 z dne 30. 10. 2017 v delu, ki se nanaša na zapustnika in vrnitev premoženja, ki je predmet tega dela pogodbe v zapuščino po pokojnem zapustniku, podrejeno pa, da gre za neodplačen pravni posel, ki proti omenjenemu dediču nima učinka v obsegu, kolikor je to potrebno za dopolnitev njegovega dednega deleža in v tem delu vrnitve premoženja v zapuščino.

2. Dedič je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da na pravdo napoti zakoniti dedni upravičenki R. R. in V. V., podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je odločilo, da je njegova pravica manj verjetna in ga napotilo na pravdo. Meni, da je izkazal, da je pogodba o preužitku v delu, ki se nanaša na zapustnika, nična, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče njegovo pravico šteti za bolj verjetno in na pravdo napotiti omenjeni dedinji. Zapustnik je bil ob sklenitvi pogodbe o preužitku že hudo bolan, kar je bilo prevzemnici, dedinji R. R., znano in je vedela, da prevzetih obveznosti ne bo treba izpolnjevati oziroma jih bo morala izpolnjevati zgolj krajši čas. Takšna pogodba je nična, nična pa je tudi v delu, da zapustnik prepušča prevzemnici po svoji smrti denarna sredstva in delnice družbe K., d.d. Podredno pa je uveljavljal tudi odplačnost te pogodbe in prikrajšanje njegovega nujnega deleža. Vrednost zapuščine je 300.000,00 EUR, njegov dedni delež pa 1/6. 3. Omenjeni dedinji sta v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi odstavek 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. V prvem odstavku 213. člena ZD pa je določeno, da sodišče na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. ZD ne predpisuje in ne opredeljuje meril, katero pravico je šteti za manj verjetno. Prav tako zapuščinskemu sodišču ne nalaga, da bi moralo obvezno izpeljati dokazni postopek in izvajati dokaze za zaključek, katero pravico je šteti za manj verjetno. Katerim dedičem bo sodišče z napotitvenim sklepom dodelilo vlogo tožeče stranke v pravdi, presodi na podlagi podatkov spisa in navedb dedičev ob predhodni ugotovitvi, katera vprašanja so med dediči sporna.1

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bilo s sklenitvijo pogodbe o preužitku poseženo v pravico dediča do nujnega deleža. Po dedičevih trditvah je omenjena pogodba nična, podrejeno pa navaja, da predstavlja zapustnikovo neodplačno razpolaganje oziroma darilo eni od dedinj. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je treba šteti pravico dediča M. M. za manj verjetno in da mora on prevzeti vlogo tožnika v bodoči pravdi.

7. Sporno pogodbo o preužitku sta sklenila zapustnik in dedinja V. V. (zapustnikova žena) kot preužitkarja z dedinjo R. R. kot prevzemnico in s katero sta preužitkarja dedinji izročila v last svoje nepremično premoženje, denarna sredstva in vrednostne papirje, hkrati pa sta si izgovorila osebno služnost stanovanja in dosmrtno preživljanje. Pogodba je sklenjena v obliki notarskega zapisa in je že realizirana v zemljiški knjigi. Po trditvah dediča M. M. naj bi na ničnost pogodbe kazala okoliščina, da je bil zapustnik ob sklenitvi pogodbe že hudo bolan, kar naj bi bilo prevzemnici po pogodbi o preužitku znano in da je štiri mesece po njeni sklenitvi umrl. Navedena okoliščina naj bi kazala tudi na neodplačnost pogodbe, ker je prevzemnica obveznosti po pogodbi nudila zapustniku v minimalnem obsegu.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo odplačnost pogodbe o preužitku in njeno aleatornost (tveganost), saj je resnična obveznost preživljalčeve obveznosti odvisna od negotovega dejstva (564. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Glede na takšno naravo preužitkarske pogodbe in glede na trditve dedinje R. R., ki je zanikala, da naj bi bil zapustnik hudo bolan in da je bil razlog zapustnikove smrti infarkt, ki je nepričakovan in nenaden, je prvostopenjsko sodišče pravilo o napotitvi na pravdo pravilno obravnavalo tudi v povezavi z dokaznim bremenom. Dedič M. M. je tisti, ki ima interes za uveljavljanje ničnosti pogodbe oziroma njene neodplačne narave v delu, ki se nanaša na zapustnika, saj bo le v tem primeru lahko dedoval določen del premoženja, ki je predmet pogodbe in na njem je dokazno breme dejstev, ki utemeljujejo zaključek, da je pogodba o preužitku nična oziroma, da predstavlja darilo. Glede na navedeno je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je vlogo tožnika v morebitni pravdi podelilo dediču M. M. Enako pa velja tudi glede dedičevega uveljavljanja ničnosti pogodbe v delu, da zapustnik prepušča prevzemnici denarna sredstva in delnice družbe K., d.d. po svoji smrti. Da je izročitev tega dela premoženja odložena do smrti, je res značilnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju (1. odstavek 557. člena OZ) ne pa preužitkarske pogodbe, vendar zgolj zato to pogodbeno določilo še ni nično.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo dedičevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

1 Primerjaj odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2266/2018 in Višjega sodišča v Mariboru I Cp 999/2018.