Jedro

Tožnica ni za noben dan, ko naj bi ji bila kršena pravica do tedenskega počitka, navedla, ob kateri uri naj bi se ji počitek pričel, niti kdaj naj bi se ta končal, oziroma kdaj je pričela z delovnimi nalogami in kdaj z njimi končala, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njej. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno zaključilo, da okoliščina, da je tožnica na prost dan (na nedeljo) opravila kakšno delovno nalogo, sama pa sebi še ne pomeni, da ji tak počitek ni bil zagotovljen. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje bi namreč morala zatrjevati, kdaj je prenehala opravljati naloge pred dnem počitka (ob kateri uri v soboto) kot tudi kdaj (ob kateri uri) in koliko časa je na dan počitka opravljala naloge, s katerimi naj bi ji bila kršena pravica do počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 3.089,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2017 do plačila (točka I izreka) ter da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna plačati njene stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nepravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, v kolikšnem obsegu ji počitek ni bil omogočen. Iz tožničinih navedb, njene izpovedi in izpovedi prič ter listinskih dokazov (izpis iz aplikacije IRDG, knjiga vročenih sodnih in uradnih pisanj SVNKON, knjiga odposlane pošte SVKON KFOR 30, prejeta pošta ..., odposlana pošta ...), je razvidno, da tožnica ni bila noben dan prosta delovnih obveznosti. Razvidno je tudi trajanje posamezne delovne obveznosti na dan, ko naj bi bila prosta. Sodišče prve stopnje se pri svoji dokazni oceni opira predvsem na posamezne izseke izpovedb prič, predlaganih s strani toženke, izpovedi prič, ki jih je predlagala tožnica in ki so potrdile njene navedbe (B. B., C. C., D. D.), pa skoraj ne omenja. Sodišče prve stopnje se do izpovedi E. E. sploh ne opredeli, čeprav je potrdila tožničine navedbe. Toženka ni predložila Knjige izvzema in vračila orožja ..., čeprav je sodišče tudi predložitev te knjige od nje zahtevalo. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, temveč je razlogovalo, da naj tožnica svoje trditvene podlage ne bi zadostno dopolnila niti potem, ko naj bi toženka v spis vložila zahtevane listine. S tem pa je bila tožnici onemogočena dodatna konkretizacija njenih navedb glede obsega neomogočenega tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je zato kršilo 227. člen ZPP, saj tožničinih navedb o tem, da ji tedenski počitek v celoti ni bil omogočen, ni štelo za dokazane. Tudi obrazci A32 za 5 pripadnikov, v imenu katerih je tožnica opravljala zavedbe v IRDG, bi potrdili njene navedbe, vendar je sodišče dokazni predlog za njihovo predložitev zavrnilo. Zaradi tega je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko stanje pa je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica zatrjevati, kdaj je prenehala opravljati naloge pred dnem počitka (ob kateri uri v soboto) kot tudi kdaj (ob kateri uri) in koliko časa je na dan počitka opravljala naloge, s katerimi ji je bila kršena pravica do počitka. Tožnica je dolžna navesti in dokazati le, da je na dan, ko naj bi imela počitek, opravljala naloge, in koliko časa so le-te trajale, ni pa bila dolžna točno navesti, ob katerih urah naj bi delovne obveznosti opravljala. Trditvena podlaga tožnice je bila zadostna in ustrezna. V nasprotju z listinami v spisu je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni jasno, kdaj je tožnica dokumente IRDG sestavila in kdaj jih je zavedla. Če bi F. F. obdelovala posamezni dokument, kar naj bi po nepravilni ugotovitvi sodišča počela, bi bilo v zadevi razvidno njeno ime. Tudi ne drži, da naj bi F. F. tožnici pomagala do te mere, da je bila tožnica lahko kadarkoli prosta. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica delo lahko opravila na druge dni in ne nujno na nedeljo, saj je morala delo opraviti ravno na obravnavane datume. Glede na to, da je bilo poročilo G. potrebno oddati do 10. ure zjutraj in da je delo tožnice v zvezi s tem trajalo najmanj 30 minut, pri čemer je bila tožnica edina, ki je imela dostop do aplikacije, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je bil počitek zaradi pripravljanja in pošiljanja poročil G. krajši vsaj za 30 minut. Nesprejemljiva je obrazložitev sodišča prve stopnje, da bi v primeru, če bi tožnica v nedeljo od 18.00 do 20.00 ure opravljala kakšno delovno nalogo, 24-urni neprekinjen tedenski počitek lahko v celoti koristila pred tem, saj ni upoštevalo, da se je delo na misiji, skladno s Hišnim redom, opravljalo med 8.00 in 18.00 uro. Stališče sodišča prve stopnje je tako v nasprotju z listinami v spisu in materialnim pravom. Določba, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, namreč pomeni, da mora tedenski počitek trajati 36 oziroma 35 nepretrganih ur (VIII Ips 5/2021). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica evidence podpisovala, kot ji je bilo ukazano, in da njeni podpisi ne dokazujejo zagotovljenega tedenskega počitka, za 9. 11. 2014 in 25. 12. 2014 pa toženka evidence s podpisom tožnice sploh ni predložila. Že sam izvzem oborožitve potrjuje, da je tožnica opravljala naloge izven baze. Sodišče prve stopnje ne obrazloži, s kakšnim drugim namenom naj bi tožnica še izvzemala oborožitev, zato sodbe v tem delu ni mogoče niti preizkusiti. Dodatno konkretizacijo in dokazovanje tožnice je onemogočila toženka, ki ni izpolnila svoje edicijske dolžnosti, poleg tega pa je neustrezno in pomanjkljivo vodila evidence. ESČP je v zadevi McGinley and Egan v. United Kingdom, odločilo, da v primeru, če država brez zakonitega vzroka prepreči tožniku dostop ali lažno zanika obstoj dokumentov v svoji posesti, ki bi pomagali tožniku pri zagovoru, in bi tožniku to preprečilo možnost poštenega zagovora, to predstavlja kršitev 6. člena EKČP. Podobno je ESČP razsodilo tudi v zadevi Baljak and Others v. Croatia. Ker sodišče prve stopnje v okviru procesnega materialnega vodstva ni poskrbelo, da se nejasna in nepopolna izvajanja stranke razjasnijo (285. člen ZPP), je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Podane so kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSloSV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.) odločalo o odškodnini za 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka tožnice na mednarodni vojaški misiji KFOR Kosovo od 29. 10. 2014 do 30. 4. 2015, na kateri je kot stalna pripadnica Slovenske vojske opravljala naloge nižjega vojaškega uslužbenca za administrativne zadeve voznik.

7. Po prvem odstavku 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Podobno določa 212. člen ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Po ustaljeni praksi pritožbenega sodišča (Pdp 1078/2018, Pdp 389/2019, Pdp 757/2019 in drugi) je na pripadniku Slovenske vojske (tožnici) trditveno in dokazno breme, da mu ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka, s čimer izpodbija navedbe in dokaze (evidence) toženke. Sodišče mora namreč ugotoviti, kaj konkretno in kdaj je tožnik delal na evidentirano proste dneve (VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019). Pomanjkljive navedbe tožnikov v tovrstnih sporih posledično rezultirajo v zavrnitvi tožbenega zahtevka.

8. Tožnica ni za noben dan, ko naj bi ji bila kršena pravica do tedenskega počitka, navedla, ob kateri uri naj bi se ji počitek pričel, niti kdaj naj bi se ta končal, oziroma kdaj je pričela z delovnimi nalogami in kdaj z njimi končala, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njej. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno zaključilo, da okoliščina, da je tožnica na prost dan (na nedeljo) opravila kakšno delovno nalogo, sama pa sebi še ne pomeni, da ji tak počitek ni bil zagotovljen. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje bi namreč morala zatrjevati, kdaj je prenehala opravljati naloge pred dnem počitka (ob kateri uri v soboto) kot tudi kdaj (ob kateri uri) in koliko časa je na dan počitka opravljala naloge, s katerimi naj bi ji bila kršena pravica do počitka. Na podlagi izpovedi tožnice in njej nadrejenega B. B., kot tudi določil Hišnega reda, je namreč ugotovilo, da je bila tožnica v času od zaključka opravljanja nalog v soboto (od 18.00) do ponedeljka zjutraj (7.45 ure) lahko prosta 37:45 ur. Tudi če je v nedeljo npr. od 18.00 do 20.00 ure opravljala kakšno delovno nalogo, je 24-urni neprekinjen tedenski počitek lahko v celoti koristila pred tem (za tem pa še več kot 11-urni dnevni počitek). Zato je tudi neutemeljeno sklicevanje tožnice na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi VIII Ips 5/2021, in sicer, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, kar dejansko pomeni, da mora tedenski počitek trajati 36 oziroma 35 nepretrganih ur (24 neprekinjenih ur po 156. členu ZDR-1 in 12 oziroma 11 neprekinjenih ur po 155. členu ZDR-1). Za odločitev je tudi po stališču pritožbenega sodišča ključno, kdaj (ob kateri uri) in koliko časa je tožnica opravljala delovne naloge ob nedeljah, kot tudi ali je tožnica naloge, za katere trdi, da jih je opravila na nedeljo, morala nujno opraviti ob urah, ko jih je, oziroma na način, da ji ni bil zagotovljen 24-urni nepretrgan počitek. O tem pa po pravilnem stališču sodišča prve stopnje iz tožničinih trditev ni mogoče sklepati. Poleg tega tožnica, kljub temu, da je uveljavljala plačilo odškodnine v višini plače za 8 ur dela za vsak dan nekoriščenega tedenskega počitka, ni zatrjevala, da je delo na nedelje in Božič opravljala po 8 ur dnevno.

9. Ker torej tožnica ni navedla, kdaj je v posameznih relevantnih dneh pričela z delovnimi nalogami in kdaj z njimi končala, že iz njenih trditev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nezagotovitve tedenskega počitka. Glede na navedeno je v izhodišču napačno stališče pritožbe, da je bila tožnica dolžna navesti in dokazati le, da je na dan s strani toženke zatrjevanega počitka opravljala naloge, in koliko časa so le-te trajale, ni pa dolžna točno navesti, ob katerih urah naj bi delovne obveznosti opravljala, oziroma, da je njena trditvena podlaga zadostna in ustrezna.

10. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne, že iz tega razloga pravilna, tudi upoštevaje dejstvo, da tožnica poleg tega, da ni podala navedb o pričetku in koncu opravljanja nalog, ni navedla, da je morala naloge (IRDG) opraviti ob nedeljah prav pred 18.00 uro.

11. Glede na navedeno ni utemeljen očitek obstoja (relativne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi kršitve 8. člena ZPP, ker naj bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje nepravilna glede zaključka, da tožnica ni dokazala, v kolikšnem obsegu ji počitek ni bil omogočen. Ker to ne izhaja iz njenih navedb, pritožba dokazno oceno neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem na listinske dokaze v spisu (in sicer na aplikacijo IRDG, knjigo vročenih sodnih in uradnih pisanj SVNKON, knjigo odposlane pošte SVKON KFOR 30, prejeto pošto ..., odposlano pošto ..., itn, ...), ki njenih navedb ne morejo nadomestiti, niti po naravi stvari dokazati navedb, ki niso podane.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je dokazna ocena selektivna, ker naj bi se sodišče prve stopnje oprlo na posamezne izseke izpovedb prič, predlaganih s strani toženke, izpovedi prič, ki jih je predlagala tožnica in ki so potrdile njene navedbe pa ne omenja. S tem v zvezi pritožba povzema izpovedi prič B. B., C. C. in D. D., ki naj bi potrdili, katera opravila je tožnica opravila na dan, ko naj bi ji bil zagotovljen tedenski počitek, vendar tudi glede izpovedi prič velja enako kot zgoraj, torej da ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožnice in že iz tega razloga ne morejo vplivati na drugačno dokazno oceno od izpodbijane. Smiselno enako velja tudi glede izpovedi E. E., glede katere pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje do nje ni opredelilo.

13. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bila tožnici onemogočena dodatna konkretizacija njenih navedb glede obsega neomogočenega tedenskega počitka, ker toženka ni predložila Knjige izvzema in vračila orožja ..., čeprav je sodišče tudi predložitev te knjige od nje zahtevalo. V zvezi s tem je najprej potrebno opozoriti, da je toženka predložila navedeno listino (B 38). Ker je toženka listino predložila, tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 227. člena ZPP, ker na podlagi nepredložitve listine ni štelo, da so tožničine navedbe dokazane.

14. V zvezi s listinami, ki naj bi dokazovale izvzem in vrnitev orožja, in posledično dokazovale, da je tožnica na dan izvzema orožja opravljala delo in da ji počitek ni bil omogočen, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka dostavila s strani tožnice zahtevane evidence o vnosih in iznosih orožja - evidenčne knjige izvzema in vračila orožja, vendar pa tožnica niti potem ni podala konkretiziranih trditev o tem, na katero nalogo naj bi šla ob izvzemu oborožitve izven baze ob nedeljah. Toženka resda ni predložila Evidence vstopov in izstopov v orožarno, vendar pa je v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da evidenca glede na njen naslov ne izkazuje izvzema orožja in ne more biti relevantna za odločitev, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

15. Ker torej toženka ni predložila le dokumentacije, ki za ugotovitev izvzema orožja ni relevantna oziroma posledično ne dokazuje kršenja tedenskega počitka, pritožba neutemeljeno navaja, da ji je toženka s tem onemogočila dodatno konkretizacijo in dokazovanje tožbenega zahtevka. Tožnica niti ne pojasni, kako bi lahko na podlagi knjige vstopov in izstopov v orožarni konkretizirala svoje navedbe, posebej glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje iz predloženih evidenc pravilno ugotovilo, da iz Knjige vnosa in iznosa oborožitve in streliva iz sobe 4 (B 39) izhaja, da je tožnica dne 16. 11. 2014 ob 10.22 uri vzela orožje (pištolo) in ga vrnila isti dan ob 22:01 uri, dne 15. 1. 2015 pa vzela orožje ob 9:50 uri in ga isti dan vrnila ob 15:00. V zvezi s tema iznosoma orožja je pravilno zaključilo, da sam izvzem oborožitve ne potrjuje, da je tožnica v tem času opravljala naloge izven baze. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so namreč izhodi iz baze lahko pomenili obisk druge baze zaradi nakupovanja, ti obiski pa niso bili obvezni in niso pomenili opravljanja nalog. Zato je glede na vse navedeno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče zaključiti, da je tožnica v nedeljo dne 16. 11. 2014 in 25. 1. 2015 opravljala naloge, niti v kakšnem obsegu. Glede na navedeno zato ni utemeljena pritožbena navedba, da že sam izvzem oborožitve potrjuje, da je tožnica opravljala naloge izven baze oziroma da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, s kakšnim drugim namenom naj bi tožnica še izvzemala oborožitev, ter da zato sodbe v tem delu ni mogoče niti preizkusiti. Posledično tudi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na sodno prakso ESČP glede kršenja pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP zaradi nespoštovanja edicijske dolžnosti države (McGinley and Egan v. United Kingdom, Baljak and Others v. Croatia).

16. Glede na to, da je že toženka v svojih vlogah opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago tožnice, tudi ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (285. člen ZPP), ker sodišče prve stopnje v okviru procesnega materialnega vodstva ni poskrbelo, da se nejasna in nepopolna izvajanja stranke razjasnijo.

17. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za predložitev obrazcev A32 za pet poimensko navedenih pripadnikov, v imenu katerih je tožnica opravljala zavedbe v IRDG, in ki naj bi potrdili tožničine navedbe. V zvezi s tem je namreč sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta okoliščina na odločitev ne vpliva. Tožnica je namreč trdila, da je dokumente ona vnesla v IRDG in jih tudi pripravila, ker njihovi kreatorji niso imeli z A32 urejenih pravic dostopa v IRDG, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da (tudi) iz teh tožničinih navedb ne izhaja, ne kdaj (ob katerih urah) naj bi tožnica sestavila in zavedla omenjene dokumente v IRDG kot tudi ne, da je to morala storiti ob nedeljah pred 18.00 uro, tudi če bi sodišče štelo, da je za H. H., I. I., J. J., K. K. in L. L. zavedbe v IRDG opravila v resnici tožnica. Zato njihova pridobitev tudi po stališču pritožbenega sodišča ne bi dokazovala kršitve pravice do tedenskega počitka.

18. Sodišče prve stopnje je glede vročanja pošte pravilno zaključilo, da četudi bi se tožničine navedbe izkazale za resnične, na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da je bila zaradi izvedenih vročitev tožnici kršena pravica do tedenskega počitka. Tožnica namreč tudi v tem delu ni navedla, ob kateri uri na posamezne proste dni naj bi izvajala te vročitve, niti koliko časa. Pravilno je tudi štelo, da slednje ne izhaja niti iz izvedenih dokazov (čeprav tožnica po pravilnem stališču sodišča prve stopnje z njimi niti ne bi mogla dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage). Ne glede na navedeno pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je F. F. tožnici pomagala do te mere, da je bila tožnica lahko kadarkoli prosta, saj sta po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnica in F. F. delali skupaj istočasno, si delili delo in se tudi zamenjavali, zato nalog, za katere tožnica trdi, da jih je opravila ob nedeljah in na Božič, tožnici tedaj ni bilo treba nujno opraviti in je lahko koristila 24 urni nepretrgani počitek.

19. Ker tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage, za odločitev niso relevantne pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica evidence toženke podpisovala, ker ji je bilo tako ukazano, oziroma da so te nepopolne, ter da toženka evidenc s tožničinim podpisom za dne 9. 11. 2014 in za dne 25. 12. 2014 ni predložila, ter da je z vpogledom v aplikacijo IRDG ugotovljeno, da ji tedenski počitek ni zagotovljen.

20. Glede na to, da je bila tožničina trditvena podlaga pomanjkljiva tudi glede priprave poročil G., pritožba neutemeljeno navaja, da je poročila G. potrebno oddati do 10. ure zjutraj in da je delo tožnice v zvezi s tem trajalo najmanj 30 minut, tožnica pa je bila edina, ki je imela dostop do aplikacije v bazi gostujočih. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da tožnica v svoji trditveni podlagi ni navedla, kdaj ob nedeljah je morala pošiljati poročila G. oziroma ni navedla, da je to morala narediti pred 18.00 uro zvečer, ko naj bi še koristila tedenski počitek, ter da je šele z izpovedjo nedopustno dopolnila to trditveno podlago, ko je povedala, da je ta poročila pisala dnevno zjutraj in jih je morala oddati do desete ure dopoldan. Pravilno pa je upoštevalo tudi izpoved tožnici nadrejenega poveljnika NPE B. B., in sicer, da je jutranja poročila tujemu poveljstvu tudi za nedelje sestavljala tožnica, a ko je bilo v petek ali soboto že pripravljeno, ga ni bilo treba spreminjati, ker se številčno stanje ni spremenilo. Zato bi tožnica poročilo G. za nedeljo lahko pripravila vnaprej v petek ali soboto, razen v primerih, ko se je številčno stanje pripadnikov na misiji v nedeljo spremenilo, tega pa tožnica ni trdila.

21. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek, da sta podani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15 točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeni kršitvi pritožba uveljavlja povsem pavšalno, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da nista podani, saj je sodba sodišča prve stopnje ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči in jo je mogoče preizkusiti, izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom, prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

22. Glede na navedeno tudi niso podane kršitve Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) in sicer načela enakosti (14. člen), načela enakega varstva pravic (22. člen), pravice do sodnega varstva (23. člen) in pravice do pravnega sredstva (25. člen). Posledično tudi ni podana kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. 23. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer nagrado za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 15/4 Odvetniške tarife (OT) v višini 375 točk, materialne stroške v višini 2 % oziroma 7,5 točke, skupaj 382,5 točke oziroma 229,50 EUR. Višjih priglašenih stroškov ni priznalo (pridobitev potrdila pravnomočnosti in izvršljivosti v višini 50 točk). Tožnica mora toženki znesek povrniti v roku 15 dni, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.