Jedro

Valorizacija akontacij oz. že odmerjenih odškodnin za negmotno škodo se pravilno opravi s faktorjem rasti cen življenjskih potrebščin in ne cen na drobno (gre za različni kategoriji).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožnika pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako spremenjena pa se v celoti glasi: "Tožena stranka ... d.d., je dolžna izplačati tožniku Z. O., 2.191.378,50 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2000, v 8 dneh. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne. Tožena stranka ... d.d., je dolžna izplačati tožeči stranki Z. O., stroške postopka v znesku 78.230,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2000 do plačila, v 8 dneh". Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške pritožbe v znesku 34.374,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2002 do plačila, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da izplača tožniku znesek 771.308,50 tolarjev odškodnine za negmotno škodo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2000, v 8 dneh. Višji zahtevek tožnika je zavrnilo, tožnika pa je zavezalo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 68.862,50 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2000 do plačila. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, kot navaja v pritožbi, iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, dejansko pa predvsem iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožniku prisojeni znesek odškodnine zmanjša. Prvenstveno se ne strinja z deležem krivde za nesrečo pri delu, saj naj bi ta delež ne bil pravilno določen in gre v škodo tožene stranke. Meni, da je glede na okoliščine primera krivda tožnika vsaj 50%, ker ni ravnal po navodilih tožene stranke in v skladu s skrbnostjo in previdnostjo, ki jo je mogoče pričakovati od razumnega človeka. V nadaljevanju pritožbe izpodbija tudi prisojeno višino odškodnine po posameznih oblikah negmotne škode. Meni, da bi znašala primerna odškodnina za tožnikove telesne bolečine 500.000,00 tolarjev in ne 700.000,00 tolarjev, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, pravična odškodnina za primarni in sekundarni strah v znesku 100.000,00 tolarjev in ne 400.000,00 kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 500.000,00 tolarjev in ne 1.000.000,00 tolarjev, primerna odškodnina za skaženost oz. kozmetični defekt pa le 50.000,00 tolarjev in ne 200.000,00 tolarjev, kot je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, pri čemer uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožniku prizna odškodnina v višini, ki jo vtožuje. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj bi nepravilno odločilo o stopnji sokrivde tožnika. Spregledalo je namreč dejstvo, da se strop ni udrl pri hoji, temveč pri tem, ko je tožnik odstranjeval pribito desko z dvigalnim drogom. To pomeni, da ni hodil po iverkah in se je navodil držal. Če bi ravnal nasprotno, bi se strop podrl že prej, ne pa v času odstranjevanja deske. Ta se odstranjuje z veliko močjo, pri čemer je tožnik kot neizkušen in nekvalificiran delavec nevede prestopil na nepohodna tla, bodisi zaradi sile potega pri odstranjevanju deske, ali pa se deske drugače sploh ni dalo odstraniti in potegniti. Delavec ni hodil po stropu iz iverk, kot mu očita sodba, temveč je stopil na nepohodna tla. Celo tožniku nadrejeni delovodja R. je izpovedal, da dela sploh ni mogel nadzorovati, ker strop še ni bil odkrit in očitno sploh ni videl in vedel, kako delavci delo opravljajo. Delitev odgovornosti, kot jo je opravilo sodišče, je zato nepravična. Postopek podiranja barake je bil nepravilen in cenen, brez delovnega načrta konkretnih odstranjevalnih del, gradbišče ni bilo zavarovano, nezavarovani in nezaščiteni pa so bili tudi delavci. To sta potrdila dva izvedenca, čeprav sodišče mnenja izvedenca J. ni sprejelo, za kar pa ni imelo utemeljenih razlogov. Sodišče bi moralo bolj kritično pretehtati vse napake in pomanjkljivosti tožene stranke in primerjati položaj tožene stranke s položajem tožnika kot nekvalificiranega in neizkušenega delavca, ki takšnega dela do tedaj še ni nikoli opravljal, v strahu pred izgubo del pa zahtevnih nalog ni upal niti mogel odkloniti. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča v sklepu z dne 2.7.1992 o tem, da je odločilno, ali je bil postopek podiranja barake v skladu s predpisi o varstvu pri delu. Tožnik sodbo izpodbija tudi zaradi prenizko odmerjene odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode, saj je odškodnina nesprejemljivo nizka. Zlasti se ne strinja z višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Sodišče ni upoštevalo tega, da je prejemal sredstva proti bolečinam še tri mesece po nesreči, da je bil podvržen dvema operativnima posegoma in ni v zadostni meri upoštevalo dolgotrajnega zdravljenja, fizioterapije ter RTG slikanj. Pri odškodnini za duševne bolečine za zmanjšane življenjske aktivnosti ni upoštevalo tega, da je zaradi nesreče postal invalid III. kategorije. Ob nesreči je bil star 45 let in kot fizični delavec odvisen od spretnosti svojih rok ter fizične moči. Ker je desničar, ga poškodba desnega komolca še dodatno ovira pri delu in življenju. O tem bi moralo sodišče tožnika tudi zaslišati, česar pa ni storilo. Ne strinja se tudi z valorizacijo prejete odškodnine. Sodišče načina te valorizacije ni obrazložilo, očitno pa ni revaloriziralo samo odškodnine, temveč tudi obresti. Tega ne bi smelo storiti, ker plačane obresti niso odškodnina in bi namesto zneska 180.000,00 tolarjev moralo valorizirati znesek 150.000,00 tolarjev. Tudi izračun sodišča ne more biti sprejemljiv, saj znesek 180.000,00 tolarjev predstavlja v času izplačila 2.800,00 DEM, zaradi česar bi se sodišče moralo upreti na tečaj DEM, kot edino realno primerjavo spremembe vrednosti valute. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev. Sodišče je odločalo le o stroških od pritožbe z dne 26.12.1991 dalje, kar je nepravilno, saj bi moralo odločiti o stroških celotnega postopka, v vsakem primeru pa vsaj še v tistem delu, s katerim je tožnik v ponovljenem postopku uspel. V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik med drugim navaja tudi to, da je ob sami nezgodi prvič sodeloval pri podiranju zgradbe in da je nekvalificiran delavec, brez tovrstnih izkušenj. Posledice nesreče trpi in občuti že 13 let, še bolj pa bodo izražene v njegovi starosti. Dodatno tudi pojasnjuje, zakaj so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke glede višine odškodnine za telesne bolečine, strah in skaženost. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, delno utemeljena pa je pritožba tožnika. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo in določilo procenta soodgovornosti tožnika za obravnavano nesrečo pri delu. Izhajalo je sicer iz izvedenskih mnenj, ki pa sta delno neustrezna, saj sploh ne upoštevata tega, kako je do nesreče dejansko prišlo. Tožnik v pritožbi pravilno opozarja na to, da se mu je strop udrl pri tem, ko je desko na stropu barake, ki so jo podirali, odstranjeval z dvigalnim drogom in naenkrat padel, ker so se mu udrla tla, oz. je v celoti popustil strop barake, ki so jo podirali. Druga dejstva o vzroku nesreče in mehanizmu poškodbe ne izhajajo iz izvedenih dokazov. Pri nesreči se je v celoti udrl strop barake, ki so jo podirali tožnik in dva delavca. Iz izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je tožnik nepravilno stopil na iverko stropa, temveč je bila očitno že konstrukcija celega stropa z nosilci tako slaba, da je bilo delo podiranja barake, kot se ga je lotila tožena stranka, opravljeno popolnoma neustrezno, v razmerah zelo velike nevarnosti za poškodbo. Pri tem je tožena stranka tudi sama v odgovoru na predlog (tožbo) v tej zadevi navedla, da bi ivernati strop morali odstranjevati iz notranjosti prostora in s strehe sestopiti takoj po odstranitvi strešne kritine. Takšna ugotovitev tožene stranke se v celoti ujema z mnenjem prvega izvedenca A.A., da že tehnologija rušenja objekta barake, vsaj kar zadeva rušenje stropa, ni bila pravilna in da bi bilo strop potrebno rušiti s spodnje strani. 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. V konkretni zadevi tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je bil vzrok škode, ki je nastala tožniku, njegovo nepravilno delo oz. nepravilna hoja, kljub opozarjanju nadrejenega delavca. Edino tožnik je namreč izpovedal, temu pa ne nasprotuje izpoved drugih prič ali ostali dokazi, da se je celoten strop udrl takrat, ko je hotel odstraniti pribito desko z dvigalnim drogom in to v trenutku, ko je že pričel z dviganjem te deske. Gre torej za nesrečo, ki je nastala v trenutku, ko je tožnik očitno uporabil nekoliko večjo moč, ki je sicer potrebna za delo z dvigalnim drogom. Tožena stranka ni izkazala, da bi to delo opravljal nepravilno, nestrokovno ali pa s premajhno pazljivostjo ter da bi pri tem nepravilno stal na ivernih ploščah stropa. Le-ta se je udrl v celoti, kar ravno obratno dokazuje, da je bila nevarnost takšnega dela, na način, kot ga je opravljala tožena stranka, izredno velika in da je bil prvenstveno neustrezen že način dela, kot se ga je lotila. Za to tožnik ne more biti odgovoren, temveč je odgovornost na strani vodje skupine tožene stranke, ki je podirala barako na K. ulici v Ljubljani, F. R. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je tožnik s svojim nepravilnim ravnanjem bistveno pripomogel k nastanku škode, zaradi česar je podana njegova sokrivda, vendar pa, kot navedeno, ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je do nesreče prišlo zaradi tožnikove nepravilne hoje po stropu, kljub opozarjanju nadrejenega delavca, naj bo previden. Nesreča se je zgodila trenutno, tožena stranka, na kateri je dokazno breme, pa ni dokazala, da bi škoda nastala zaradi nepravilnega ali malomarnega dela tožnika oz. nespoštovanja navodil nadrejenega delavca. Varnost dela v pogojih nevarne dejavnosti tudi ne sme in ne more biti zagotovljena le v tako majhni meri, da lahko že nekoliko nepazljivo postopanje delavca, nehotni gibi oz. slučajne kretnje, ki se dogodijo že pri enostavnih delovnih operacijah, pripeljejo do nesreče. Zato je kot navedeno tudi v konkretni zadevi evidentno, da tožena stranka niti ne bi smela dela opravljati na način, kot se ga je lotila, temveč tako, kot je že sama navedla v odgovoru na predlog - da bi iverni strop morala odstranjevati z notranjosti prostora. Zato bi tudi odgovornost oz. soodgovornost tožnika v konkretni zadevi lahko iskali le v tem, da v danih razmerah ni odklonil dela, vendar pa mu krivde tudi v tem primeru ni mogoče očitati, saj je bil nekvalificaran delavec, ki je takšno delo opravljal prvič. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče tudi ne more strinjati s pritožbo tožene stranke, češ, da je bil tožnik opozorjen s strani predpostavljenega delavca, da naj ne hodi po stropu, temveč le po nosilcih stropa, česar ni upošteval in zaradi česar naj bi njegova krivda znašala najmanj 50%. Kot navedeno tožena stranka sploh ni izkazala, da je tožnik hodil po stropu in da je zaradi tega prišlo do nesreče, zgolj opozarjanje nadrejenega delavca v okoliščinah zelo nevarne dejavnosti pa ne morejo biti zadosten razlog za to, da se delavcu lahko očita sokrivda za nesrečo. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da tožniku ni mogoče očitati soodgovornosti za nesrečo, temveč da je podana popolna odgovornost tožene stranke. Delno je utemeljena tudi pritožba tožnika v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o višini prisojene odškodnine. Pri tem se pritožbeno sodišče strinja z odmero odškodnine sodišča prve stopnje za pretrpljene telesne bolečine, skaženost in strah, ne pa za odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Nesprejemljiva je pritožba tožene stranke, da je bila odškodnina za telesne bolečine odmerjena v previsokem znesku. Tožena stranka tudi neutemeljeno navaja, da naj bi bilo pri tem pomembno, da je tožnik v času bolniškega staleža prejemal 100% nadomestilo plače, saj upravičenost do 100% nadomestila plače izhaja že iz zakona in nima nobene zveze s priznanjem in odmero negmotne škode. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trajanje in intenzivnost bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, potrebno pa je upoštevati tudi to, da ni šlo za enostavno poškodbo in da je bil tožnik zaradi nesreče dalj časa v bolniškem staležu (iz priloge B/5 izhaja, da je bil v staležu tudi še 10.10.1988). Iz izvedenskega mnenja dr. A. A. izhaja, da je tožnik utrpel tako primarni strah kot sekundarni strah, ki ga je upravičeno trpel nekaj mesecev, saj je splošno znano, da zlomi, ki segajo v komolčni sklep (kot zlom, ki ga je utrpel tožnik), zapuščajo trajno invalidnost. Izvedenec je v mnenju 15.1.1991 zapisal tudi to, da je imel tožnik ob nesreči, po nesreči in tudi v času mnenja upravičeno psihične težave in skrbi blažje intenzivnosti zaradi svoje invalidnosti. Zato odmerjena odškodnina za to obliko negmotne škode ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 1. odst. 200. čl. ZOR. Glede na opis tožnikovega desnega komolca in vidnost deformacije in brazgotine že z večje oddaljenosti, je sodišče prve stopnje tudi pravilno odmerilo odškodnino za tožnikovo skaženost. Pač pa je prenizko ovrednotilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj ni v zadostni meri upoštevalo tega, da je bil tožnik v posledici nesreče, kot prejšnji fizični delavec, spoznan za invalida III. kategorije in tega, da trajna izguba njegove delovne sposobnosti zaradi nezgode znaša 15%. Glede na to in v skladu z 2. odst. 200. čl. ZOR, je pritožbeno sodišče odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 500.000,00 tolarjev. V celoti prisojena odškodnina za negmotno škodo torej znaša 2.800.000,00 tolarjev. Od tega zneska je potrebno odšteti že prisojeno revalorizirano odškodnino za negmotno škodo v znesku 150.000,00 tolarjev. Ta odškodnina je bila tožniku pravnomočno prisojena z odločbo Sodišča združenega dela v Ljubljani opr.št. S 1491/88, z dne 24.9.1991. Valorizacijo tega zneska je tožnik izpodbijal v pritožbi, vendar pa v tem delu njegova pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje sicer ni obrazložilo svoje valorizacije, razen tega, da gre za valorizacijo zneska tožniku že izplačane odškodnine dne 10.3.1992. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je revalorizacijo sodišče prve stopnje očitno opravilo z upoštevanjem koeficientov revalorizacije po programu, ki ga uporabljajo sodišča in ki služi predvsem izračunu zamudnih obresti, vsebuje pa tudi izračun revalorizacije. Gre za revalorizacijo, ki upošteva stopnjo rasti cen na drobno v preteklem mesecu, preračunano na letno raven, kar služi tudi za določitev obrestne mere zamudnih obresti (kot v 2. čl. Zakona o obrestni meri zamudnih obresti - Ur.l. RS št. 14/92, 13/93). Pritožbeno sodišče se s takšno valorizacijo ne strinja, napravljena pa je bila tudi z upoštevanjem napačnega zneska in napačnega datuma. Znesek 180.503,00 tolarjev namreč predstavlja nepopolno izplačilo tožniku pravnomočno prisojene odškodnine z zamudnimi obrestmi in stroški postopka prav tako z zamudnimi obrestmi po pravnomočni odločbi Sodišča združenega dela v Ljubljani S 1491/88. Tudi če je sodišče prve stopnje štelo, da je znesek 180.503,00 tolarjev predstavljal poplačilo tožnikove glavnice in zamudnih obresti, kar skupaj po preračunu po programu zamudnih obresti od 24.9.1991 do 10.3.1992 znaša 170.013,00 tolarjev, bi moralo upoštevati, da je v takšnem primeru neutemeljeno še enkrat valorizirati znesek, ki odpade na preračun in izplačilo zamudnih obresti. Ker je bila tožniku že pravnomočno prisojena negmotna škoda z zakonitimi zamudnimi obrestmi, bi bilo po zaključku pritožbenega sodišča pravilno valorizirati le znesek 150.000,00 tolarjev in sicer na dan, na katerega ga je sodišče prve stopnje odmerilo, to je 24.9.1991. "Valorizacija" tega zneska glavnice je bila namreč tožniku zagotovljena že s prisojenimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, zaradi česar valorizacija višjega zneska od prisojene glavnice 150.000,00 tolarjev ni bila pravilna. Valorizacija akontacij oz. že odmerjenih odškodnin za negmotno škodo se sicer pravilno opravi s faktorjem rasti cen življenjskih potrebščin in ne cen na drobno (gre za različni kategoriji), zaradi česar bi bilo v tem primeru potrebno revalorizirati z rastjo cen življenjskih potrebščin znesek prisojene odškodnine 150.000,00 tolarjev od 24.9.1991 do dneva izdaje izpodbijane sodbe - 26.1.2000. Na podlagi splošno znanih statističnih podatkov pa je v tem primeru koeficient rasti življenjskih potrebščin znašal kar 7,1834, koeficient rasti cen na drobno pa 6,9208. To pomeni, da bi bilo s pravilno revalorizacijo potrebno od prisojene odškodnine odšteti tožniku višji znesek, kot je to storilo sodišče prve stopnje. To bi na drugi strani predstavljalo tudi odločitev v škodo tožnika, ki se je edini pritožil tudi zoper revalorizacijo, kar pa ni dopustno (359. čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče od prisojenega zneska odškodnine za negmotno škodo 2.800.000,00 tolarjev lahko odštelo le znesek 608.621,50 tolarjev, torej znaša na novo odmerjena celotna odškodnina za negmotno škodo 2.191.378,50 tolarjev. Glede na to je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožniku prisodilo ta znesek, višji zahtevek pa je zavrnilo. V posledici takšne odločitve je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik sicer nima prav, ko se pritožuje na odmero stroškov, saj so mu bili z odločbo Sodišča združenega dela v Ljubljani opr.št. S 1491/88 prisojeni stroški (brez nepotrebnih stroškov) v višini, kot jih je priglasil po posameznih postavkah Odvetniške tarife, znano pa je tudi, da je bila praksa prisojanja stroškov sodišč združenega dela drugačna kot je to po uveljavitvi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94). Zato je pritožbeno sodišče izhajalo iz odmere stroškov sodišča prve stopnje, vendar upoštevalo spremenjeni uspeh strank v sporu. Tožnik je uspel s 44% zahtevka, tožena stranka pa s 56%, torej tožniku pripadajo stroški postopka v znesku 161.592,00 tolarjev, toženi stranki pa 83.361,80 tolarjev, oz. je po medsebojnem pobotanju tožena stranka dolžna tožniku povrniti še stroške postopka v znesku 78.230,00 tolarjev. Glede na uspeh strank s pritožbo tožena stranka ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, tožnik pa je upravičen do povračila stroškov za pritožbo, ne pa tudi za odgovor na pritožbo, ker ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odst. 155. čl. ZPP). Tožnik je tudi pritožbene stroške priglasil v previsokem znesku, saj mu pripada glede na vrednost pritožbe le 600 točk po Odvetniški tarifi, pripada pa mu tudi povračilo sodne takse za pritožbo. V celoti priznani pritožbeni stroški tožnika znašajo 102.000,00 tolarjev, ker pa je uspel s pritožbo le v 33,7%, mu pripada iz tega naslova 34.374,00 tolarjev. Te stroške mu je tožena stranka dolžna povrniti z zamudnimi obrestmi od sodbe sodišča druge stopnje, v 8 dneh.