Jedro

Tožnik je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2007 dolžna obračunati razliko v plači v bruto znesku 20.464,47 EUR ter od posameznih mesečnih bruto zneskov kot so razvidni iz izreka obračunati in odvesti prispevke in akontacijo dohodnine pristojnim organom in mu plačati preostale neto zneske razlik v plačah, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto razlik v plačah za obdobje januar 2005 do vključno september 2006 od 6. 10. 2006 dalje do plačila, za ostale neto razlike v plačah pa od vsakega 6. dne v mesecu od neto zneska mesečne razlike v plači preteklega meseca, dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 564,70 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil prikrajšan pri plači za vtoževano obdobje, saj mu je bila plača obračunana in izplačana od za 20 % znižane osnove, za kar ni obstajala nobena pravna podlaga, saj Državni zbor ni ne pred uveljavitvijo Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/994 in naslednji) in tudi ne po uveljavitvi sprejel sklepa o znižanju osnove za obračun sodniških plač. Po tožnikovem mnenju Komisija Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve (v nadaljevanju KVIAZ) ne more veljavno odločiti o znižanju osnove za določitev plače sodnikov. V 4. členu Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 in naslednji) je določeno, da plače sodnikov določa zakon. O tem, da so plače sodnikov lahko določene le z zakonom, je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče v odločbah št. U-1-60/06 in št. U-1-159/08. V skladu s 44. členom ZSS se sodniku osnovna plača v času trajanja sodniške službe ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Sodniku se plača lahko zniža samo na podlagi zakona, nikakor pa ne z nobenim drugim aktom, ki ima manjšo moč. Državni zbor je sicer pooblastil KVIAZ za odločanje o znižanju plač poslancev, ni pa tej komisiji podelil pooblastila za odločanje o plačah sodnikov. Ta sklep je bil sprejet pred uveljavitvijo ZSS, zato se znižanje osnove za poslanske plače v letu 1993 ne more nanašati. Z Zakonom o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov (ZZDODP, Ur. l. RS, št. 19/1997) je bila določena začasna osnova za izračunavanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Kljub temu, da osnova za določitev sodniških plač v vtoževanem obdobju ne z ZSS, niti z drugim zakonom ali predpisom, izdanim na podlagi zakona ni bila določena v odstotku od osnove, je bila osnova za obračun tožnikove plače, kot izhaja iz plačilnih list za 20 % nižja od zneska določenega v ZZDODP, ki je znašala 127.746,00 SIT. Tako je bila tožniku napačno obračunana plača v vsem vtoževanem obdobju, saj je bilo neskladje odpravljeno šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-G, Ur. l. RS, št. 57/2007), po katerem so se plače začele obračunavati s 1. 1. 2008. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje razen pravnih podlag Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) svoje odločitve ni konkretno obrazložilo. Glede na to, da priglašeni stroški predstavljajo po tožnikovi oceni le akt Državnega pravobranilstva RS, ter zaradi tega manj zahtevno opravilo, so bili odmerjeni previsoko. Kot osnovo pa je potrebno upoštevati neto znesek vtoževanih razlik.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Izpodbijana odločitev je v celoti skladna z enotno sodno prakso, do katere je v istovrstnih sporih prišlo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010 in opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 77/2013 z dne 14. 5. 2013, ki se prav tako nanaša na tožbo sodnice, ki vtožuje razliko v plači za čas do decembra 2007, zavzelo stališče, da dejstvo, da je ZZDODP ohranil dotedanji način določanja osnove poslanskih in s tem tudi sodniških plač, ne spremeni tega, da je bila osnova za obračun plače v spornem obdobju določena z ZZDODP, torej z zakonom. Vrhovno sodišče RS je posebej poudarilo, da tudi, če je do uveljavitve ZZDODP obstajala protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, je ta protiustavnost bila sanirana z njegovo uveljavitvijo, kakor to izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 919/2010. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80 % osnove. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da je zmotno pritožbeno stališče, da je bila osnova za to obdobje določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom KVIAZ. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da je KVIAZ na podlagi 1. odstavka 24. člena Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/92) dne 11. 2. 1993 na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. Navedeno pomeni, da je zmotna pritožbena trditev, da je bila osnova, ki jo je upoštevala določba 2. člena ZZDODP znižana s podzakonskim aktom. Sicer pa je bistveno to, da v spornem obdobju osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP.

Ker je glede na navedeno tožena stranka v spornem obdobju tožniku pravilno in zakonito izplačevala plačo in da tožnik pri izplačilu ni bil prikrajšan zaradi domnevnega nezakonitega znižanja plač, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov zahtevek zavrnilo.

Tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko mu je na podlagi določbe 154. člena ZPP, naložilo, da toženi stranki povrne utemeljeno priglašene stroške postopka.

Neutemeljeno pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Obrazložitev je res nekoliko skopa, vendar pa je zadostna, saj je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 in in po tar. št. 6002 pavšalni znesek za izdatke v znesku 20,00 EUR. Tožnik je vtoževal razliko v plači v bruto znesku, kot vrednost spornega predmeta je določil znesek 20.464,47 EUR s pp, zato je sodišče stroške pravilno odmerilo. Ne glede ali je bil odgovor na tožbo tipski, kot zatrjuje pritožba, ali ne, je bil vsekakor potreben. Tako je sodišče prve stopnje o potrebnih stroških pravilno odločilo skladno s 155. členom ZPP.