Jedro

Stvarna legitimacija je del tožbenega temelja, zato je treba v primeru pomanjkanja pasivne legitimacije tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen. Ker tožnik ni tožil vseh nujnih sospornikov, je tožil napačno stranko. Pomanjkanje pasivne legitimacije bi lahko saniral z razširitvijo tožbe na univerzalne pravne naslednike prej umrlega sopogodbenika, česar pa ni storil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi, drugi in tretji toženki njihove revizijske stroške v skupnem znesku 6.412,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je s tožbo z dne 10. 10. 2012 (spremenjeno dne 29. 5. 2015) od sodišča primarno zahteval razveljavitev kupoprodajne pogodbe št. SV ... z dne 2. 12. 2011, ki jo je sklenil s prodajalci (prvimi tremi toženkami) in A. A.. Tožbo je vložil tudi proti četrtemu tožencu, ki je nastopal kot pooblaščenec prodajalcev. Podrejeno je zahteval ugotovitev, da kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena. V obeh primerih je tožnik zahteval tudi, da mu toženci solidarno vrnejo plačano kupnino.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek. Že med postopkom na prvi stopnji pa je dne 14. 10. 2013 zavrglo tožbo zoper A. A., ki je umrl pred vložitvijo tožbe. Nosilni razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenih zahtevkov je pomanjkljiva pasivna legitimacija, saj so v primeru zahtevkov za razveljavitev pravnih poslov nujni in enotni sosporniki vse pogodbene stranke pogodbe, glede katere se zahteva razveljavitev. Po ugotovitvi, da je en od prodajalcev (A. A.) umrl pred postopkom, tožnik vse do zaključka glavne obravnave tožbe ni ustrezno prilagodil, zato njegova tožba po presoji sodišča prve stopnje ni sklepčna. Prav tako naj bi bil utemeljen ugovor pasivne legitimacije četrtega toženca, ki sam ni bil pogodbena stranka sporne kupoprodajne pogodbe, temveč je pri njeni sklenitvi deloval v imenu in na račun pooblastiteljev (prodajalcev).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Delno pa je ugodilo pritožbi prve, druge in tretje toženke in spremenilo stroškovni del izpodbijane sodbe tako, da je znesek 6.658,15 EUR zamenjalo z zneskom 8.727,88 EUR. Glede pomanjkljive pasivne legitimacije v zadevi je ugotovilo, da bi bila razširitev tožbe na dediče A. A. možna le ob njihovi privolitvi, in da se v spisu nahaja sklep o dedovanju, iz katerega je razvidno, da je dedinja po pokojnem B. B. (vdova).

**Povzetek revizijskih navedb**

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Kot naj bi izhajalo iz spisovne dokumentacije, se tožnik in pokojni A. A. nista poznala; sporno pogodbo je za pokojnega A. A. namreč podpisal njegov pooblaščenec. Ker je od podpisa pogodbe do vložitve tožbe minilo manj kot leto dni, naj bi bilo jasno, da ob vložitvi tožbe tožniku nikakor ni moglo biti znano, da je A. A. medtem umrl. O njegovi smrti naj bi tožnik izvedel šele poleti 2013, ko je začel prek posebnega pooblaščenca pridobivati dokumentacijo o zapuščinskem postopku pokojnika. Izsledke o tem, da naj bi se dediča po pokojnem (C. C. in D. D.) dedovanju odpovedala, je posredoval sodišču, sklepa o dedovanju pa ni mogel dobiti. Ker sodišče ni zaslišalo pooblaščenca tožnika E. E., je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je dne 29. 5. 2015 sodišču navedel, da dedičev po pokojnem A. A. ni. Postopek naj bi bil torej voden zoper pravilne stranke. Šele po prvem naroku za glavno obravnavo (23. 9. 2015) so toženci v spis vložili sklep o dedovanju, ki naj bi izkazoval, da je pokojni A. A. imel pravne naslednike. Z upoštevanjem takšnega prepoznega dokaza naj bi sodišče kršilo določbe postopka in pravice, ki jih tožniku zagotavljata 22. in 23. člen Ustave RS. Tudi sicer pa bi sodišče moralo šteti, da je ustrezno postavil zahtevek, saj je v vlogi z dne 4. 4. 2014 zatrjeval, da je četrti toženec kot dedič po pokojnem pasivno legitimiran za ta postopek. Izpodbijana odločba naj bi bila nezakonita zato, ker gre za sodbo presenečenja. Navkljub stališču, da je tožba nesklepčna, je sodišče izvedlo obširen dokazni postopek z zaslišanjem prič (tudi prek tolmačev), kar je strankam povzročilo visoke stroške. Sodišče bi po mnenju revidenta moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozivati na modifikacijo tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje naj bi storilo bistveno kršitev določb postopka tudi s tem, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb tožnika v delu, ki se ne nanaša na pasivno legitimacijo.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožencem. Prva, druga in tretja toženka so nanjo odgovorile s skupnim odgovorom na revizijo, v katerem predlagajo, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožniku naloži plačilo njihovih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Odločitev o reviziji**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 8. Stališče teorije in prakse je enotno, da gre v primeru zahtevkov za razveljavitev (ali ugotovitev ničnosti) pravnih poslov za nujno in enotno sosporništvo1 vseh pogodbenih strank pogodbe, glede katere se zahteva razveljavitev.2 Stvarna legitimacija je del tožbenega temelja, zato je treba v primeru pomanjkanja pasivne legitimacije tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen. Ker tožnik ni tožil vseh nujnih sospornikov, je tožil napačno stranko.3 Pomanjkanje pasivne legitimacije bi lahko saniral z razširitvijo tožbe na univerzalne pravne naslednike (dediče) prej umrlega sopogodbenika (ob njihovi privolitvi, tretji odstavek 191. člena ZPP), česar pa ni storil. 9. Ne drži revizijska teza, da je tožnik postavil ustrezen zahtevek, ker naj bi v vlogi z dne 4. 4. 2014 zatrjeval, da je četrti toženec kot dedič po pokojnem pasivno legitimiran za ta postopek. Iz dokazov, ki jih je predložil tožnik, izhaja, da četrti toženec ni bil dedič A. A., zato z njegovo vključitvijo v tožbeni petit tožnik ni mogel sanirati pomanjkljive pasivne legitimacije. Tožbenega zahtevka pa tudi nikoli ni spremenil tako, da bi zahteval izpolnitev od dedičev po pokojnem (tudi če je to morda navedel v okviru tožbenih navedb).

10. Revident sodišču prve in druge stopnje očita, da sta napačno uporabili določbe o prekluziji4 in neutemeljeno upoštevali dokaz (sklep o dedovanju), ki ga je tožena stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Vendar takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. Pregled spisovne dokumentacije je pokazal, da je sodišče prve stopnje že 14. 10. 2013 izdalo sklep o zavrženju tožbe zoper pokojnega toženca A. A.. V pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2015 (predloženi na prvem naroku za glavno obravnavo) je tožnik sam navedel, da prek pooblaščenca izvaja poizvedbe o dedičih po pokojnem in da bo po prejemu teh podatkov v skladu z drugim odstavkom 191. člena ZPP razširil tožbo na dediče. Tožnik se je torej zavedal, da je razširitev tožbe potrebna in ga sodišče o tem ni bilo dolžno še dodatno pozivati v okviru materialnega procesnega vodstva (kot to zatrjuje revident). Glede na njegova navajanja pa je bilo tudi utemeljeno pričakovati, da bo sklep o dedovanju predložil tožnik sam. Prva, druga in tretja toženka so v svoji vlogi z dne 7. 7. 2015 opozorile na nesklepčnost tožbe in na dejstvo, da tožnik ustreznih dokazil (sklepa o dedovanju) še vedno ni predložil. Tožnik je domnevni sklep o dedovanju (dejansko sklep o odpovedi dedovanja) priložil šele vlogi z dne 21. 8. 2015 in zatrjeval, da pokojni A. A. ni imel univerzalnih pravnih naslednikov. Na naroku za glavno obravnavo dne 18. 9. 2015 pa so toženci v spis vložili sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Piranu D 185/2013, iz katerega izhaja, da je dedinja po pokojnem vdova B. B. Presoja sodišča prve stopnje, da toženci niso ravnali krivdno, ko tega dokaza niso predložili že prej (saj so utemeljeno pričakovali, da bo podatke o dedičih pridobil tožnik), se po povedanem izkaže za pravilno. Sodišče je torej ravnalo prav, ko je ta dokaz dopustilo (četrti odstavek 286. člena ZPP).

11. Glede na to, da je bil sodišču prve stopnje predložen sklep o dedovanju, pa je sodišče ravnalo pravilno tudi, ko ni zaslišalo pooblaščenca tožnika glede postopka poizvedovanja o dedičih v Italiji, saj se je tožnikova teza, da A. A. ni imel dedičev, izkazala za napačno.

12. Glede na navedbe samega tožnika, da bo razširil tožbo na dediče pokojnega A. A., in glede na argumente tožencev, ki so opozarjali na nesklepčnost tožbe, izpodbijana sodba za tožnika ne more predstavljati sodbe presenečenja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Glede na to, da se je tožnik očitno zavedal, da je potrebna razširitev tožbe, in so na nesklepčnost opozarjali tudi toženci, tožniku glede tega dejstva ni bila odvzeta možnost učinkovitega izjavljanja v postopku. Ker je bil tožnik ves čas postopka aktiven v smeri iskanja dedičev in ob dejstvu, da so toženci sklep o dedovanju predložili pred zaključkom glavne obravnave, je sodišče lahko utemeljeno pričakovalo, da bo tožnik tožbo pravočasno ustrezno razširil (kot je napovedal), zato nadaljnjo izvajanje dokaznega postopka s strani sodišča prve stopnje ni bilo nerazumno, kot želi prikazati revident. 13. Glede na to, da je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o pomanjkanju pasivne legitimacije, ni podana zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do preostalih argumentov pritožbe (glede presoje (ne)veljavnosti sklenjene pogodbe).

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik prvi, drugi in tretji toženki tudi povrniti njihove stroške odgovora na revizijo v skupnem znesku 6.412,93 EUR, kar znaša nagrado za postopek za zastopanje več strank, materialne stroške in 22% DDV. Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

1 Torej, da je mogoče spor rešiti samo na enak način za vse pogodbenike (196. člen ZPP). 2 Betetto, N. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2006, str. 257. 3 Prav tam. 4 286. člen ZPP.