Jedro

Ker je toženka s svojega tekočega računa, ki ga je ustanovila s pogodbo o bančnem tekočem računu, dvigovala denarna sredsva, ne da bi za to imela kritje, je dolžna toženi stranki plačati s tem nastali negativni saldo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca ter obdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Črnomlju, opr.št. P 235/98-8, z dne 24.05.1999, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 264.934,30 SIT, zakonite zamudne obresti za čas od 31.07.1997 dalje ter 27.496,00 SIT izvršilnih stroškov. Sodišče je toženi stranki tudi naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 14.651,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od dneva izdaje sodbe dalje.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila toženka brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov (smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja). V pritožbi zgolj navaja, da tožeči stranki ne dolguje ničesar in predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi.

V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, 1977) je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s predloženimi fotokopijami pogodbe o ustanovitvi in vodenju tekočega računa, pristopnice, evidence o poslovanju in čekovnih blanketih ter izpisa knjigovodske kartice (priloge A2 do A4 v spisu). Iz njih je razvidno, da je toženka s tožečo stranko leta 1996 sklenila pisno pogodbo o tekočem bančnem računu, se z njo zavezala, da bo zagotavljala priliv sredstev na tekoči račun (opozorilo glede izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne kartice vsebuje 3. člen pogodbe) ter, kar je v tej pravdi odločilno, da je dvigovala s svojega tekočega računa, ne da bi za to imela kritje. Tožeča stranka je izkazala, da ji znesek negativnega salda ni bil nakazan, toženka pa potrdil o plačilu ni predložila.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da toženka dolguje vtoževani znesek, pa tudi, da tega zneska še ni plačala, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo določbe materialnega prava, to je Zakon o obligacijskih razmerjih. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, z dne 15.04.1999), je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77).