Jedro

Bistveni element za ugotovitev ali je predviden poseg v skladu s PUP je tudi odmik od meje. Odmika od posestne meje pa ni mogoče ugotavljati, v kolikor je meja sporna. Rešitev sporne meje predstavlja predhodno vprašanje, brez katerega ni mogoče odločiti o izdaji lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.10.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 27.2.2001 in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. Organ prve stopnje je z navedeno odločbo tožniku izdal lokacijsko dovoljenje za legalizacijo stanovanjske hiše zgrajene na zemljišču parc. št. 929 - del k.o. I.L. pod tam navedenimi pogoji. Prvostopni organ je navedeno odločbo izdal v ponovnem postopku, v katerem prizadetim strankam (M. in M.P.) ni bila dana možnost udeležbe, na kar je bil pristojni organ s strani tožene stranke posebej opozorjen. V zadevi so namreč ostala nerešena vprašanja okoli odmika obravnavanega objekta od meje s sosednjim zemljiščem parc. št. 928 k.o. I.L. v lasti strank solastnikov M. in M.P. Po Odloku o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za krajevne skupnosti I., I.v. in T., ki velja za lokacijo posega, mora biti odmik novozgrajenega objekta vsaj 4 metre od meje soseda, če so odmiki manjši, pa je treba v lokacijski dokumentaciji izdelati podrobno utemeljitev posega in predložiti predhodno mnenje mejašev. Po izpodbijanem lokacijskem dovoljenju je odmik stanovanjske hiše od navedene mejne črte manjši (od 3,9 do 3 m) in bi že iz tega razloga bilo treba pridobiti predhodno mnenje mejašev P., ki pa jim ta možnost ni bila dana. Dejansko stanje glede odmika je nepopolno ugotovljeno, saj je med strankami meja očitno sporna. Tožnik navaja, da je odmik objekta večji od 4 metrov, mejaša P. pa trdita, da gre za poseganje v njuno zemljišče in se pri tem sklicujeta na odločbo tožene stranke z dne 23.4.2001. Tožnik tej odločbi oporeka in navaja, da je zoper njo vložil tožbo na Upravno sodišče RS. Mejno stanje v zadevi predstavlja predhodno vprašanje, zato bo moral prvostopni organ postopek prekiniti do rešitve spora pred Upravnim sodiščem RS.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Bistveni element za ugotovitev, ali je predmetni poseg v skladu s PUP je torej tudi odmik od meje, tega pa ni mogoče ugotavljati, kolikor je meja sporna. Iz upravnih spisov, ki jih je sodišču predložila tožena stranka, izpodbijane odločbe, vseh vlog, ki so jih sodišču poslali tožnik in prizadeti stranki ter iz tu sodnega spisa, opr. št. U 911/01, kjer se vodi upravni spor zaradi zadeve zemljiškega katastra, je jasno razvidno, da je meja med parcelo št. 929 k.o. I.L., ki je v lasti tožnika, in na kateri stoji stanovanjska stavba, na katero se nanaša sporno lokacijsko dovoljenje, ter parcelo v lasti P., sporna. Tako se pred sodiščem splošne pristojnosti vodijo trije postopki, eden v zadevi zemljiškega katastra pa pred Upravnim sodiščem RS. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da rešitev sporne meje predstavlja predhodno vprašanje, brez rešitve katerega ni mogoče odločiti.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh v ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Navaja, da je kot investitor v postopku priložil veljavno dokazilo - zemljiškoknjižni izpisek, da je upravičen razpolagati s parcelo št. 929, na kateri je gradil. Izjave sosedov P., da naj bi gradil na njunem zemljišču, so neresnične. P. nimata nobene pravne podlage, da načenjata spor za nikdar sporno mejo in da se po skoraj 30 letih njegove gradnje premislita. Leta 1985 so cel mejni ugotovitveni postopek zaupali zato pristojnemu in usposobljenemu državnemu organu, geodetski upravi. Površina parcele se v mejnem ugotovitvenem postopku v letu 1986 ni spremenila, kar dokazuje, da je gradil na svojem zemljišču. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke odpravi ter potrdi lokacijsko dovoljenje z dne 27.2.2001. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

V pripravljalni vlogi z dne 3.8.2005 pa tožnik Vrhovnemu sodišču RS sporoča, da je bila med njim in solastnikoma P. pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani glede meje med navedenima parcelama sklenjena sodna poravnava, ki naj jo Vrhovno sodišče RS upošteva in v zadevi odloči tako, da P. dajeta soglasje za legalizacijo njegove stanovanjske hiše. Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločba tožene stranke, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, pravilna in zakonita, zato je prvostopno sodišče tožnikovo tožbo utemeljeno zavrnilo.

Po PUP, ki velja za obravnavani poseg v prostor, mora biti odmik novozgrajenega objekta vsaj 4. metre od meje soseda, če so odmiki manjši, je treba v lokacijski dokumentaciji izdelati podrobno utemeljitev posega in predložiti predhodno mnenje mejašev (5. člen PUP). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da odmika od meje ni mogoče ugotavljati, v kolikor je meja sporna. Da je bila v času odločanja upravnega organa prve stopnje meja med strankama dejansko sporna, izhaja iz podatkov upravnega spisa. Na spornost meje je prvostopni upravni organ zato utemeljeno opozorila že tožena stranka, pa tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pri katerem je tožnik sprožil tudi upravni spor v zadevi zemljiškega katastra. Prvostopno sodišče in tožena stranka sta tako pravilno ugotovila, da rešitev sporne meje predstavlja predhodno vprašanje, brez rešitve katerega ni mogoče odločiti o izdaji lokacijskega dovoljenja. Zato je dala tožena stranka prvostopnemu upravnemu organu tudi pravilen napotek, da je treba postopek prekiniti do rešitve spora glede meje.

Kasneje, dne 19.5.2005 sklenjena sodna poravnava med tožnikom in solastnikoma P. glede navedene meje, na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in tožene stranke ne vpliva. Ker je bila zadeva pravilno vrnjena upravnemu organu prve stopnje, jo bo le ta v ponovnem postopku lahko upošteval. Pritožbeno sodišče je presodilo, da niso podani v pritožbi navedeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 73. člena ZUS.

Tožnik s pritožbo v upravnem sporu ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 154. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).