Jedro

Stanovanje, ki je ob uveljavitvi SZ imelo status hišniškega stanovanja, ne more biti predmet privatizacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna tožniku prodati dvosobno stanovanje v Ljubljani po določilih Stanovanjskega zakona in za kupnino v enkratnem znesku 445.240,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke proti taki sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnikovi materi je sporno stanovanje sicer res bilo dodeljeno leta 1974 zaradi opravljanja posla snažilke, vendar pa je to delo opravljala le do leta 1976. Nelogično je, da bi imelo sporno stanovanje, čeprav hiša, v kateri se nahaja, ne rabi hišnika, še vedno status hišniškega stanovanja. Nesprejemljivo je, da bi se neživljenjske situacije, kakršna je v konkretnem primeru, prolongirale. Tožeča stranka je v neenakopravnem položaju z ostalimi prejšnjimi uporabniki stanovanj, ki so svoja stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona že odkupili.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka zahteva nakup spornega stanovanja po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (SZ - Uradni list RS, št. 18/91-24/96). Tožena stranka bi kot lastnik stanovanja bila dolžna to stanovanje prodati tožeči stranki le ob pogojih iz 117. člena SZ, torej prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice ali njegovemu ožjemu družinskemu članu. Vendar pa so dejanske ugotovitve, sprejete v sodbah nižjih sodišč, takšne, da je tožnikovi pravni prednici bilo dodeljeno sporno stanovanje kot hišniško stanovanje in da je ta status ohranilo. Status stanovanja, kakršen je bil označen v odločbi Stanovanjskega podjetja Dom iz Ljubljane z dne 31.1.1974, se do uveljavitve Stanovanjskega zakona ni spremenil, pri čemer ni odločilno, da je tožnikova pravna prednica s hišniškimi posli dejansko že prenehala. V tem okviru je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo vsebino stanovanjske pogodbe med Samoupravno stanovanjsko skupnostjo Občine Ljubljana ... in tožnikovo pravno prednico z dne 11.1.1978, ki značaja začasne uporabe spornega stanovanja ni spremenila. Tedaj veljavni Zakon o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 18/74 in 10/76) je v 16. členu predpisoval sklenitev stanovanjske pogodbe tudi za uporabo hišniškega stanovanja. Šele Zakon o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84) je določal, da oseba, ki uporablja hišniško stanovanje, na njem pridobi le pravico do njegove začasne uporabe. Revizijsko sodišče zato sprejema pravno razlago, po kateri na naravo oziroma namembnost spornega stanovanja ne vpliva dejstvo, da se tožnikova mati po prenehanju hišniških poslov skupaj z uporabniki iz spornega stanovanja ni izselila. Obvelja, da je tožeča stranka bila dolžna dokazati, da je sporno stanovanje po letu 1974 prenehalo biti hišniško stanovanje. Česa takega ni dokazala. Revizijsko sklicevanje, da je nelogično in neživljenjsko, da je sporno stanovanje še vedno hišniško, čeprav že več kot 36 let njegovi uporabniki hišniških poslov ne opravljajo, je pravno nepomembno. S tem v zvezi je tožeči stranki že bilo pojasnjeno, da zahtevka za prodajo drugega primernega stanovanja v skladu z določbo tretjega odstavka 129. člena SZ ni postavila.

Izpodbijana sodba je torej pravno pravilna, zaradi česar je bilo treba revizijo v skladu z določbo 393. člena ZPP (1977) zavrniti.