Jedro

Dejstvo, da Nemčija in Slovenija nista enako tolmačili določbe Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčenja, tožniku ni prineslo negativnih finančnih posledic. Te so se pokazale le v sistemu razdelitve pobranega davka med Nemčijo in Slovenijo, niso pa vplivale na višino davka, ki bi ga moral v vsakem primeru plačati tožnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ptuj tožniku za leto 2009 odmeril dohodnino v znesku 1466,13 EUR. Pri tem je ugotovil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 402,00 EUR znaša 1064,13 EUR in mora biti plačana v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe. V obrazložitvi pojasnjuje, da je zavezanec v skladu z določbo 6. odstavka 267. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDavP-2) vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2009. Pri odmeri dohodnine so bili upoštevani podatki, razvidni iz tabele, vnesene v obrazložitev odločbe. Pri tem pojasnjuje, da je zavezanec uveljavljal tudi odbitek davka, plačanega v tujini od dohodka v višini 20.024,42 EUR. K napovedi je predložil tudi vsa ustrezna dokazila. V nadaljevanju se sklicuje na Mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčenja dohodka in premoženja, ki jo ima Slovenija sklenjena z Nemčijo, objavljeno v Ur. listu RS - Mednarodne pogodbe št. 22 z dne 12. 12. 2006 ( v nadaljevanju Sporazum). Ugotavlja, da se v skladu z omenjenim Sporazumom in določili 1. odstavka 137. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDoh-2) zavezancu od odmerjene dohodnine odšteje znesek ustreznega dela dohodnine od tujih dohodkov, ki znaša v konkretnem primeru 402,00 EUR.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-01-152/2011 z dne 31. 3. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugovore tožnika, ki se nanašajo na njegov rezidentski status v Sloveniji, tožena stranka kot neutemeljene zavrne. Ugotavlja, da iz spisovne dokumentacije nesporno izhaja, da ima pritožnik stalno prebivališče v Sloveniji, ter je v postopku odmere dohodnine za leto 2008 tudi sam predložil potrdilo o tem, da je prebivališče v Nemčiji dne 30. 6. 2008 odjavil. Tudi odločba o odmeri letne dohodnine za leto 2008 iz Nemčije je bila naslovniku poslana na naslov v Sloveniji. Glede na to, da v ničemer ne izkazuje, da bi imel ponovno vzpostavljeno bivališče v Nemčiji, je mogoče ugotoviti, da ne more biti rezident Nemčije, če tam nima niti prijavljenega prebivališča. Za leto 2009 je izpolnil obrazec potrdilo EU/EGS, v katerem je s strani davčnega organa Slovenije potrjeno, da je imel pritožnik v letu 2009 stalno prebivališče prijavljeno v Sloveniji. Iz obrazca je tudi razvidno, da je pritožnik davčnim organom Nemčije sam posredoval informacijo, da nobeden od njegovih dohodkov v državi Sloveniji ne podleže obdavčitvi. Najverjetneje je prav na podlagi navedenega davčni organ v Nemčiji pritožnika obravnaval kot svojega rezidenta in ga obdavčil. Iz obrazca je tudi razvidno, da navedb o neobdavčljivosti pritožnikovih dohodkov v Sloveniji slovenski davčni organ ni potrdil kot pravilnih. Glede na to, da je pritožnik nesporno slovenski rezident na podlagi prelomnih pravil Sporazuma, ki velja v enaki meri tudi za Nemčijo, je zavezanec za odmero dohodnine v Sloveniji. Organ druge stopnje se zato ne strinja z razlago davčne uprave, da kljub temu, da je Slovenija država rezidentstva, ostane pravica do obdavčitve njegovih dohodkov iz Nemčije izključno Nemčiji. Pri tem se sklicuje na 15. člen Sporazuma. Meni, da bi ob pravilnem izpolnjevanju določb Sporazuma, pritožnikovo plačo med letom smela obdavčiti Nemčija, vendar pa mu ne bi smela odmeriti letnega poračuna dohodnine, saj ni njen davčni rezident na podlagi določbe 4. odstavka Sporazuma. Letno odmero pritožniku, kot svojemu rezidentu, lahko izvede le Slovenija, ki pa mora z uporabo dogovorjene metode poskrbeti za to, da ne pride do dvakratnega obdavčenja. Pri odmeri dohodnine se tako prizna tožniku v Nemčiji med letom plačan davek. V pritožnikovem primeru je ta pridobil kar dve letni odmeri dohodnine, torej je bil v letu 2009 dejansko obravnavan kot davčni rezident dveh držav. Kljub temu zanj to ni prineslo negativnih posledic, saj so se te pokazale le v sistemu razdelitve pobranega davka med Nemčijo in Slovenijo. Kolikor bi bile določbe Sporazuma popolnoma spoštovane, bi smela Nemčija pritožnika obdavčiti le med letom in tako od njegovih dohodkov pobrati 2028,15 EUR. Slovenija bi pri letni odmeri pritožniku odmerjeno dohodnino zmanjšala za ta znesek, vendar pa je Nemčija del svojega davka vrnila zavezancu tako, da je njegova končna obveznost znašala le 402,00 EUR. Sporazum predvideva metodo dobropisa, saj Slovenija od svojega davka dovoli odšteti v tujini plačan davek od tega dohodka, vendar le do višine davka, ki bi moral biti plačan od tega dohodka v Sloveniji. Kot odbitek pa se sme priznati le tisti del davka, ki je bil v tujini dejansko plačan. Če je bil davek sicer plačan, vendar ga je zavezanec dobil delno povrnjenega s strani nemškega davčnega organa, v Sloveniji ni mogoče priznati odbitka za tisti del davka, ki je bil povrnjen. Za ta del davka se šteje, da sploh ni bil plačan. Kot je mogoče ugotoviti iz spisu priloženih prilog, je pritožnik v Nemčiji sicer med letom plačal davek v višini, kot ga je zahteval v napovedi za odmero dohodnine v Sloveniji, vendar pa mu je bil davek pri letni odmeri v večjem delu povrnjen. Kot znesek v tujini plačanega davka se tako pritožniku pravilno upošteva znesek davka, ki ga nemški davčni organ pritožniku ni povrnil in je bil dejansko plačan, kar predstavlja znesek 402,00 EUR. Kolikor pa bi Nemčija od pritožnika kdaj zahtevala vračilo davka, ki mu ga je v skladu s Sporazumom neutemeljeno vrnila, pa bi imel pritožnik pravico pri davčnem organu v Slovenji, v skladu s postopkovnimi pravili, zahtevati ponovno odmero dohodnine iz razloga, ker se je spremenil znesek davka, ki ga je plačal v Nemčiji.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka tožniku nezakonito in neupravičeno odmerila dohodnino, s čimer naj bi bistveno kršila določbe Zakona o davčnem postopku. Sporazum med Slovenijo in Nemčijo ne dovoljuje dvojnega obdavčenja. Tudi z dopisa Davčnega urada Ingolstadt izhaja, da ima pravico do obdavčitve tožnika po 2. odstavku 15. člena Sporazuma izključno Nemčija. Tožena stranka tudi priznava, da bi, ob pravilnem izpolnjevanju določb Sporazuma, med letom tožnika smela obdavčevati le Nemčija, kar je slednja tudi storila. Dodaja še, da je tožeča stranka bila dejansko obravnavana kot dvojni rezident oziroma rezident dveh držav. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tožniku povrne nezakonito obračunano dohodnino skupaj s pripadki vred, povrne pa naj mu tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj njeno tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, v skladu z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Z mnenjem tožeče stranke, da je tožena stranka nezakonito in neupravičeno odmerjala tožniku dohodnino, s čimer naj bi bistveno kršila določbe ZDavP-2, se sodišče ne strinja. Tožeča stranka je sodišču dohodnino odmerila v skladu z Sporazumom in domačo zakonodajo, konkretno ZDoh-2. Pri tem je svojo odločitev obrazložila na način, da je lahko vsakomur jasna. Konkretno katere člene ZDavP-2 naj bi davčni organ kršil, tožnik niti ne pove. Tudi ni sporno, da Sporazum ne dovoljuje dvojnega obdavčenja. Sporno pa tudi ne more biti, kar je v odločbi organa druge stopnje izrecno zapisano, da tožnik zaradi dejstva, ker Nemčija in Slovenija nista enako tolmačili določbe Sporazuma, ni bil obravnavan tako, da bi mu slednje prineslo negativne finančne posledice. Te so se pokazale le v sistemu razdelitve pobranega davka med Nemčijo in Slovenijo, niso pa vplivale na višino davka, ki bi ga moral tožnik v vsakem primeru plačati. Sporno tudi ne more biti, da je tožnik po tem, ko mu je Nemčija del plačanega davka povrnila, v Nemčiji dejansko plačal le 402,00 EUR, kar je bilo pri njegovi odmeri dohodnine doma tudi upoštevano.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je po povedanem odločba tožene stranke zakonita in pravilna, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 25/4 ZUS-1.