Jedro

V skladu z prvim odstavkom 196. člena ZJU se za višje upravne delavce štejejo uradniki v nazivih od prve do šeste stopnje. Naziv "major" sodi v drugi karierni razred oziroma predstavlja naziv pete stopnje. Glede na 31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi pravilo o ohranitvi plačilnih razredov, doseženih na prejšnjem delovnem mestu, ne velja za višje upravne delavce – torej tudi ne za tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odločbi tožene stranke, št. ... z dne 11. 11. 2004 in št. ... z dne 23. 11. 2009 spremenita tako, da se odločba tožene stranke št. ... v 1. točki spremeni tako, da se količnik 5,30 zviša na 6,00 in da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 22. 7. 2004 do 2. 7. 2008 dalje izračunati in izplačati razliko v plači med količnikom 5,30, povečanim za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,80 količnika, dodatka za delovno dobo in dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let ter količnikom 6,00, povečanim za dodatka v višini 35 %, dodatke v višini 0,80 količnika, dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega zneska dalje do plačila, v osmih dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožnikov podredni tožbeni zahtevek, da se odločbi tožene stranke ... z dne 11. 11. 2004 in št. ... z dne 23. 11. 2009 razveljavita in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da tožnik svoje stroške pravdnega postopka krije sam, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 872,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno zaključilo, da je status tožnika, ki je vojaška oseba, treba enačiti s statusom višjega upravnega delavca. Iz ukaza šifra ... z dne 15. 7. 2004 izhaja, da je imel tožnik osebni čin major. Z razrešitvijo z dolžnosti „pomočnik I. častnik za spremljanje situacije v ... operativnem centru Slovenske vojske“ je bil hkrati imenovan na formacijsko dolžnost „pomočnik za operativne zadeve pod zaporedno številko 6 po formaciji št. ... v poveljniški center“. Na podlagi drugega odstavka Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) so lahko posamezna vprašanja za poklicne pripadnike Slovenske vojske drugače urejena kot v ZJU, če je to potrebno zaradi specifične narave njihovih nalog. Skladno s 13. točko 5. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) je namreč vojaška služba opravljanje vojaških in drugih del v vojaških poveljstvih, enotah in zavodih ter drugih sestavah vojske, pri čemer se oseba, ki opravlja vojaško službo, šteje za vojaško osebo in tako ni uradnik. Prav tako je iz sistemskega oblikovanja Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 in nadalj.) razvidno, da so ločeno obravnavani uradniški nazivi in nazivi v Slovenski vojski. Navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožena stranka bi tako ob razporeditvi tožnika na drugo dolžnost morala upoštevati količnik za novo dolžnost in število napredovanj, ki jih je tožnik že dosegel ter šele nato opraviti prevedbo v naziv. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določbe 4. odstavka 195. člena ZJU, ki določa, da uradniki obdržijo količnike za določitev osnovne plače, če so ti višji od količnika iz 1. odstavka tega člena. Pri tem ZJU ne razlikuje med količniki za določitev osnovne plače in količniki, pridobljenimi z napredovanjem. V tem oziru je tudi 31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/1994 in nadalj.) neskladen z ZJU, zato ga ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo kršilo tožnikove ustavne pravice. Tožnik je sodišču prve stopnje predložil dve sodbi pritožbenega sodišča, v katerih je zavzeto drugačno stališče. Sodišče prve stopnje odstopa od sodne prakse ni obrazložilo, s čimer je kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.) in s tem poseglo tudi v tožnikove že pridobljene pravice. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi neutemeljeno razlikuje upravne delavce od višjih upravnih delavcev, s čimer posega v ustavno pravico do enakosti pred zakonom, zato tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da zaradi izkazane protiustavnosti ZJU in navedenega Pravilnika postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti. Specifičnega statusa vojaških oseb ni mogoče enačiti z uradniki. Vse sodbe so za sodišča na podlagi načela enakega varstva pravic iz 22. člena URS enako zavezujoče. Pritožbeno sodišče je na podlagi 320. člena ZPP vezano na svoje odločitve. Pritožbeno sodišče je tako vezano na svoji sodbi, opr. št. Pdp 1422/2007 z dne 2. 7. 2008 in Pdp 748/2006 z dne 29. 3. 2007. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katere pavšalno uveljavlja tožnik v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva presojo zakonitosti odločbe tožene stranke o uvrstitvi tožnika v plačni razred. Tožena stranka mu pri razporeditvi na novo formacijsko dolžnost namreč ni upoštevala napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu.

Sodišče prve stopnje je tožnikov primarni tožbeni zahtevek na spremembo odločbe tožene stranke o uvrstitvi tožnika v plačni razred (tako, da se količnik zviša iz 5,30 na 6,0) in izplačilo razlike v plači ter podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe o uvrstitvi v plačni razred, zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnika treba šteti za višjega upravnega delavca, zaradi česar v skladu z 31.a členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, ob imenovanju na novo dolžnost, ni mogel obdržati števila plačnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnji dolžnosti. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka tožnika ob imenovanju na novo dolžnost pravilno razporedila v plačni razred s količnikom 5,30, ki ga je imel na prejšnji dolžnosti. Razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje (stran 3 do 5 obrazložitve izpodbijane sodbe), k posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, pa daje naslednja pojasnila: Dne 28. 6. 2003 se je začel uporabljati novi ZJU, ki je v prvem odstavku 194. člena določil, da se nazivi višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v organih državne uprave, upravah lokalnih skupnosti in pravosodnih organih najkasneje do 1. 1. 2004 prevedejo v nove uradniške nazive glede na izhodiščne količnike za določitev plače. V petem odstavku 194. člena ZJU je bilo izrecno določeno, da se prevedba nazivov v Slovenski vojski izvede ob smiselni uporabi prvega odstavka navedenega člena z vladno uredbo. Za čas do začetka uporabe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) je ZJU v 1. odstavku 195. člena določil kategorije uradniških nazivov glede na količnike za določitev osnovne plače, kakršni izhajajo iz 1. do 18. točke tega določila. Za pripadnike Slovenske vojske, pa se skladno drugim odstavkom 195. člena ZJU do začetka uporabe ZSPJS določijo količniki za določitev osnovne plače z vladno uredbo ob smiselni uporabi prvega odstavka istega člena. Tudi v 30. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obrambi (ZObr-D, Ur. l. RS, št. 40/04) je bilo določeno, da je prevedba oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv v skladu s predpisi o javnih uslužbencih izenačena z imenovanjem na formacijsko dolžnost po ZObr, izvaja pa se z akti vodenja in poveljevanja.

Neutemeljeno je torej stališče pritožnika, da tožnik nima statusa uradnika. Vrhovno sodišče je v zadevi opr. št. VIII Ips 236/2008 z dne 10. 5. 2010 že pojasnilo, da se tudi vojaške osebe glede na navedene določbe ZJU in ZObr-D obravnavajo kot uradniki, saj so bila z gornjimi določbami tudi za pripadnike Slovenske vojske vzpostavljena pravila, ki so sicer veljala za uradnike v smislu določb ZJU, s specifično ureditvijo poimenovanja nazivov in določitvijo količnikov za določitev osnovne plače. Taka ureditev je bila skladna z določbami 3. in 5. odstavka 12. člena ZJU pa tudi z ZObr, ki v 88. členu določa, da za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če ta zakon ne določa drugače. Glede na navedene pravne podlage, je tožena stranka tožnika razrešila dolžnosti „pomočnik I. častnik za spremljanje situacije v organizacijski enoti v General štab SV- Vodstvo – Operativni center SV po formaciji št. ...“ in imenovala na novo formacijsko dolžnost „pomočnik za operativne zadeve pod zap. št. 6 po formaciji št. ...“ v Poveljniški center ter ga hkrati imenovala v naziv majorja. Tožnik je bil glede na izhodiščni količnik na prejšnji dolžnosti (4,20) skladno z določili 194. in 195. člena ZJU ter 58. člena Uredbe ter njene priloge A1 pravilno imenovan v naziv "major", ki predstavlja naziv pete stopnje, za katerega je po 1. odstavku 195. člena ZJU določen količnik 4,80. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je tožnik obdržal osnovni količnik 5,30 skladno s 4. odstavkom 195. člena ZJU, ki določa, da uradniki obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanjem v skladu z Zakonom o razmerju plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ, Ur. l. RS, št. 18/1994 in nadalj.), če so ti višji od količnika navedenega v 1. odstavku 195. člena ZJU. Napredovanj, doseženih na prejšnji dolžnosti, pa skladno z 31.a členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, tožnik pravilno ni obdržal (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 236/2008 z dne 10. 5. 2010, VIII Ips 60/2010 z dne 23. 5. 2001, sodba in sklep VIII Ips 331/2009 z dne 8. 6. 2011, sodba VIII Ips 155/2009 z dne 8. 3. 2011).

V skladu s 1. odstavkom 196. člena ZJU se glede pravic in obveznosti, ki jih določajo predpisi za višje upravne delavce štejejo uradniki v nazivih od prve do šeste stopnje (s količnikom za določitev osnovne plače od 4,40 do 8,00). Po Uredbi oziroma prilogi I.A Uredbe (Nazivi v Slovenski vojski) naziv "major" sodi v drugi karierni razred oziroma predstavlja naziv pete stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 31. a člen navedenega Pravilnika, saj le-ta izrecno določa, da pravilo o ohranitvi plačilnih razredov doseženih na prejšnjem delovnem mestu, ne velja za višje upravne delavce - torej tudi ne za tožnika.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnika na sodbo pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 748/2006 z dne 29. 3. 2007 (enako Pdp 1422/2007 z dne 2. 7. 2008). V preteklosti je pred pritožbenim sodiščem sicer res obstajala različna pravna praksa o spornem pravnem vprašanju, zaradi česar je bila v navedeni zadevi revizija v skladu z določbami druge alineje prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) tudi dopuščena,vendar pa je pritožnik očitno spregledal, da je Vrhovno sodišče RS različno prakso pritožbenega sodišča preseglo že z obrazložitvijo v zadevi opr. št. VIII Ips 236/2008. Tožnik tudi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odstopa od sodne prakse, saj je v potrditev svojega stališča, da je tudi vojaške osebe treba obravnavati kot upravne delavce po določbah ZJU (seveda z upoštevanjem specifične ureditve po ZObr) sklicevalo tudi na sodno prakso, konkretno na dve odločbi Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 60/2009 in VIII Ips 155/2009).

Na pritožbene navedbe glede vezanosti pritožbenega sodišča na svoje odločitve pa pritožbeno sodišče zgolj navaja, da pritožbeno sodišče na svoje odločitve ni vezano in da si pritožnik materialnopravno napačno tolmači določbo 320. člena ZPP, da je sodišče vezano na svojo sodbo, ko je sodba razglašena, če to ni bila pa, ko je bila odpravljena, saj se dikcija tega člena nanaša na vezanost sodišča na odločbo, ki jo izda v obravnavanem sporu, ne pa tudi pri odločanju v vseh drugih zadevah.

Zakon ali del zakona, ki ga je uporabiti (ZJU) po oceni pritožbenega sodišča ni protiustaven, zato tudi na pobudo pritožnika ni sprožilo ustreznega postopka za oceno njegove ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS (23. člen Zakona o ustavnem sodišču – ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/1994 in nadalj.). Prav tako ureditev iz 31.a člena navedenega Pravilnika, ki pri napredovanju različno obravnava situacije, v katerih nastopajo višji upravni delavci, po stališču pritožbenega sodišča ni v neskladju z URS, kot to neutemeljeno navaja pritožnik, zato je sodišče prve stopnje Pravilnik pravilno uporabilo kot del pravne podlage in nanj oprlo svojo odločitev. Pravilo ekscepcio illegalis v tem sporu namreč ni mogoče uporabiti.

Z ozirom na navedeno, sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo ni poseglo v tožnikove ustavne pravice (14. in 22. člen URS) in tudi ne v tožnikove že pridobljene pravice, kot vse to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikov zahtevek po spremembi oziroma razveljavitvi odločb tožene stranke in na izplačilo razlike v plači zavrnilo, pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).