Jedro

Utemeljenosti podlage denacionalizacijske zahteve iz 5. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) ni pristojen preizkušati upravni organ, temveč sodišče (56. člen ZDen).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 15.12.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti sklepu Oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze občine z dne 24.6.1993, s katerim je upravni organ prve stopnje tožničino zahtevo za vrnitev nepremičnin s parc. št. ..., parc. št. ... in parc. št. ... zavrgel. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bilo zemljišče s tedanjo parc. št...., vpisano pri vl. št. ..., tožnici podržavljeno na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 51/58, dalje: ZNNZGZ), kar je bilo ugotovljeno z odločbo oddelka za finance pri ObLO ... z dne 26.12.1959. Navedeno zemljišče je bilo kasneje razdeljeno na več parcel, ki so sedaj s št. ..., ... in .... Na podlagi tožničine zemljiškoknjižne izjave z dne 6.5.1964 je pravica do posesti na navedeni parceli prešla na občino. Razlog za ta prenos je bil - po podatkih spisov - neplačilo davčnih obveznosti. Ne da bi se spuščala v presojo razmerja med vrednostjo zapadlih in neplačanih davščin in vrednostjo zemljišča, ki je bilo dano kot nadomestilo za zapadle davčne obveznosti, tožena stranka meni, da v obravnavanem primeru ni pogojev za denacionalizacijo podržavljenega premoženja. Po določbah 38. člena ZNNZGZ so imeli prejšnji lastniki na podržavljenem nezazidanem stavbnem zemljišču pravico do posesti vse dotlej, dokler ga prejšnji lastnik po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči občini ali komu drugemu. Iz tega sledi, da je bilo prejšnjim lastnikom nezazidano stavbno zemljišče mogoče odvzeti iz posesti le z odločbo, ki pa v danem primeru ni bila izdana; zemljiškoknjižne izjave, ki je bila podlaga za prenos posesti na občino, pa ni šteti za akt prisile. Tožena stranka zato meni, da v tožničinem primeru ni mogoče šteti, da je bilo njeno zemljišče podržavljeno v smislu zakona o denacionalizaciji, niti ni bil ta prenos izvršen brezplačno. Pri tem je nepomembno dejstvo, da je bilo zemljišče podržavljeno po ZNNZGZ, saj je tožnica s pravico, ki jo je imela na zemljišču, kljub temu razpolagala. Tožena stranka še dodaja, da je tudi še danes dopustna prisilna prodaja stvari po sodni ali upravni poti, zato take prisilne prodaje ne gre enačiti s podržavljanjem premoženja. V tožničinem primeru torej pogoji za denacionalizacijo spornega zemljišča niso podani, zato je bilo treba pritožbo zavrniti.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila njena sporna parcela št.... v izmeri 9.929 m2, ki je danes razdeljena na nezazidana stavbna zemljišča, sicer res podržavljena po ZNNZGZ, vendar je tožnici ostala na zemljišču po podržavljenju pravica "hasnovanja", katere pomena in pravne narave pa se takrat še nedoletna tožnica ni mogla zavedati. Z nacionalizacijo zemljišča je bila tožnici preprečena sicer nameravana prodaja parcele. Tožena stranka ni upoštevala, da je tožnico k podpisu zemljiškoknjižne izjave zvijačno napeljal upravni organ, ki je tožnico vseskozi zapeljeval z izplačilom odškodnine, ki naj bi bila tožnici izplačana po sprejetju zazidalnega načrta. Zemljiškoknjižno izjavo je od tožnice izsilil tudi s terjatvijo iz njenega davčnega dolga, čeprav je vedel, da je višina dolga nesorazmerna višini terjatve. Ker davčni dolg ni dosegal 30 % vrednosti nepremičnine, gre v smislu 90. člena zakona o denacionalizaciji za neodplačno podržavljeno premoženje. Ker je prišlo do podržavljenja po dveh osnovah, to je z odločbo o nacionalizaciji stavbnega zemljišča ter z zvijačnim pravnim poslom, upravni organ ni ravnal pravilno, ker tožničine zahteve za denacionalizacijo ni odstopil sodišču, ki je pristojno odločati o zahtevah denacionalizacijskih upravičencev po 5. členu zakona o denacionalizaciji. Tožnica zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Pravilno je sicer stališče tožene stranke, da v tožničinem primeru ne gre za podlago podržavljenja premoženja, ki bi bila razlog za uvedbo upravnega denacionalizacijskega postopka. Vendar tožena stranka v izpodbijani odločbi prezre, da je tožnica zahtevo za denacionalizacijo dejansko oprla na zemljiškoknjižno izjavo z dne 6.5.1964, torej na pravni posel, v katerega naj bi bila tožnica po navedbah zahteve za denacionalizacijo prisiljena. Utemeljenosti takšne podlage denacionalizacijske zahteve (torej podlage iz 5. člena zakona od denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDEN) pa ni pristojen preizkušati upravni organ, temveč sodišče (56. člen ZDEN). Tožena stranka bi morala v izpodbijani odločbi to dejstvo upoštevati, še zlasti, ker je tožnica v pritožbi zoper sklep upravnega organa prve stopnje izrecno navedla, da z listinami, ki jih je priložila zahtevi za denacionalizacijo, dokazuje utemeljenost zahteve v smislu 5. člena ZDEN. Tožena stranka te pritožbene navedbe ni presodila, s čemer ni dovolj upoštevala določbe 2. odstavka 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar pa bi po mnenju sodišča lahko vplivalo na rešitev zadeve. Sodišče je moralo iz tega razloga tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpraviti.

Določbe ZUP in zakona o upravnih sporih je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.