Jedro

Pri ocenjevanju verodostojnosti opomina po 4. točki prvega odstavka 103. člena SZ-1 že mora ugotoviti pravo višino terjatve iz opomina.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo P 154/2017 z dne 16. 1. 2018 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″ I. Toženi stranki Ž. B. se odpoveduje najemno razmerje po najemni pogodbi za najem neprofitnega stanovanja z dne 20. 7. 2009 za stanovanje št. 8 v 1. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu ..., v skupni izmeri 30,08 m2, ID znak stavbe ...-1925-8. II. Tožena stranka Ž. B., je dolžna v roku 60 dni izprazniti stanovanje št. 8 v 1. nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu ... v skupni izmeri 30,08 m2, ID znak stavbe ...-1925-8 ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožečis tranki pravdne stroške v znesku 496,23 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku tega roka.″

2. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka, kot najemnik, ni plačevala najemnine in ostalih stroškov, ki niso všteti v najemnino, kot je bilo dogovorjeno s sklenjeno najemno pogodbo, kar je v skladu s 14. členom predmetne najemne pogodbe in 4. točko prvega odstavka 103. člena SZ-1 odpovedni razlog, in sicer gre za krivdni razlog na strani najemnika, ko lahko lastnik stanovanja odpove najemno pogodbo. Prav tako je tožeča stranka v skladu z določili SZ-1 toženi stranki poslala pisni opomin, v katerem jo je opozorilo na kršitve najemne pogodbe, ji podala možnost odprave te kršitve oziroma ponudila, da v roku 15 dni od prejema opomina plača vse zaostale obveznosti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Opozorila pa jo je tudi, da v kolikor ne bo poravnala zaostalih obveznosti v danem roku, bo vložena tožba na plačilo teh obveznosti. S tem opominom je tožeča stranka izpolnila procesno predpostavko za vložitev tožbe, v skladu s tretjim odstavkom 103. člena SZ-1. Sodišče je na podlagi 103. člena SZ-1 in 14. člena predmetne najemne pogodbe z dne 20. 7. 2009 tako odločilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za krivdno odpoved najemnega razmerja in se zato najemna pogodba za najem neprofitnega stanovanja za nedoločen čas, sklenjena med tožečo in toženo stranko odpoveduje ter s tem najemno razmerje med pravdnima strankama preneha. Tožena stranka je dolžna v roku 60 dni izprazniti stanovanje. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da osebni stečaj toženca, začet 4. 7. 2016 pod St 3017/2016 na konkreten postopek nima vpliva, ker ne gre za terjatev, ki spada v stečajno maso. V konkretnem primeru gre za nedenarno terjatev, ki se nanaša na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev, ki ni v zvezi s stečajno maso in tako zatrjevanj toženca, da je v osebnem stečaju, ni upoštevalo kot pravnorelevantno okoliščino v zvezi s predmetno tožbo. Prav tako sodišče ni upoštevalo kot pravnorelevantnega zatrjevanja toženca glede njegove invalidnosti in poslabšanja stanja. Toženec namreč tožeče stranke v smislu utemeljenih izjemnih okoliščin po 104. členu SZ-1 o tem ni seznanil. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

3. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi pa navaja, da se sicer toženec strinja, da zahtevek v zvezi z odpovedjo najemne pogodbe in izpraznitvijo stanovanja ni denarna terjatev, temveč gre za nedenarno terjatev, ki ni v vzročni zvezi s stečajno maso in postopka osebnega stečaja. Vendar pa to ne pomeni, da denarne terjatve, na podlagi katerih je prišlo do tega postopka v zvezi z odpovedjo najemnega razmerja, nimajo nobene zveze s postopkom osebnega stečaja. Posredno torej imajo zvezo z osebnim stečajem, saj ravno na podlagi terjatev, ki so bile pritožniku kot dolžniku s sklepom o odpustu obveznosti odpuščene, tožnik uveljavlja pravico na podlagi prvega odstavka 103. člena SZ-1. Terjatve, ki so podlaga tožbenega zahtevka iz tega sodnega postopka, so odpuščene, kar pomeni, da je s tem odpadel razlog za odpoved najemnega razmerja in bi bilo potrebno predmetni tožbeni zahtevek zavrniti. Odpust obveznosti učinkuje za terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, torej do 4 . 7. 2016, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, med katere pa terjatve iz tega postopka ne spadajo. S pravnomočnostjo sklepa o odpustu terjatev preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve iz prejšnjega odstavka. Po mnenju pritožbe pa sodišče prve stopnje tudi ni pravilno obrazložilo odgovornih trditev tožene stranke, da so pri njemu obstajale izjemne okoliščine v smislu uporabe izjeme po prvem odstavku 104. člena SZ-1. Toženec je namreč na takšne izjemne okoliščine že tekom postopka na prvi stopnji opozarjal. Gre za poslabšanje zdravstvenega stanja in težke invalidnosti, s čemer pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja še na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je s sklepom Up-619/17 zadržalo izvršitev sodbe višjega sodišča I Cp 144/2017 z dne 15. 3. 2017 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu P 3/2016 z dne 22. 12. 2016. Tudi v tej zadevi gre za izredne življenjske okoliščine pritožnice, glede katerih je Ustavno sodišče presodilo, da so posebnega pomena in bi lahko imele v primeru izvršitve posebej hude in težko popravljive škodljive posledice. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek zavrne. Priglaša še pritožbene stroške.

4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je delno pravilno uporabilo določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja (ZFPPIPP), ko je v točki 12 obrazložitve navedlo, da osebni stečaj toženca, začet 4. 7. 2016 pod St 3017/2016 (B21) na konkreten postopek nima vpliva, ker ne gre za terjatev, ki spada v stečajno maso. V konkretnem primeru gre za nedenarno terjatev, ki se nanaša na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev, ki ni v zvezi s stečajno maso in tako zatrjevanj toženca, da je v osebnem stečaju, ni upoštevalo kot pravnorelevantno okoliščino v zvezi s predmetno tožbo. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ker dejansko gre za nedenarno terjatev, ki se nanaša na odpoved najemne pogodbe in izpraznitve stanovanja. Pravilno pa pritožnik v pritožbi opozarja, da uvedba stečajnega postopka, zlasti pa odpust terjatev, na podlagi katerih je prišlo do tega postopka v zvezi z odpovedjo najemnega razmerja imajo zvezo s postopkom odpovedi najemne pogodbe. Pritožnik v pritožbi navaja, da posredno torej imajo zvezo z osebnim stečajem, saj je ravno na podlagi terjatev, ki so bile pritožniku kot dolžniku s sklepom o odpustu obveznosti odpuščene, tožnik uveljavlja pravico na podlagi prvega odstavka 103. člena SZ-1. Terjatve, ki so podlaga tožbenega zahtevka iz tega sodnega postopka, so po pritožbenih trditvah odpuščene, kar pomeni, da je s tem odpadel razlog za odpoved najemnega razmerja in bi bilo potrebno predmetni tožbeni zahtevek zavrniti. Iz opomina, katerega je tožeča stranka naslovila na toženca (A3) izhaja, da je toženec dolžan plačati znesek 790,43 EUR in da mora ta znesek plačati v roku 15 dni od prejema tega opomina. Iz overjenega izpiska iz poslovnih knjig, ki je bila priloga tega opomina, pa izhaja, da se ta opomin lahko nanaša tudi na osebne terjatve do toženca, katere so bile s sklepom stečajnega sodišča, ki je vodil postopek osebnega stečaja pod St 3017/2016, v času izdaje tega opomina takšne terjatve, ki so bile s sklepom sodišča odpuščene. Stečajni postopek nad sedanjim tožencem je bil uveden 22. 6. 2016, odpust obveznosti pa je pričel učinkovati z dnem 24. 10. 2016, odpust obveznosti pa je bil pravnomočno zaključen dne 11. 5. 2017. Na podlagi teh, sodišču dostopnih podatkov, bi lahko sodišče prve stopnje prišlo do drugačne odločitve o tem, ali so terjatve, ki so bile podlaga za opomin, ki je zakonska predpostavka za odpoved najemnega razmerja, bile tožencu odpuščene ali pa kasneje plačane po opominu (v kolikor je tožeča stranka plačala odpuščene terjatve, to ne vpliva na sam odpust obveznosti). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec zoper opomin 14. 3. 2017 vložil odgovor in v marcu 2017 poravnal najemnino za februar v znesku 46,21 EUR, preostalih obratovalnih stroškov in še preostale dolgovane najemnine, kot to izhaja iz overjenega izpisa iz poslovne knjige z dne 6. 6. 2017 pa ni poravnal in je navedel razloge zakaj jih ni plačal. Toženec po knjigovodskih evidencah za obdobje od 21. 11. 2016 do 1. 3. 2017 ni poravnal obveznosti iz naslova najemnine za januar in februar 2017 po 44,28 EUR, iz naslova raznih obratovalnih stroškov 75,31 EUR in 633,25 EUR ter zamudnih obresti 1,66 EUR in tako skupno dolguje 790,43 EUR. Tožeča stranka je sicer trdila, da je določene terjatve poravnala v skladu s subsidiarno odgovornostjo (člen 24 SZ-1) za najemnike, vendar bi se tožeča stranka pred plačilom morala prepričati ali so morda te obveznosti bile tožencu kot osebnemu dolžniku odpuščene. V takšnem primeru pa je opomin za neplačane obveznosti št. 8429 z dne 1. 3. 2017 izgubil materialnopravni učinek v smislu 4. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1 in tretjega odstavka iste določbe.

7. Ker je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 4. 7. 2017 (listovna št. 24 do 26 spisa) pravdno sodišče opozorila na možnost dejstva, da so terjatve, ki so predmet opomina, z uvedbo osebnega stečaja in z odpustom terjatev prenehale, pa se sodišče prve stopnje do tega zatrjevanega dejstva materialnopravno ni opredelilo in ni preverilo ali so terjatve, ki so predmet opomina, ki je podlaga za odpoved najemnega razmerja bile tožencu kot osebnemu dolžniku odpuščene, je s tem dejansko stanje zadeve - obstoj terjatve, nepopolno ugotovilo.

8. Pritožba je zato utemeljena in je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 354 ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo in vsebino kršitve ter obsega ugotavljanja odločilnih dejstev za odpoved najemne pogodbe teh dejstev sodišče druge stopnje ne more samo ugotavljati, v primeru pa, če bi jih ugotavljalo, bi s tem kršilo pravico pravdnih strank do pritožbe. Zato je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, kot je obrazloženo v sklepu sodišča druge stopnje ugotoviti vsa pravnorelevantna dejstva za odpoved pogodbe, to je višino še preostale terjatve, ki je vsebovana v opominu z dne 1. 3. 2017, da bo lahko podalo materialnopravno veljavo temu opominu kot vzroku in kot posledico za odpoved najemne pogodbe. Sodišče druge stopnje se strinja z navedbami pritožnika, da lahko pomeni odpoved najemnega razmerja, ki nima pravno veljavne vsebine hud poseg v človekove pravice. Sodišče prve stopnje bo moralo, ko bo ugotavljalo višino še preostale terjatve, pri odločitvi o zahtevku opraviti tudi test sorazmernosti izrečene sankcije, ki se lahko izrazi v odpovedi najemnega razmerja in izpraznitve stanovanja, ki je edino prebivališče toženca, v primerjavi z višino še eventualno ugotovljene terjatve tožeče stranke do toženca.1 Sodišče prve stopnje bo tako moralo ugotoviti pravo dejansko stanje višine terjatve, ki je obstajala na dan izdaje opomina ter nato presoditi ali bi ob drugačnem (manjšem) znesku terjatve, še bilo mogoče materialnopravno in ustavnopravno pravilno odstopiti od najemnega razmerja po najemni pogodbi za najem neprofitnega stanovanja z dne 20. 7. 2009. 9. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, se odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pred sodiščem prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbenega razloga in podpis pritožnika (člen 343/III ZPP). Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika naj jo popravi ali dopolni. Ob vložiti pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Primerjaj 6. točko obrazložitve sklepa US RS Up-619/17 z dne 8. 9. 2017.