Jedro

Tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka niti ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in prave okoliščine o načinu in mejah prostega preudarka.

Iz podatkov v upravnih spisih, kot tudi iz tožnikovega zaslišanja je razvidno, da je bila njegova ciljna država Italija, kjer naj bi ga čakal prijatelj in tako prosilcu ni mogoče verjeti, da je imel namen zaprositi za azil v Republiki Sloveniji. Za Slovenijo še sploh ni slišal, zato je dejansko možno logično sklepati, da je bil tožnikov trden namen, da potuje v Italijo in da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil zgolj zaradi tega, da bi se izognil postopku odstranitve iz države.

Tožnik ni izkazal, da mu grozi težko popravljiva škoda. V primeru zahteve za izdajo začasne odredbe je dokazno breme v celoti na tožnikovi strani. Tožnik ni pojasnil v kakšnem pomenu besede se počuti slabo, kakšno škodo mu omejitev na območje azilnega doma povzroča in zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec, in sicer od dne 23. 3. 2016 od 13.50 ure do dne 23. 6. 2016 do 13.50 ure.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 23. 3. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji mu je bilo ustno na zapisnik omejeno gibanje na prostore Centra za tujce, zaradi zagotavljanja istovetnosti ter suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). V nadaljevanju obrazložitve toženka navaja, da iz policijske depeše 225-23/2016/24 (3b691-7) izhaja, da se je prosilec srečal še s tremi osebami v hotelu A. v Zagrebu, ki je namenjen prosilcem za mednarodno zaščito. Tam so se zmenili, da se bodo odpravili proti Italiji. Dne 14. 3. 2016 so se iz Zagreba ob približno 6.00 zjutraj z vlakom odpravili na Reko, kjer so najeli taksi, ki jih je nato peljal v Buzet. Od tam so se peš odpravili proti Sloveniji. Hodili so po gozdu, ko so opazili mejni prehod (domnevno gre za MP Sočerga). Po približno 3 urah hoje so naleteli na železniške tire. Začeli so hoditi po tirih, ko so zagledali večje osvetljeno mesto. Zaradi tega so zavili iz železniških tirov in se odpravili proti mestu Koper. Policisti PP Koper so prosilca in ostale tri ilegalne pribežnike opazili v B. na odcepu za ... Na kraju so prijeli prosilca in še eno osebo, druga dva ilegalna pribežnika pa sta zbežala, vendar sta bila kasneje izsledena.

3. Prosilec ni imel nobenega osebnega dokumenta in na vprašanje pristojnega organa, kako to, če je ilegalno potoval iz Pakistana v Iran pove, da je potni list izgubil nekje med Srbijo in Makedonijo. Toženka utemeljeno dvomi o prosilčevi trditvi, da je izgubil potni list in meni, da je prosilec potni list odvrgel namerno, da bi lažje prikril svojo identiteto in izvorno državo. Glede na to, da prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, toženka pa dvomi o prosilčevi identiteti, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca.

4. Toženka je utemeljeno prepričana, da prosilec, če ga policisti ne bi prijeli, ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj je zato imel možnost ves čas, ko je pešačil po Sloveniji, pri sebi pa je imel po lastnih besedah tudi zemljevid na pametnem telefonu, s katerim se je lahko orientiral in bi lahko našel tudi policijsko postajo. To ugotovitev dodatno podkrepi izjava prosilca ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, da v Sloveniji ne bi zaprosil za azil, če ga policisti ne bi prijeli, temveč bi nadaljeval pot do Italije, ki je bila njegova ciljna država in do kamor je tudi tihotapcu plačal za prevoz. S tem pa je prosilec zlorabil in zavajal postopek, saj prosilec ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, prošnjo pa je nato podal zgolj z namenom, da ne bi bil vrnjen v izvorno državo (5. in 6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ).

5. Toženka je mnenja, da bi v primeru, če bi se prosilcu ne bi omejilo gibanje na prostore Centra za tujce, le ta samovoljno zapustil Azilni dom še pred koncem postopka mednarodne zaščite in odšel v Italijo. To pa bi pristojnemu organu onemogočilo ugotoviti resničnost trditev, na podlagi katerih je prosilec vložil prošnjo. Toženka ugotavlja, da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času ter da je vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Po določbah ZMZ za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, v obravnavanem primeru pa so podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre nesporno za zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite, in sicer precej iznad minimalnega praga, ki je glede na upravno in sodno prakso potreben za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene iz tega razloga. Sklepno toženka ugotavlja, da so v obravnavanem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec in sicer od dne 23. 3. 2016 od 13.50 ure do dne 23. 6. 2016 do 13.50 ure.

6. Toženka je tudi preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. Pojasnjuje, da v azilnem domu naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor. Glede na velikost azilnega doma ter določbe Zakona o zasebnem varovanju, varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se je odločil, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma. Toženka je pri odločitvi o strožjem ukrepu pridržanja na center za tujce upoštevala tudi določbe Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu določa pogoje za pridržanje.

7. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka zmotno ugotovila dejansko stanje glede istovetnosti tožeče stranke in tožbi prilaga osebni dokument, ki ga tožnik v predhodnem postopku pred izdajo sklepa, novih dokazov ni mogel predlagati, saj je bil prepričan, da je osebne dokumente izgubil, nikakor pa ne odvrgel, kot je to nepravilno ugotovila toženka, vendar jih je kasneje našel in jih tako posredoval za namen tega postopka. Po prepričanju tožnika torej ne obstaja več dvom o njegovi istovetnosti.

8. Toženka je zmotno in nepopolno v izpodbijanem sklepu ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila podane razloge iz 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ. Tožnik je izrazil namero za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, kar je razvidno iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 23. 3. 2016. Tožnik je to storil takoj po prehodu meje, ko je bil odpeljan na bližnjo PP in ko je ob sebi imel prevajalca, ki je lahko zahtevo pojasnil policiji. Nevzdržna in neresna je navedba toženke, da bi lahko za mednarodno zaščito zaprosil medtem, ko je pešačil po Sloveniji. Prvo vprašanje je, pri komu bi lahko zaprosil za mednarodno pomoč ter drugo, kdo bi ga razumel. Tožnik prošnje za mednarodno zaščito ni vložil zato, da bi onemogočil odstranitev iz države, temveč zato, ker ima v izvorni državi razloge na podlagi verske pripadnosti, kar je tudi verjetno bil razlog, da se je napotil proti Italiji oziroma v kakšno varno državo. Neutemeljena je bojazen toženke, da bi samovoljno zapustil Slovenijo in odšel v Italijo, saj je bil jasno poučen, da bi v primeru zapustitve Slovenije in samovoljnega odhoda v drugo evropsko državo, bil vrnjen nazaj v Slovenijo v primeru, da bi tam zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik uveljavlja v tožbi tudi ustavno nedopusten razlog za dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika (Up 116/09 z dne 3. 3. 2011). Izrečeni ukrep pomeni neupravičen poseg v pravico do osebne svobode tožnika. Osnovno oskrbo gre enačiti z zaporom zaprtega tipa.

9. Tožnik na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da sodišče izda začasno odredbo do pravnomočne odločitve in da se stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce v Postojni. Tožnik je v tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožeči stranki prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Gre za kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, razen tega mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče je na glavni obravnavi dne 6. 4. 2016 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, vpogledalo je tudi prilogo k tožbi (A3) – fotokopije osebnega dokumenta in je v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da ne ve, kje je prečkal mejo s Slovenijo, da je bilo ponoči in da ne ve datuma. V Slovenijo je prišel iz Hrvaške preko Irana, Turčije, Grčije – otok Kos, Makedonije in Srbije. Do slovenske meje je prišel peš po tem, ko je v Zagrebu srečal neznano osebo s katero se je dogovoril za plačilo 1000 EUR, da bo organizirala vozilo. Vozilo, v katerem so bili štirje potniki, se je ponoči ustavilo v nekem gozdu, kjer so izstopili iz vozila. Voznik je rekel, da naj 6-7 ur hodi naravnost, da bo prišel v Italijo. Ko se tožniku predoči, da je na policijski postaji izjavil, da je iz Zagreba proti Reki potoval z vlakom, tožnik odgovori, da to ne drži. Ne ve točno, kje so ga policisti prejeli v Sloveniji, so mu pa povedali, da gre za mesto Koper. Ni vedel, da je v Sloveniji, mislil je, da je v Italiji, saj za Slovenijo še nikoli ni slišal. Na Hrvaškem ni zaprosil za azil, ker ga ni nihče ustavil. Ko se mu predočijo podatki EURODAC sistema, kjer je zabeležena njegova prisotnost na Hrvaškem v Tovarniku dne 9. 1. 2016 odgovori, da o tem ničesar ne ve. Tožnik pojasni, da je ob odhodu iz Pakistana želel iti v Italijo, ki je bila ciljna država. Če ga slovenska policija ne bi ustavila, bi šel naprej v Italijo, kjer bi zaprosil za azil. V Italiji nima sorodnikov, ima pa prijatelje. Glede razmer v Centru za tujce pojasni, da je zelo natrpan, da so ljudje iz različnih držav, da so ljudje, ki so prišli pred njim v boljšem položaju in novodošlim npr. ne dovolijo gledati televizije. Prišlo je tudi do prerivanja z njegovim prijateljem, ki z njim potuje. Slabo spi, dobi tablete za spanje, sprehodom je namenjen zgolj majhen prostor, sprehod je odmerjen na maksimalno pol ure. Slaba je hrana, velikokrat ga boli trebuh, zlasti pa je zelo utesnjen. Nadalje je na vprašanje pooblaščenca pojasnil, da je iz Pakistana odšel zaradi vere in da se boji vrniti nazaj, saj bi se mu kaj hudega zgodilo. Pove, da s prehodom grško-makedonske meje ni imel posebnih težav, bil pa je v veliki skupini ljudi. Povedal je tudi, da se je za Italijo odločil tako, ker mu je prijatelj povedal, da naj pride tja, ker ga bo on sprejel in mu pomagal živeti. Ko je odhajal iz Pakistana je imel samo to možnost v mislih. Ko mu pooblaščenec postavi vprašanje, ali ima namen ostati v Sloveniji pove, da bo ostal v Sloveniji in da bo počakal v Sloveniji na zaključek postopka.

13. Vpogledane so bile fotokopije priloge k tožbi (A3) in je bilo ugotovljeno, da gre za fotokopijo osebne izkaznice, ki se glasi na tožnikovo ime.

14. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbo prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

15. Določba prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. V drugem odstavku 51. člena pa ZMZ določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz nekaterih razlogov, navedenih v prvem odstavku 55. člena tega zakona, ki so v drugi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ našteti. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz prve, druge, tretje ali četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt izdan po prostem preudarku mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka niti ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in prave okoliščine o načinu in mejah prostega preudarka.

16. Tožena stranka je pojasnila, da je v tem primeru podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, kot tudi iz druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po presoji sodišča po izvajanju dokazov na glavni obravnavi, je ključni razlog za začasno omejitev gibanja podan na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Sodišče se zato v delu, ki se nanaša na 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ v zvezi z drugo alinejo 51. člena ZMZ, na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na utemeljitev tožene stranke.

17. Glede vprašanja ugotavljanja istovetnosti, je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 1. 4. 2016 toženki predložil fotokopijo osebne izkaznice, ki je bila priložena tudi tožbi. Tožnik ves čas postopka navaja iste podatke o osebnem imenu, datumu rojstva in kraju rojstva. Da gre za dokument izdan na ime tožnika je bilo pojasnjeno na glavni obravnavi. Glede razloga iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, češ da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, sodišče prav tako ugotavlja, da je v upravnih spisih tožnikova lastnoročna izjava v angleškem jeziku z dne 17. 3. 2016, v kateri navaja, da ni varen v Pakistanu in zato želi azil v Sloveniji.

18. Ključni element (kot že navedeno), ki po presoji sodišča, upoštevajoč vsako okoliščino posebej in vse skupaj, upravičuje ukrep omejitve tožnikovega gibanja, je 6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ. Toženka ugotavlja, da obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil, zato je tudi v obrazložitvi pojasnila, da če bi tožniku omejila gibanje na območje Azilnega doma, bi ga tožnik zapustil in odšel v Italijo, ki je že ves čas njegova ciljna država. S tem je po mnenju sodišča toženka tudi utemeljila, zakaj meni, da bi lahko tožnik pobegnil. Da je bil na poti v Italijo, je povedal tudi na glavni obravnavi. S tem je izkazano, zakaj so podani razlogi za omejitev gibanja in je pravilno sklepanje toženke, da bi tožnik pobegnil, če mi gibanje ne bi bilo omejeno, glede na to, da njegov cilj ni bila Slovenija (za katero ni še nikoli slišal). Iz podatkov v upravnih spisih je nesporno ugotovljeno, da je bil tožnik v postopku odstranitve iz Republike Slovenije v Republiko Hrvaško, vendar je Republika Hrvaška tujce zavrnila. Vrnitev v Republiko Hrvaško je bila določena za dan 15. 3. 2016, tožnik pa je svojo namero za pridobitev azila v Republiki Sloveniji izrazil dne 17. 3. 2016. Tako iz podatkov v upravnih spisih, kot tudi iz njegovega zaslišanja je razvidno, da je bila njegova ciljna država Italija, kjer naj bi ga čakal prijatelj in tako prosilcu ni mogoče verjeti, da je imel namen zaprositi za azil v Republiki Sloveniji. Za Slovenijo še sploh ni slišal, zato je dejansko možno logično sklepati, da je bil tožnikov trden namen, da potuje v Italijo in da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil zgolj zaradi tega, da bi se izognil postopku odstranitve iz države.

19. Po presoji sodišča je bil tudi pravilno izrečen ukrep pridržanja v Centru za tujce, kot strožji od možnih ukrepov. Toženka je v izpodbijanem sklepu, na katerega razloge se tudi v tem delu sodišče sklicuje (drugi odstavek 71. člen ZUS-1), podrobno pojasnila, zakaj ukrep pridržanja na območje Azilnega doma ni učinkovit, s tem, ko je navedla, da varnostnik na območju Azilnega doma ne more zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma. Pojasnila je, da če se prosilec odloči, mu varnostnik ne more preprečiti, da bi zapustil območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu.

20. Že toženka je pojasnila, da je tožnik nedvoumno izrazil željo po tem, da za mednarodno zaščito zaprosi v Italiji, da je bila njegova ciljna država Italija, kar povezano s tem, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil zgolj zato, da ne bi bil odstranjen iz Republike Slovenije nazaj na Hrvaško pomeni, da je primeren ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Vse navedeno potrjuje znatno nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil pred zaključkom postopka za mednarodno zaščito, pri čemer tožnik ni podal konsistentnih izjav glede svoje poti iz Zagreba proti slovenski meji, saj je policistom dejal, da je iz Zagreba na Reko potoval z vlakom, medtem ko je v prošnji za mednarodno zaščito povedal, da je potoval z osebnim vozilom. Ravno tako je zatrjeval, da na Hrvaškem ni bil evidentiran, kar pa ni res, saj je iz sistema EURODAC izkazano, da je tožnik predhodno že bil evidentiran v Grčiji in na Hrvaškem.

21. Ustava Republike Slovenije v drugem odstavku 19. člena določa, da se posamezniku lahko odvzame prostost v primeru in po postopku, ki ga določa zakon. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, na katero se sklicuje tudi tožnik v tožbi, izhaja, da se v pravico do osebne svobode lahko poseže ob upoštevanju določb tretjega odstavka 15. člena in 2. člena Ustave RS. Ustava RS loči med odvzemom osebne svobode (19. člen Ustave RS) in omejitvijo gibanja (32. člen Ustave RS). Tožena stranka ima za izrekanje ukrepa omejitve gibanja na podlagi zakonitih razlogov, izrecno določenih v ZMZ, in ob spoštovanju vseh procesnih jamstev iz drugega in tretjega odstavka 19. člena ter 22., 23., in 25. člena Ustave RS, celo pravico (in s tem tudi dolžnost), da o tem, ali bo tak ukrep izrekla posameznemu prosilcu za mednarodno zaščito, odloči po prostem preudarku.

22. Omejitev gibanja je zakonit ukrep, ki ga lahko pristojni organ izreče prosilcu za mednarodno zaščito, če so izpolnjeni v ustavi in ZMZ predpisani pogoji. Ker pa omejitev gibanja pomeni poseg v ustavno zavarovano pravico do svobode gibanja, v določenih primerih pa lahko po svoji vsebini celo odvzem osebne svobode, mora biti pravna podlaga za izrek navedenega ukrepa jasno in nedvoumno podana (sklep VS RS I Up 323/2014). V obravnavanem primeru je podan nedvoumen razlog za omejitev gibanja po ZMZ (6. točka prvega dostavka 55. člena ZMZ v zvezi z drugo alinejo 51. člena ZMZ), ukrep pa je skladen tudi z določbami Recepcijske direktive.

23. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

24. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ne ugodi iz naslednjih razlogov:

25. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka istega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

26. V obravnavanem primeru je sodišče ocenilo, da ni podlage za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja, saj tožnik ni izkazal, da mu grozi težko popravljiva škoda. V primeru zahteve za izdajo začasne odredbe je dokazno breme v celoti na tožnikovi strani. Tožnik ni pojasnil v kakšnem pomenu besede se počuti slabo, kakšno škodo mu omejitev na območje azilnega doma povzroča in zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva. Sodišče še pojasnjuje, da je bivanje v Centru za tujce urejeno s Pravilnik o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije. Pravilnik podrobneje ureja nastanitev, pravila bivanja, športne, verske, kulturne in druge dejavnosti, uveljavljanje in varstvo pravic, gibanje zunaj območje centra, strožji policijski nadzor, prenehanje bivanja v centru te izkaznico o dovolitvi zadrževanje v RS in postopek njene izdaje.

27. Nadalje se tožnik pri navedbi težko popravljive škode sklicuje na to, da če bi s tožbo uspel, ne bi mogel učinkovito uveljavljati sodnega varstva, ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev. Vendar tožnik na prvi stopnji s tožbo ni uspel, saj je sodišče s to sodbo njegovo tožbo zavrnilo.

28. Tudi če bi se tožnik zoper sodbo, s katero je bila njegova tožba zavrnjena, pritožil in bi drugostopenjsko sodišče sodbo spremenilo, in izpodbijani sklep odpravilo, taka hipotetična možnost zaključka postopka ne more biti utemeljen razlog za izdajo začasne odredbe, saj če bi se izhajalo iz tega stališča, bi vsak prosilec, ki bi mu bilo gibanje omejeno, lahko za zahtevo za izdajo začasne odredbe uspel že zgolj z navajanjem, da mu je gibanje omejeno in da se tega v primeru uspeha s tožbo na zadnji inštanci za nazaj popraviti. To pa po mnenju sodišča ne zadostuje za izdajo začasne odredb, saj bi se s tako ugoditvijo zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče, ki je v isti sodni odločbi tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja zavrnilo, prišlo samo sebi v nasprotje.

29. Ker sodišče ocenjuje, da škoda ni dovolj izkazana in konkretizirana ter ni podan pogoj njene težke popravljivosti, je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.