Jedro

Zavrženje obtoženega predloga po opravljeni glavni obravnavi je v nasprotju z določbo čl. 437/I ZKP in torej predstavlja kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371.člena ZKP, ki pa je upoštevna le, če je ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi člena 437/I v zvezi s členom 277/II tč.4 ZKP zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega M. I. zaradi kaznivega dejanja po členu 203/I KZ. Proti sklepu je državna tožilka vložila pritožbo zaradi kršitve določb kazenskega postopka ( pritožbeni razlog po 1. točki 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP) ter predlagala razveljavitev sklepa. Višja državna tožilka je v mnenju, podanem v skladu z določbo člena 445/II ZKP, predlagala ugoditev pritožbi. Pritožba ni utemeljena. V prvem odstavku 435. člena ZKP je predpisano, da sodnik po prejemu obtožnega predloga ali zasebne tožbe najprej preizkusi ali je sodišče pristojno in ali so dani pogoji, da se obtožni predlog ali zasebna tožba zavrže. V katerih primerih sodnik zavrže obtožni akt, določa 437. člen ZKP. Če obtožnega akta sodnik ne zavrže, po določbi drugega odstavka 435. člena ZKP odredi vročitev obtožnega akta obdolžencu in razpiše glavno obravnavo. Z razpisom glavne obravnave se začne kazenski postopek in sodišče praviloma v skladu z določbo člena 443/II ZKP o obtožnem aktu odloči s sodbo po opravljeni glavni obravnavi. Iz podatkov spisa izhaja, da sodnica obtožnega akta po vložitvi dne 24.2.2000 ni zavrgla in je dne 12.4.2000 opravila glavno obravnavo, na kateri so se izvajali dokazi. Glavna obravnava je bila preložena za nedoločen čas zaradi preveritve obdolženčevega zagovora s poizvedbami pri Centru za socialno delo. Ta dodatni dokaz je bil pribavljen in državna tožilka je bila z njim seznanjena. Pravilno bi bilo, da bi sodnica po tem, ko je državna tožilka po vpogledu spis vrnila, ponovno razpisala glavno obravnavo in nato odločila s sodbo, vendar ni ravnala tako. Obtožni predlog zoper obdolženca je na podlagi člena 437 ZKP iz razloga po 4. točki drugega odstavka 277. člena ZKP zavrgla. Iz razlogov zavrženja izhaja, da je sodnica ocenila izvedene dokaze in zaključila, da ni dokazov, da bi se obdolženec naklepoma izmikal plačevanju preživnine. To pomeni, da je sodnica smiselno navedla razloge oprostilne sodbe. Zavrženje obtoženega predloga po opravljeni glavni obravnavi je v nasprotju z določbo čl. 437/I ZKP in torej predstavlja relativno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je upoštevna, le če je ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. V čem naj bi ta kršitev vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, državna tožilka v pritožbi na navaja, saj vsebinsko niti ne izpodbija odločitve tako, da ne sprejema razlogov o neobstoju obdolženčevega naklepnega izmikanja plačevanju preživnine, niti ne navaja možnosti, da bi bila odločitev vsebinsko drugačana, če bi bila izrečena po opravljeni glavni obravnavi (na kateri bi npr. predlagala izvedbo novih dokazov). Zato je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožba državne tožilke ni utemeljena in jo je zavrnilo.