Jedro

Po tem, ko je toženec tožniku v novem postopku priznal nove pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi I. kategorije invalidnosti (pravico do invalidske pokojnine), je tožnik umaknil tožbo zoper odločbo o razvrstitvi v III. kategorijo, s katero je uveljavljal pravico do dela v polovičnem delovnem času in pravico do delne invalidske pokojnine. Izdaja nove odločbe v novem postopku ne pomeni izpolnitve zahtevka, zato tožnik nima pravice do povračila stroškov, nastalih do umika tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe, postopek ustavilo. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper odločitev o stroških postopka je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki, iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je dne 3. 5. 2011 vložil tožbo in sicer zaradi varstva pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V predsodnem postopku je namreč tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je bil zaradi varstva svojih pravic primoran vložiti tožbo. Tožena stranka pa je šele neposredno po sprožitvi sodnega postopka tožnika razvrstila v I. kategorijo invalidnosti in mu z odločbo z dne 7. 11. 2012 odmerila in priznala akontacijo na invalidsko pokojnino. Vse to pa izkazuje, da je bil tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Res je, da je tožnik tožbo umaknil, vendar ne zaradi razlogov na njegovi strani, temveč zaradi ravnanj in razlogov na strani tožene stranke, na katere tožnik ni mogel vplivati. Tožnik je dne 18. 12. 2012 umaknil tožbo proti toženi stranki zgolj iz razloga, ker mu je tožena stranka kot invalidu I. kategorije invalidnosti priznala pravice iz invalidskega zavarovanja. Če mu teh pravic ne bi priznala, bi tožnik pri postavljenem tožbenem zahtevku vztrajal do končne odločitve sodišča. Tožniku so do umika tožbe že nastali pravdni stroški, katerih povrnitev ima v skladu z določbo 1. odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), pravico zahtevati. Tožnik opozarja tudi na določbo 1. odstavka 158. člena ZPP in na sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi z omejeno določbo. Tožba je bila v zadevi potrebna, kar nenazadnje izhaja tudi iz odgovora na tožbo z dne 7. 6. 2011, kot tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 9. 2011. Tožnik se tudi ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka o tožnikovi delazmožnosti odločala v novem upravnem postopku in da zaradi navedenega določba 158. člena ZPP ne more priti v poštev. Tekom sodnega postopka je bil namreč s strani tožnikovega osebnega zdravnika podan nov predlog za uvedbo postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer dne 11. 6. 2012. Nov upravni postopek pa se ni začel na zahtevo tožnika in glede na določbo 2. odstavka 259. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), niti tožnik niti njegov zastopnik nista mogla predlagati umika predloga. V zadevi gre tudi za primer, ko je tožena stranka zavezana tožniku povrniti pravdne stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo (156. člen ZPP). Dejstvo, da je tožena stranka svojo napačno odločitev nato poskušala korigirati z odločanjem v novem upravnem postopku, tako ne more iti v breme tožnika. Tožnik meni, da je do povračila stroškov upravičen ob uporabi 151., 155., 156. in 158. člena ZPP. Sodišče je tudi odločilo v nasprotju z določbo 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), razen tega pa tudi kršilo 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju. Sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu tožnika po povračilu stroškov postopka, podredno pa izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na tožbo tožena stranka nasprotuje pritožbi ter poudarja, da je stališče, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa zavzelo že Višje delovno in socialno sodišče, npr. v sodbi opr. št. Psp 878/2005 z dne 31. 8. 2006. V socialnih sporih tožeča stranka izpodbija dokončen upravni akt tožene stranke, pri čemer je za presojo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času, ko je tožena stranka odločala o sami pravici. Bistveno za razsojo je torej dejansko zdravstveno stanje oziroma dokumentacija, ki izkazuje dejansko stanje pred izdajo dokončne odločbe tožene stranke (pred 1. 4. 2011), ne pa kasneje izdana medicinska dokumentacija, ki naj bi izkazovala poslabšanje zdravstvenega stanja tožnika. Vse spremembe v zdravstvenem stanju oziroma rezultati zdravljenja, nastali po izdaji dokončne odločbe pomenijo novoto in zato ne morejo biti predmet tega socialnega spora. Tako stanje je bilo podano tudi v sporni zadevi, saj je bil tožnik z odločbo z dne 7. 11. 2012 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 11. 9. 2012 dalje, kar je nesporno po končanem postopku, ki se je pri toženi stranki končal z dokončno odločbo, datirano z dne 1. 4. 2011. Nikakor torej ni mogoče trditi, da je tožnik umaknil tožbo, ker je tožena stranka izpolnila zahtevek. To izhaja tudi iz prakse pritožbenega sodišča kot npr. Psp 369/2006, Psp 188/2006, Psp 236/2009. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi. Pri tem tudi ni kršilo določb postopka niti materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni kršilo 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP, kot to uveljavlja tožnik v pritožbi. Sklep v izpodbijanem delu vsebuje odločilne razloge, potrebne za odločitev v zadevi.

V zadevi je sporno, ali je tožnik potem, ko je umaknil tožbo, upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje do umika tožbe.

ZPP v 158. členu določa, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Za odločitev glede povračila stroškov postopka je bistveno, kot to poudarja tudi sodišče prve stopnje, da je tožena stranka tožniku pravice iz invalidskega zavarovanja priznala v novem postopku, ki se je začel že po izdaji dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 1. 4. 2011. Bistvo spora pred sodiščem je presoja dokončne odločbe, torej je odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje dokončne odločbe. Tožena stranka namreč tožniku kljub ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti, s prej citirano dokončno odločbo ni priznala pravic iz invalidskega zavarovanja, zato je s tožbo uveljavljal, da se mu kot invalidu III. kategorije invalidnosti prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, to je po 4 ure na dan od 20. 9. 2010 dalje in pravico do delne invalidske pokojnine. Tožena stranka pa je v novem postopku, z odločbo z dne 7. 11. 2012 tožnika razvrstila v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do invalidske pokojnine od 11. 9. 2012 dalje. Gre za povsem samostojen postopek, ki se je začel že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje in je datirana s 1. 4. 2011. Tožniku je bila priznana tudi druga pravica, kot pa jo je uveljavljal s tožbo. V tem primeru torej nikakor ni mogoče šteti, da je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožena stranka je namreč v novem postopku tožniku priznala nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnik, ki je potem, ko mu je bila naknadno priznana pravica iz invalidskega zavarovanja umaknil tožbo, po stališču pritožbenega sodišča nima pravice do povračila stroškov, ki so mu nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj zato v določbah ZPP ni pravne podlage. V sporni zadevi namreč tudi ne gre niti za stanje po 156. členu ZPP, kjer je določeno, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Kot je bilo že obrazloženo je tožena stranka vodila nov postopek in v tem postopku tožniku priznala pravice iz invalidskega zavarovanja. Toženi stranki glede vodenja novega postopka torej ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, niti ne naključja, ki bi se primerilo toženi stranki in zaradi katerega bi morala tožniku povrniti stroške postopka, to pa pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tako določbe ZPP kot tudi določbo 68. člena ZDSS-1 in se torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.