Jedro

Varščine za predvideno prodajo zarubljenih stvari, če bi se izkazalo, da je bil rubež izvršen, izvršitelj od upnika ne more terjati pogojno, temveč lahko v primeru uspešno opravljenega rubeža od njega ponovno zahteva varščino za opravo nadaljnjih izvršilnih dejanj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka sremeni tako, da je upnik dolžan v roku 8 dni izvršitelju Alešu Pečovniku namesto 316.200,00 SIT plačati varščino v višini 112.200,00 SIT, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnica je dolžna upniku v roku 8 dni povrniti 17.503,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.04.2006 dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje upniku naložilo, da v roku 8 dni plača izvršitelju A. P. varščino v višini 316.200,00 SIT in ga opozorilo, da bo v nasprotnem primeru izvršbo z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin ustavilo.

Proti takšnemu sklepu se je pritožil upnik. V pritožbi je navedel, da je varščina pretirano visoka, saj dosega skoraj polovico upnikove terjatve. Neobičajno je, da bi izvršitelju pri običajni premičninski izvršbi nastali tako visoki stroški, jasno pa mu ni niti to, po kateri tarifni številki je sodišče odmerjalo stroške rubeža v znesku 1700 točk, saj mu gre glede na višino izterjevanega zneska le 200 točk. Določitev varščine za dve prodaji je nepotrebna, ker rubež sploh še ni bil opravljen in tako ni jasno, ali bo uspešen ali ne. Varščini za prodajo bi lahko sodišče določilo šele po tem, ko bi izvršitelj opravil uspešen rubež premičnin. Neutemeljeno je določena tudi varščina v znesku 50 točk za seznanitev s spisom, ker je to opravilo že zajeto v postavki rubeža, in 50 točk za obračun zamudnih obresti, ker ga do rubeža še ne bo potrebno izdelati. Za obračun stroškov izvršitelju ne pripada prav nobena nagrada, pa tudi za ostale stroške mu ne gre, ker jih izvršitelj natančneje ni opredelil. Končno pa se upnik ne strinja niti z izvršiteljem Pečovnikom, v katerega zaradi višine določene varščine nima več nobenega zaupanja, zaradi česar je sodišču druge stopnje predlagal, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek, v katerem to sodišče poleg primerne varščine na novo določi tudi izvršitelja.

Pritožba je delno utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je bilo upniku naloženo plačilo varščine za izvršilna dejanja. Iz njegove obrazložitve izhaja, da varščina zajema opravo rubeža dolžničinih premičnin, predvidoma dve prodaji, seznanitev s spisom in vpis v evidenco, pripravo obračuna zamudnih obresti, obračun stroškov in ostale predvidene stroške v zvezi s temi izvršilnimi dejanji.

Upnik najprej v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mu ni znano, po kateri tarifni številki je sodišče odmerjalo varščino za rubež v višini 1700 točk, kot tudi, da bi mu glede na vrednost izterjevane terjatve zanj šlo največ 200 točk. Po 7. členu Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. list RS, št. 18/2003, v nadaljevanju Pravilnik) varščina za posamezno izvršilno dejanje res ne sme biti večja od seštevka predvidenega plačila za to izvršilno dejanje in stroškov, ki bodo pri tem predvidoma nastali, obračunanimi v skladu s tem Pravilnikom, vendar pa se pri njeni odmeri upošteva celotna upnikova terjatev do dolžnika - ne samo glavnica, temveč tudi stroški postopka in zamudne obresti do dneva izdaje poziva na plačilo varščine (tako 3. člen Pravilnika), čemur je prvostopno sodišče z odmerjenim zneskom 1700 točk v celoti sledilo.

Upnik je takšno odločitev prvostopnega sodišča lahko preveril, saj je pravna podlaga zanjo v sklepu izrecno navedena (pri rubežu tar. št. 1 zgoraj navedenega Pravilnika), višino terjatve pa je lahko izračunal, saj razpolaga z izvršilnim naslovom, iz katerega izhaja, da mu je dolžnica dolžna plačati glavnico z obrestmi že od leta 1996 dalje.

Pravilno je bila določena tudi varščina za seznanitev s spisom in vpis v evidenco, ki ni zajeta v postavko oprave rubeža, kot to zatrjuje pritožba. V plačilo za rubež spadajo namreč cenitev zarubljenih stvari, sestava potrebne dokumentacije, vročitev sklepa o izvršbi oziroma sklepa o določitvi izvršitelja ter vsa druga opravila, ki jih mora opraviti izvršitelj v zvezi z rubežem in v tem Pravilniku niso posebej ovrednotena (II. odstavek tar. št. 1 Pravilnika), medtem ko je opravilo seznanitve s spisom in vpis v evidenco ovrednoteno v 1. alineji tar. št. 16 Pravilnika, kar pomeni, da gre za opravilo, ki si ga izvršitelj lahko posebej obračuna.

Tudi za izračun obresti je pravilno določena varščina v vrednosti 50 točk. Ne samo, da je izvršitelj obresti že moral izračunati, da je upnika sploh lahko pozval na plačilo varščine, takšen obračun je nedvomno treba opraviti tudi pred samo izvedbo rubeža in sicer zaradi ugotovitve, v kakšnem obsegu je treba opraviti rubež, da bodo zarubljene stvari zadostovale za poplačilo upnika (tako 71. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja).

Varščina v znesku 20 točk je ustrezna varščina za obračun stroškov, saj mu zanj sicer pripada nagrada v takem znesku po 7. alineji tar. št. 16 Pravilnika, ostali stroški pa so v izvršiteljevi zahtevi v zadostni meri definirani, saj jih je opredelil kot stroške poštnih in bančnih storitev, kilometrin in fotokopij, 50 zahtevanih in s sklepom odmerjenih točk zanje pa je v skladu s pavšalom v višini 5% iz III. odstavka 10. člena Pravilnika.

Utemeljeno pa upnik opozarja na to, da je preuranjeno določena varščina za dve predvideni prodaji zarubljenih premičnin. Plačilo varščine od upnika lahko zahteva izvršitelj (38.a člen ZIZ). Izvršitelj je varščino za dve prodaji zahteval pogojno, saj je njeno založitev pogojeval z uspešno opravljenim rubežem, za kar pa mu zakon in Pravilnik ne dajeta ustrezne pravne podlage. Po III. odstavku 7. člena Pravilnika izvršitelj namreč lahko varščino za eno ali več dejanj skupaj zahteva le v enkratnem znesku ali v plačilu največ na tri obroke, njenemu plačilu pa nato sledi oprava izvršilnih dejanj, kar kaže na to, da celotne varščine za sicer predvideno prodajo zarubljenih stvari, če bi se izkazalo, da je bil rubež uspešen, izvršitelj od upnika (posledično tudi ne sodišče) ne more terjati pogojno. V primeru uspešnega rubeža bo izvršitelj od upnika lahko ponovno zahteval varščino za opravo nadaljnjih izvršilnih dejanj. Tako je slediti le nepogojni zahtevi izvršitelja za plačilo varščine, kar pa predstavlja znesek 112.200,00 SIT.

Iz navedenega je tako razvidno, da je bilo upniku preuranjeno naložena varščina v znesku 204.000,00 SIT za predvideni dve prodaji, zaradi česar je sodišče druge stopnje v tem delu njegovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa v 1. točki izreka spremenilo tako, da je upniku namesto 316.200,00 SIT varščine v plačilo naložilo 112.200,00 SIT (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku,v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem še izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Na upnikove pritožbene navedbe v zvezi z nestrinjanjem z izvršiteljem, ki je bil postavljen v tej zadevi, pa sodišče druge stopnje ni odgovarjalo, ker v tem delu pritožbe upnik smiselno predlaga izvršiteljevo izločitev, o čemer pa je najprej pristojno odločati sodišče prve stopnje (VI. odstavek 44.a člena ZIZ).

Ker je upnik v 65% uspel s svojo pritožbo, mu je dolžnica dolžna v tem odstotku povrniti njegove pritožbene stroške (II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je upniku kot potrebne priznalo naslednje pritožbene stroške: 200 točk za sestavo pritožbe, 4 točke za materialne stroške in 20% DDV, ni pa mu priznalo 20 točk za poročilo upniku o prejetem sklepu, ker je to opravilo že zajeto v postavki sestave pritožbe, niti dvakrat po 20 točk za dve poročili upniku o vloženi pritožbi in o uspehu pritožbe, ker sta v tej fazi postopka nepotrebna stroška. Ravno tako upniku ne gredo vsi priglašeni materialni stroški, ker v taki višini dejansko niso izkazani, zato mu jih je sodišče priznalo v pavšalnem znesku 2% od skupne vrednosti odvetniške storitve, kot to določa III. odstavek 13. člena veljavne Odvetniške tarife. Potrebni pritožbeni stroški upnika tako znašajo 26.928,00 SIT, dolžnica pa mu je dolžna povrniti 65% od tega zneska oziroma 17.503,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.04.2006 dalje do plačila.