Jedro

Ker sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi obsojenca in pravno osebo ni obsodilo za neko drugo kaznivo dejanje, ki ne bi izhajalo iz dejanskega opisa kaznivega dejanja, ni moč govoriti o tem, da naj bi sodišče ravnalo v škodo obsojenca in pravne osebe. Sodišče je izhajalo iz dejanskega stanja, navedenega v opisu dejanja v obtožnem predlogu in je v okviru istega kazenskega predpisa ugotovilo, da opis dejanja v obtožnem predlogu opisuje 12 kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 in ne eno kaznivo dejanje, kot je dejanje opredelila pravno državna tožilka.

Vsebina in teža očitka, ki ga sodba izraža je popolnoma enaka kot v opisu dejanja v obtožnem predlogu, saj je pravna opredelitev posledica opisa dejanja v obtožbi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu je bil obsojeni M. I. spoznan za krivega dvanajstih kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pravna oseba G., d. o. o., Prevalje pa, da je odgovorna za dvanajst kaznivih dejanj kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 in v zvezi s 4. členom in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja v nadaljevanju ZOPOKD). Sodišče je obsojenemu M. I. izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen en mesecev zapora in nato po določbah o steku določila enotno kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Obsojeni pravni osebi je na podlagi drugega odstavka 17. člena ZOPOKD izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo denarno kazen v višini 20.000,00 EUR s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 112,00 EUR. Oškodovance D. S., E. H. in I. R. je na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo zavrnilo pritožbe okrajne državne tožilke, zagovornika obdolženega M. I. ter pooblaščenca obdolžene pravne osebe G., gradbeno industrijsko podjetje d. o. o., ..., P., kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je M. I. dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR obdolženo pravno osebo pa je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki 420. člena ZKP zaradi kršitve drugega v zvezi s prvim odstavkom 285.c člena ZKP na način iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče izpodbijano sodbo izdalo na podlagi priznanja krivde, saj sta obdolženec in zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe na predobravnavnem naroku dne 1. 6. 2015 izjavila, da priznavata krivdo po obtožnem predlogu, v katerem se je obdolžencu in obdolženi pravni osebi očitalo le eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 (v zvezi z 42. členom KZ-1 in v zvezi s 4. členom in 7. točko 25. člena ZOPOKD za pravno osebo). Državna tožilka je na predobravnavnem naroku ob takšni pravni opredelitvi dejanja predlagala, da naj se obdolženemu M. I. izreče pogojna obsodba, v kateri naj se mu določi kazen eno leto zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta, obdolženi pravni osebi pa naj se izreče pogojna obsodba, v kateri naj se ji določi denarna kazen 20.000,00 EUR ter preizkusna doba v trajanju enega leta. Sodišče je priznanje krivde sprejelo izreklo obdolžencu in pravni osebi kazenski sankciji. V izrek sodbe je v celoti povzelo dejanski opis kaznivega dejanja iz obtožnega predloga, ne pa tudi njegove pravne opredelitve, saj je v sodbi izdani na podlagi priznanja krivde obdolženca spoznalo za krivega, pravno osebo pa za odgovorno za 12 kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev. Po oceni državnega tožilca ravnanje sodišča ni v skladu z zakonom. Citira določbe prvega odstavka 285.a člena ZKP in 1. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP ter 5. točko istega odstavka navedenega člena, v kateri je natančneje pojasnjen pomen izjave obdolženca, da krivdo priznava. S priznanjem krivde se obdolženec odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi in se dokazni postopek izvede le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Poudarja, da mora na podlagi določbe prvega odstavka 285.c člena ZKP predsednik senata v primerih priznanja krivde po obtožbi, presoditi zavestnost (razumevanje narave in posledic priznanja), prostovoljnost in jasnost ter popolnost in „podprtost“ priznanja z drugimi dokazi v spisu. Šele ko presodi, ali so vsi navedeni pogoji izpolnjeni, s sklepom odloči, da obdolženčevo priznanje krivde sprejme (drugi odstavek 285.c člena ZKP). Poudarja, da mora biti priznanje krivde veljavno, torej takšno, da je jasno, da je obdolženec pravilno razumel vsebino obtožbe, kar po oceni državnega tožilca vsebuje tudi pravilno pravno opredelitev dejanja, ki je predmet obtožbe. Sodišče mora, da zagotovi veljavnost priznanja krivde, presoditi pravilnost pravne kvalifikacije v obtožbi že pri odločanju o sprejemu priznanja krivde. Pravilno razumevanje narave in posledic danega priznanja krivde je odvisno od tega, ali je obdolženec pravilno razumel obtožbo. Ker je odločitev o tem, ali priznati krivdo, hkrati odločitev o tem, ali naj se obdolženec sploh brani, je treba pojem obtožba po oceni državnega tožilca razumeti širše, to je kot vse podatke „dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo“. Po oceni državnega tožilca s priznanjem krivde obdolženi I. in zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe nista razumela narave in posledic danega priznanja na način, kot je bilo od sodišča dejansko sprejeto in pravno opredeljeno dejanje, torej ne kot eno kaznivo dejanje, ampak 12 posamičnih kaznivih dejanj. Posledica priznanja krivde ni le obsodilna sodba, ampak tudi vsebina in teža očitka, ki ga sodba izraža. Zato sodba nikoli ne sme predstavljati presenečanja za obdolženca, ki je dejanje priznal, opirajoč se na vsebino obtožbe. Zato meni, da je sodišče, ko je sprejelo priznanje krivde obdolženca in zakonitega zastopnika obdolžene pravne osebe, čeprav je pri presoji priznanje krivde ugotovilo, da obtožni predlog ne vsebuje pravilne pravne opredelitve, pa kljub temu izdalo sodbo na podlagi priznanja krivde, v kateri pa ni sledilo pravni opredelitvi iz obtožnega predloga, kjer se je obdolžencu in pravni osebi očitalo eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev, ampak ju je obsodilo oziroma pravno osebe spoznalo za odgovorno za 12 kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev (kar ima po oceni državnega tožilca učinek sodbe po strožjem zakonu), kršilo določbo prvega in drugega odstavka 285.c člena ZKP. Ko je sodišče sprejelo priznanje krivde obdolženca in obdolžene pravne osebe pri čemer se ni strinjalo s pravno opredelitvijo dejanja iz obtožnega predloga, je tako pri izdaji sodbe nepravilno uporabilo določbo 1. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, ker za sprejem priznanja krivde niso bili izpolnjeni vsi zahtevani pogoji, zaradi tega pa je kršilo tudi drugi odstavek 285.c člena ZKP (ker je sodišče priznanje krivde sprejelo). Takšna nezakonitost pa se, kot navaja državni tožilec, neposredno izraža tudi v nezakonitosti izpodbijane obsodilne sodbe. Državni tožilec meni, da če se sodišče s pravno opredelitvijo v obtožnem predlogu ni strinjalo, obdolženec in obdolžena pravna oseba pa sta dejanja priznala, bi sodišče v obravnavani zadevi pravilno in zakonito ravnalo, če bi priznanje krivde skladno z določbo drugega odstavka 285.c člena ZKP zavrnilo in postopek nadaljevalo, kot da obdolženec in pravna oseba krivde po obtožnem predlogu ne priznavata (285.d do 285.f člena ZKP), ter opravilo glavno obravnavo.

4. Državni tožilec se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 60778/2011 z dne 12. 12. 2013. Citira točko 10 obrazložitve sodbe, da podano priznanje krivde ne vpliva na sodnikovo materialnopravno presojo dejanja, to je presojo, ali (priznana) objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja (izpolnjenost biti inkriminacije), ali je to dejanje v nasprotju s pravnim redom kot celoto (protipravno) ter ali je obdolžencu to dejanje moč očitati (krivda). Pravilo drugega odstavka 354. člena ZKP, po katerem sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (iura novit curia), velja za vsako sodbo, torej tudi za sodbo izdano na podlagi priznanja krivde.

5. V tej sodbi in navedbah iz sodbe, ki jih citira državni tožilec, je postavljeno pravilo, da mora sodišče presoditi, ali je pravna opredelitev dejanja po obtožbi pravilna, torej ali ustreza dejstvom, ki so opisana v opisu dejanja po obtožbi kot konkreten življenjski dogodek. Pri presoji ali lahko sprejme priznanje krivde, sodišče tako presoja priznanje v okviru dejstev, ki izvirajo iz historičnega dogodka, opisanega v opisu dejanja v obtožbi in mora presoditi tako dejanska kot tudi pravna vprašanja. Sodišče na podlagi dejstev kazenskega spisa, ki so temelj za vložitev obtožnega akta zoper obsojenca, v postopku priznanja krivde ugotavlja dejstva, ki izvirajo iz obtožnega predloga; v obravnavanem primeru, da je obsojenec ravnal v nasprotju z 42. členom v zvezi s 134. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), 2. in 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost ter drugim odstavkom 352. člena Zakona o davčnem postopku in dvanajstim v opisu dejanja poimensko navedenim delavcem, ki so bili zaposleni v družbi G., d. o. o., več kot tri mesece zapored ni plačal z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost (prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za primer brezposelnosti) iz njihovih bruto plač ter s tem delavce prikrajšal za pravico, da se jim plača (v času, ko prispevki niso bili plačani) upošteva v izračun pokojninske osnove. Prav tako pa v nasprotju s 131. členom ZDR devetim delavcem ni izplačal regresa oziroma sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012 in 2013 ter jih tako prikrajšal do regresa za letni dopust. 6. Sodišče je, ko sta obsojenec in zakoniti zastopnik pravne osebe na predobravnavnem naroku priznala krivdo, le-to ugotavljalo na podlagi presoje skladnosti priznanja z dokazi, ki so v spisu. Presojalo je skladnost priznanja v povezavi z opisom dejstev v opisu dejanja. V postopku priznanja krivde je tako ugotovilo dejstva, ki izvirajo iz obtožnega akta (opis dejanja). Sodišče je na takšen način rešilo dejanska vprašanja, kar je sodišče dolžno rešiti. Slednje je tudi poudarjeno v sodbi Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje državni tožilec, da priznanje krivde omogoča zgolj poenostavljen postopek ugotavljanja pravno relevantnih dejstev, ne izključuje pa vsake kontrole sodišča glede njihovega obstoja (točka 9 citirane sodbe). O dejanskem stanju, ki izhaja iz opisa dejanja v obtožnem aktu, sodišče tako odloči na podlagi dokazov po prosti presoji, ko rešuje dejanska vprašanja (ta vprašanja pa se lahko rešujejo tudi s priznanjem obdolženca v postopku izvajanja dokazov na glavni obravnavi). V postopku priznanja krivde sodišče presoja v dejanskem pogledu, ali je priznanje v skladu z dokazi, ki so v sodnem spisu in ki so podlaga za ugotovitev dejstev, ki izvirajo iz obtožnega akta ter tako tudi podlaga za krivdorek, če sodišče priznanje krivde sprejme. Po določbi prvega odstavka 285.c člena ZKP predsednik senata oziroma v obravnavanem primeru okrajna sodnica, presodi: 1) ali je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja; 2) ali je bilo priznanje dano prostovoljno; 3) ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.

7. Priznanje se ne more nanašati na pravna vprašanja in teh vprašanj ni mogoče reševati na podlagi priznanja in ne morejo temeljiti na izjavi obdolženca. Pravna opredelitev je vedno stvar sodišča in sodišče samo presoja, ali opis dejanja kot historičnega dogodka, z dejstvi in okoliščinami, ki predmet kaznivega dejanja opredeljujejo, tudi ustreza pravni opredelitvi dejanja v obtožbi, to je zakonski označbi dejanja, kot ga je v obtožnem predlogu opredelil državni tožilec. Pravilna pravna opredelitev dejanja je vedno posledica opisa dejanja v obtožbi. Sodišče pa mora, kot je bilo že poudarjeno, preizkusiti obdolženčevo priznanje krivde v materialnem smislu in presoditi, ali so podana odločilna dejstva, ki so tudi podlaga za sprejeto odločitev o uporabi prava.

8. Sodišče je obsojenca in pravno osebe spoznalo za kriva kaznivega dejanja v okviru istega kazenskega predpisa, torej kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. V opis kaznivega dejanja ni poseglo in obsojenca ter pravno osebo ni spoznalo za kriva nečesa, česar državna tožilka v opisu dejanja ni opisala, ni ju spoznalo za kriva nekega drugega kaznivega dejanja in ni ugotovilo dejstev, ki naj ne izvirajo iz obtožnega akta. Pri kazenski sankciji je ostalo v okviru sankcije, ki jo je za obsojenca in pravno osebo predlagala državna tožilka. Kriminalna količina, za katero sta bila spoznana za kriva, oziroma odgovorna obsojenec in pravna oseba, se ni v ničemer spremenila, pa tudi kaznovalni okvir je ostal isti. Ne gre za situacijo, da je v opisu dejanja bilo opisano neko drugo, strožje kaznivo dejanje kot je opredeljeno v pravni opredelitvi dejanja, kajti v takšnem primeru sodišče priznanja krivde ne bi smelo sprejeti, kar je Vrhovno sodišče poudarilo v sodbi I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015, ko je presodilo, da bi pravilna uporaba prava pomenila obsodbo za drugo kaznivo dejanje, ne za tisto, kakršnega je pravno opredelila državna tožilka (dejanje, ki je bilo opisano, tako, da je vsebovalo vsa objektiva in subjektivna dejstva, ki predstavljajo zakonske znake poskusa kaznivega dejanja umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena v zvezi z 34. členom KZ-1, je bilo pravno opredeljeno kot poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1). V sodbi I Ips 60778/2011 in v sodbi I Ips 55009/2013 je Vrhovno sodišče poudarilo, da je pravna opredelitev dejanja podvržena preizkusu sodišča in je sodišče dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika vseh možnih pravnih podlag, torej da velja pravilo drugega odstavka 354. člena ZKP po katerem sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja. Ker sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi obsojenca in pravno osebo ni obsodilo za neko drugo kaznivo dejanje, ki ne bi izhajalo iz dejanskega opisa kaznivega dejanja, ni moč govoriti o tem, da naj bi sodišče ravnalo v škodo obsojenca in pravne osebe, kar zatrjuje državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ima sodba za dvanajst kaznivih dejanj namesto za eno kaznivo dejanj učinek obsodbe po strožjem zakonu. Sodišče je ostalo v okviru opisa dejanja in v okviru istega kazenskega predpisa. Sodišče obsojenca ni spoznalo za krivega po neki strožji pravni opredelitvi oziroma po strožjem zakonu, saj sodišče dejanja pravno ni opredelilo drugače kot državna tožilka, in ni v škodo obsojenca in pravne osebe spremenilo pravne opredelitve dejanja. Sodišče je izhajalo iz dejanskega stanja, navedenega v opisu dejanja v obtožnem predlogu in je v okviru istega kazenskega predpisa ugotovilo, da opis dejanja v obtožnem predlogu opisuje 12 kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 in ne eno kaznivo dejanje, kot je dejanje opredelila pravno državna tožilka. Ker je opis dejanja jasen in ga je sodišče tudi povzelo v izrek sodbe ter sta obsojenec in odgovorna oseba pravne osebe priznala krivdo po obtožbi, ki je povzeta v opisu dejanja v kazenski sodbi, ni utemeljena tožilčeva navedba, da obsojenec in zakoniti zastopnik pravne osebe nista razumela narave in posledic danega priznanja na način, kot je bilo od sodišča dejansko sprejeto. Vsebina in teža očitka, ki ga sodba izraža je popolnoma enaka kot v opisu dejanja v obtožnem predlogu, saj je pravna opredelitev posledica opisa dejanja v obtožbi. Dejansko stanje oziroma dejstveni opis, ki izhaja iz obtožnega predloga in nato iz opisa dejanja v pravnomočni sodbi, ko je sodišče ugotovilo dejstva, ki izhajajo iz obtožnega akta, je enak. V sodbi I Ips 60778/2011, pa je Vrhovno sodišče poudarilo, da sodišče tudi pri sodbi, ki jo izda na podlagi priznanja krivde, ni vezano, na tožilčevo pravno opredelitev dejanja, ampak je uporaba prava vedno pridržana sodišču in je tudi pravna opredelitev podvržena preizkusu sodišča. V točki 8 sodbe I Ips 60778/2011 je zapisalo, da krivdorek ostaja meritorna odločitev sodnika o tem, da je obdolženec storil očitano dejanje in da je zanj kriv tako z vidika presoje dejanskega stanja kot uporabe materialnega prava.

9. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev določb drugega odstavka 285.c člena ZKP, ko je sodišče sprejelo priznanje krivde obdolženca in zakonitega zastopnika pravne osebe, ni bila storjena. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).