Jedro

Po uveljavitvi novega ZPP so lahko stranke brezpogojno navajale nova dejstva samo še na prvem naroku za glavno obravnavo po začetku veljavnosti novega ZPP. Zato se na naslednjem naroku po prvem naroku stranka ni mogla več sklicevati na pogodbo, na katero se dotlej ni sklicevala, ne da bi navedla, da tega ni mogla storiti prej brez svoje krivde.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila dne 15.12.1993 dana Slovenskim železnicam na prevoz do Moskve pošiljka blaga. Riziki poškodbe in izgube blaga so bili zavarovani pri tožeči stranki. Ta je dne 11.3.1994 izplačala toženi stranki (zavarovancu) odškodnino za škodo zaradi izgube blaga med prevozom v višini 7.034.780,50 SIT. Pošiljka je bila nato 18.3.1994 izročena naslovniku v Moskvi. Ta dejstva med strankama niti niso sporna. Na njihovi podlagi je tožeča stranka trdila, da je odpadla podlaga za plačilo odškodnine, zato je od tožene stranke zahtevala njeno vrnitev. Pri tem je kot pravno podlago navedla določbo četrtega odstavka 210. člena ZOR o neupravičeni pridobitvi.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku najprej ugodilo, ker je ocenilo, da je tožbeni zahtevek na podlagi določbe četrtega odstavka 210. člena ZOR utemeljen. V pritožbi pa se je tožena stranka začela sklicevati na določbe o domnevi izgube stvari po Enotnih pravilih o pogodbi o mednarodnem železniškem prevozu blaga (CIM), ki so sestavni del Konvencije o mednarodnih železniških prevozih (COTIF). Pritožbeno sodišče je menilo, da je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je odpadla podlaga za plačilo odškodnine, preuranjen. Za pravilno uporabo materialnega prava o tem vprašanju je treba popolno ugotoviti dejansko stanje, zato je naložilo sodišču prve stopnje, da mora ugotoviti rok za izročitev pošiljke, pomemben za ugotovitev obstoja domneve o izgubi stvari, poleg tega pa še, ali je upravičenec glede na določbe o domnevi izgube stvari izkoristil upravičenje do zahteve po izročitvi blaga, ki se je kasneje našlo.

Na edinem naroku za glavno obravnavo po razveljavitvi prvostopenjske sodbe se je tožeča stranka poleg določb CIM začela sklicevati še na to, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z določbo 7. člena Splošnih pogojev za zavarovanje blaga med prevozom, po kateri "mora zavarovanec ukreniti vse potrebno za reševanje in preprečevanje nadaljnje škode na zavarovani pošiljki".

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da pošiljka več kot 30 dni po izteku roka za izročitev prejemniku ni bila izročena, zato je nastala neizpodbitna domneva o izgubi stvari po 39. členu CIM. Upravičenec ima po teh določbah CIM sicer pravico zahtevati izročitev blaga, če se to kasneje najde, vendar to ni njegova dolžnost. Zato je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila odškodnina izplačana upravičeno in je vrnitveni zahtevek neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbe 7. in 8. člena Splošnih pogojev za zavarovanje blaga med prevozom, je odgovorilo, da se tožeča stranka nanje v postopku na prvi stopnji ni sklicevala niti jih sodišču ni predložila. Glede razlage 39. člena CIM pa je soglašalo s sodiščem prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Navaja, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, naj ju razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek v tej zadevi izvira iz pogodbe o zavarovanju stvari med prevozom po železnici. Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 6.3.2001 navedla, da tožena stranka ni ravnala v skladu s 7. členom Splošnih pogojev za zavarovanje blaga med prevozom. S tem je trdila, da je tožena stranka kršila pogodbo, saj so splošni pogoji njen sestavni del (prvi odstavek 142. člena ZOR). Na to trditev v sodbi sodišča prve stopnje ni dobila odgovora. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala obstoja splošnih pogojev in jih sodišču tudi ni predložila. Zato jih ni obravnavalo. Čeprav tega ni jasno povedalo, je razlog očitno v določbi prvega odstavka 337. člena ZPP, po kateri sme pritožnik navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ali na kasnejšem naroku, če tega brez svoje krivde ni mogel storiti na prvem.

Ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožeča stranka ni zatrjevala obstoja splošnih pogojev in jih predložila sodišču prve stopnje, je točna le delno. Res je namreč, da tožeča stranka sodišču prve stopnje ni predložila splošnih pogojev. Njena revizijska trditev, da jih je predložila, ker so natisnjeni na hrbtni strani zavarovalne police, namreč ni resnična. Sodišču je predložila samo (slabo) fotokopijo prve strani zavarovalne police, zadnje strani, na kateri naj bi bili natisnjeni splošni pogoji, pa ne (priloga spisa A1). Nobenega dvoma pa ni, da je obstoj splošnih pogojev v postopku na prvi stopnji zatrjevala, ko je navedla, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z njihovim 7. členom.

V teku te pravde pa je začel veljati novi ZPP, ki je stopil v veljavo dne 14.7.1999. Ker takrat v tej zadevi še ni bila izdana sodba sodišča prve stopnje, se je po določbi prvega odstavka 498. člena postopek nadaljeval po določbah novega ZPP. Po prvem odstavku 286. člena ZPP mora stranka navesti vsa odločilna dejstva in predlagati vse dokaze za njihovo dokazovanje najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Po določbi drugega odstavka 286. člena ZPP lahko to stori sicer tudi pozneje, vendar samo, če tega brez svoje krivde ni mogla storiti na prvem naroku. Za primere, ko je bil prvi narok opravljen že pred uveljavitvijo zakona (tak je tudi obravnavani primer), je bilo v prehodni določbi tretjega odstavka 499. člena ZPP predpisano, da smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi zakona. Prvi narok za glavno obravnavo po uveljavitvi ZPP je bil v obravnavani zadevi opravljen dne 7.12.1999, ko je bila izdana prva sodba prve stopnje. To je bil torej tisti narok, na katerem je tožeča stranka še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze, ne da bi ji bilo treba izkazati, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej. Na to je bila v vabilu na ta narok tudi pravilno opozorjena (list št. 22 v spisu). Na tem naroku pa ni zatrdila obstoja splošnih pogojev in svojega zahtevka ni utemeljevala na njihovi kršitvi. To je storila šele na novem naroku, po razveljavitvi prve prvostopenjske sodbe. Pri tem ni niti navedla, da obstoja splošnih pogojev brez svoje krivde ni zatrjevala že prej. Takrat veljavna določba drugega odstavka 362. člena ZPP, na podlagi katere lahko stranka na prvem naroku po razveljavitvi sodbe navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, sicer ni posebej predpisovala, da je to dovoljeno samo, če ni mogla navesti dejstev oziroma predlagati dokazov brez svoje krivde že prej (kakor je izrecno predpisano po uveljavitvi sprememb in dopolnitev ZPP). Vendar je že takrat ni bilo mogoče razlagati drugače. Če je stranka že med postopkom na prvi stopnji časovno omejena pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, ni prav nobenega razloga, da bi ta omejitev odpadla v novem postopku po razveljavitvi odločbe prve stopnje. To pa pomeni, da tožeča stranka na naroku dne 6.3.2001 ni mogla več (prvič) navesti obstoja splošnih pogojev za zavarovanje blaga med prevozom. Tudi če se je nanje sklicevala, jih sodišči prve in druge stopnje nista mogli upoštevati pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka (četrti odstavek 286. člena v zvezi s tretjim odstavkom 499. člena ZPP). Zato niti ni pomembno, ali je tožeča stranka svoj zahtevek takrat (na novo) utemeljevala s kršitvijo splošnih pogojev in ali jih je sodišču predložila ali ne. Tudi če je pritožbeno sodišče zmotno navedlo v razlogih sodbe, s katerimi je zavrnilo razpravo o splošnih pogojih, da njihovega obstoja tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, to ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne gre namreč za nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zapisnika in vsebino zapisnika samo, ampak kvečjemu za napačno dejansko ugotovitev o tem, kaj je tožeča stranka zatrjevala. Lahko bi šlo za relativno bistveno kršitev določbe prvega odstavka 337. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, če bi bili podani pogoji, pod katerimi bi tožeča stranka lahko na naroku dne 6.3.2001 še navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Ker pa tega ni več mogla, tudi ta kršitev ne more biti podana.

Tožeča stranka je tudi revizijo glede zmotne uporabe materialnega prava temeljila praktično izključno na zmotni razlagi 39. člena CIM v povezavi z določili Splošnih pogojev za zavarovanje blaga. Mogoče je, da splošni pogoji zavezujejo sklenitelja zavarovalne pogodbe, če je ta hkrati tudi upravičenec iz prevozne pogodbe, da v primeru nastanka domneve o izgubi stvari iz 39. člena CIM zahteva od železnice, da ga v primeru, da se stvar najde, o tem v predpisanem roku obvesti, nato pa zahteva izročitev pošiljke, vrne prejeto odškodnino za izgubo stvari in zahteva le odškodnino za zamudo. Vendar se tožeča stranka na splošne pogoje ne more več sklicevati, določbo 39. člena CIM pa sta sodišči prve in druge stopnje razumeli in razložili pravilno. Ta določba upravičencu daje izbiro, kaj bo storil, če se po nastanku domneve o izgubi stvari ta v določenem času najde. V takem primeru lahko od železnice zahteva, da ga o najdbi stvari obvesti (drugi odstavek 39. člena CIM). Ko železnica to stori, pa lahko zahteva izročitev stvari, pri čemer mora vrniti prejeto odškodnino za izgubo stvari, obdrži pa pravico do odškodnine zaradi prekoračitve izročilnega roka (tretji odstavek 39. člena CIM). Lahko pa tako v primeru, da od železnice ne zahteva obvestila ali ji po prejemu obvestila ne da navodil, kaj naj stori z najdeno stvarjo ali če se stvar najde več kot eno leto po izplačilu odškodnine, obdrži odškodnino zaradi izgube stvari, železnica pa razpolaga s stvarjo v skladu z zakoni in predpisi svoje države (četrti odstavek 39. člena CIM). Trditev tožeče stranke, da je ravnala v nasprotju z navedenimi določbami 39. člena CIM, torej ne drži niti, če bi bila tožena stranka upravičenec iz prevozne pogodbe (zato dejstvo, da po podatkih iz zavarovalne police niti to ne drži, saj iz nje izhaja, da je tožena stranka samo zavarovanec, ne pa tudi pošiljatelj blaga, ni pomembno). Tako je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili določb 39. člena CIM, na katere se je sklicevala tožeča stranka.

Pri tem revizijsko sodišče samo mimogrede pripominja, da iz listin v spisu sledi, da je bila med strankama železniškega prevoza dogovorjena uporaba Sporazuma o mednarodnem železniškem blagovnem prometu SMGS, ki se je v železniških prevozih v vzhodnoevropske in nekatere druge države pogosto uporabljal in ki ima v 16. členu tudi (precej drugače kot CIM) urejeno domnevo o izgubi stvari. Vendar Republika Slovenija ni podpisnica tega sporazuma in tudi nekdanja SFRJ ni bila, tako da je njegova uporaba za osebe iz Republike Slovenije lahko dogovorjena samo s pogodbo. Na to pa se nobena od pravdnih strank ni sklicevala, zato sodišče SMGS ni dolžno uporabiti. Pogodbe kot materialnega prava, ki ga določita pogodbeni stranki, namreč sodišče ne more uporabiti po uradni dolžnosti, tako kot veljavne mednarodne pogodbe, ustavo, zakone in druge predpise, ki se objavljajo in so sodišču znani. Če želi, da jo sodišče uporabi kot materialno pravo, se mora nanjo sklicevati in jo sodišču tudi predložiti.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je na podlagi določbe 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.

V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.