Jedro

Tožnik, ki je prešel na delo k toženi stranki - davčni upravi iz APPNI (SDK), ni mogel ohraniti enake plače po določbi 2. odstavka 67. člena zakona o davčni službi, saj je bil na novo delovno mesto inšpektorja III. razporejen skladno s sistemizacjio delovnih mest, ki jo je tožena stranka sprejela še pred tožnikovo zaposlitvijo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 29.7.1996 in 30.4.1997 o razporeditvi tožnika na delovno mesto inšpektor III, kot tudi zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika razporediti na delovno mesto višjega inšpektorja - pooblaščena uradna oseba.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Navaja, da je pri toženi stranki dejansko opravljal dela višjega inšpektorja, pri tem pa prejemal nižjo plačo, zaradi česar je kršeno temeljno načelo delovnega prava - enakopravnost delavcev. Poleg tega tožena stranka ni upoštevala dejstva, da je bil pred nastopom dela pri toženi stranki zaposlen pri APPNI, kjer je bil glede plače izenačen s sodelavci, ki so imeli višjo stopnjo strokovne izobrazbe, kot jo dejansko ima sam, vsi pa so opravljali enaka dela. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Sodba vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Tožnik je na prejšnjem delovnem mestu lahko prejemal enako plačo kot sodelavci, ki so v primerjavi z njim imeli pridobljeno višjo strokovno izobrazbo. Vendar je bilo to očitno v skladu z ustreznim splošnim aktom njegovega takratnega delodajalca. Nato pa je skladno z določbo 1. odst. 67. čl. zakona o davčni službi (ZDS, Ur. l. RS, št. 18/96 in 36/96) z dnem 1.7.1996 postal delavec tožene stranke. Po določbi 2. odst. 67. čl. ZDS so ostala notranja razmerja med plačami delavcev, ki so prešli k davčni upravi, nespremenjena do sprejema sistemizacije in nomenklature nazivov delovnih mest. Tožnik je bil tako v skladu s pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest v Davčni upravi Republike Slovenije z dne 28.6.1996, razporejen na delovno mesto inšpektor III od dne 1.7.1996 dalje v Davčnem uradu X. - Oddelek za davčno inšpiciranje. Z odločbo o razporeditvi pa se mu je pravilno določil količnik osnovne plače z dodatki, vse v skladu z zakonom o razmerjih plač, pravilnikom o napredovanju zaposlenih v državni upravi in uredbo o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v upravnih organih. Razporeditev na novo delovno mesto je torej imela podlago v pravilniku o sistemizaciji, ki je bila sprejeta še pred tožnikovo zaposlitvijo pri toženi stranki, zaradi česar tožnik ni mogel ohraniti takšne plače, kot jo je predhodno prejemal pri APPNI.

Pritožbeno sodišče glede tožnikovega očitka o neustreznosti sistemizacije delovnih mest poudarja, da ni predmet postopka pri delovnem sodišču ocenjevanje primernosti oz. ustreznosti splošnega akta. V individualnem delovnem sporu se obravnava predvsem vprašanje, ali je bila delavcu kršena pravica in če so bili izpolnjeni pogoji za razporeditev na delovno mesto, ki so določeni z zakonom in splošnimi akti delodajalca. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je bil tožnik v konkretnem primeru z izpodbijano odločbo pravilno razporejen na delovno mesto, ki ustreza njegovi pridobljeni strokovni izobrazbi, pri čemer je odločilno, da za razporeditev na višje delovno mesto ni imel pridobljene zahtevane visoke strokovne izobrazbe.

Tudi če je tožnik pri toženi stranki utegnil opravljati dela, ki so bila določena za delavce z visoko strokovno izobrazbo, v konkretnem primeru dela višjega inšpektorja, sodišče nima pooblastila odločati o njegovi razporeditvi na takšno delovno mesto, ker je to v izključni pristojnosti pristojnega organa delodajalca in v skladu s sistemizacijo delovnih mest. Pristojnost sodišča je omejena le na presojo zakonitosti odločb, s katerimi se odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika na razporeditev na delovno mesto višji inšpektor, saj tožnik za navedeno delovno mesto ni izpolnjeval predpisanih pogojev. Povsem pa jih je izpolnjeval za delovno mesto inšpektor III., na katero je bil razporejen po pravilnem postopku in v skladu s sprejeto sistemizacijo delovnih mest tožene stranke.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).