Jedro

Tudi v kolektivnem delovnem sporu o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami se pravno upravičenje (procesna legitimacija) presoja na podlagi 47. člena ZDSS-1, kar pomeni, da morajo združenja in skupine delavcev, ki niso stranke kolektivne pogodbe, izkazati, da kolektivna pogodba za njih velja in da upravičeno uveljavljajo skupinski interes. Trije bivši delavci nasprotnega udeleženca z zatrjevanjem, da bodo v primeru morebitnega uspeha v kolektivnem delovnem sporu lahko predlagali obnovo njihovih individualnih delovnih sporov, v katerih se je presojala zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, takšnega interesa ne uveljavljajo, ampak izkazujejo le svoj individualni interes.

Izrek

Pritožbi predlagatelja se ugodi in se izpodbijani sklep, ki se nanaša na zavrženje primarnega in podrednega predloga predlagatelja ter glede odločitve o pravdnih stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbe udeležencev na strani predlagatelja M.M., M.N. in F.Ž. se zavrnejo in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba udeleženca na strani predlagatelja M.H. se zavrže. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predloga predlagateljev in naknadnih udeležencev na strani predlagatelja, v okviru katerih so primarno zahtevali ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev celotnega Pravilnika o delu in plačah zavarovalnih zastopnikov za življenjska zavarovanja z dne 3. 1. 2005 (v nadaljevanju Pravilnik), podredno pa ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev posameznih, v podrednem predlogu navedenih členov tega Pravilnika, v obeh primerih pa tudi povrnitev pravdnih stroškov (I. odstavek izreka izpodbijanega sklepa). V II. odstavku izreka je naložilo predlagateljem, da so dolžni udeležencu povrniti stroške postopka v znesku 4.263,71 EUR v 8 dneh, od izteka tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeni sklep se po pooblaščenki pritožujejo tako predlagatelj kot naknadni udeleženci na strani predlagatelja (v nadaljevanju naknadni udeleženci) vključno z M.H., iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, nasprotnemu udeležencu pa naloži v plačilo stroške predmetnega postopka. V pritožbi navajajo, da so vsi izkazali skupinski interes in da imajo procesno legitimacijo za vodenje tega kolektivnega delovnega spora. Ta kolektivni delovni spor je sicer spor o skladnosti splošnega akta delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami po 6.c členu ZDSS-1. Pravilnik, ki je pod presojo v tem kolektivnem delovnem sporu, je v nasprotju z 8. členom ZDR sprejel predsednik uprave sam, dne 3. 1. 2005, v enem izvirniku in s takojšnjo veljavnostjo, čeprav je takšen sprejem v nasprotju z 42. členom Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji nasprotnega udeleženca, zato je ničen glede na določbo 86. člena OZ. Predlagatelju (sindikatu) v skladu s členom 47/2 ZDSS-1 ni bilo potrebno dokazovati skupinskega interesa, saj je to v nasprotju s Konvencijo MOD št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic. Takšno stališče je smiselno zavzelo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi z dne 1. 10. 2009 (Ur. l. RS, št. 83/2009). Po 45. členu ZDSS-1 je sindikat nesporno udeleženec postopka kolektivnega delovnega spora v skladu s 76. členom Ustave RS, če je bil v času določenega postopka pri delodajalcu organiziran tako, kot določajo predpisi in če je bil o organizaciji sindikata delodajalec pisno seznanjen. Reprezentativnost sindikata ni pogoj za udeležbo v kolektivnem delovnem sporu. Predlagatelj ima pravno in poslovno sposobnost (ustanovljen je bil skladno z določbami ZRSin in je vpisan v evidenco statutov sindikatov pri UE ..., Izpostava ..., pod zaporedno številko 181). Poleg tega se povezuje tudi v širše oblike, tako da ima status reprezentativnega sindikata. V letu 2005 je bil pri nasprotnem udeležencu organiziran tudi sindikat O. S. d.d., ki je bil član sindikata F. in ki je bil tudi reprezentativni sindikat. Zato bi moral nasprotni udeleženec poslati sporni Pravilnik v mnenje temu sindikatu, česar pa ni storil. Ta sindikat je po oddelitvi S. d.d. z dne 3. 1. 2005 s svojo dejavnostjo pri nasprotnem udeležencu le nadaljeval (tako smiselno tudi VIII Ips 328/2006 z dne 13. 2. 2007). Tudi naknadni udeleženci zatrjujejo, da so izkazali, da upravičeno uveljavljajo svoj skupinski interes in sicer s tem, ker je sporni Pravilnik neposredno posegel v njihove pravice. V primeru, če bo sodišče ugotovilo nezakonitost posameznih določb Pravilnika ali neveljavnost oziroma neskladnost Pravilnika z ZDR, bodo lahko v skladu z 394. členom ZPP obnovili postopek v delovnih sporih glede njihovega prenehanja delovnega razmerja in dosegli razveljavitev sodnih odločb, s katerimi je bilo odločeno, da jim delovno razmerje preneha zaradi nedoseganja planov, določenih v Pravilniku. Iz tega pa izhaja njihov skupinski interes. Po pozivu predlagatelja bi moralo sodišče v skladu s členom 51/1 ZDSS-1 po uradni dolžnosti obvestiti tudi ostale osebe in jim dati možnost udeležiti se tega postopka (objava v Uradnem listu in na oglasni deski), česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Tudi v primeru, če pri nasprotnem udeležencu na dan 3. 1. 2005 ne bi bilo ustanovljenega sindikata, bi moral nasprotni udeleženec po členu 8/4 ZDR pred sprejemom Pravilnika neposredno obvestiti delavce, česar pa ni storil. Po podatkih predlagatelja je bilo pri nasprotnem udeležencu na dan 3. 1. 2005 zaposlenih približno 70 delavcev. Izpodbijani Pravilnik ni skladen niti z ZDR-jem niti s kolektivno pogodbo dejavnosti. Pravice in obveznosti, ki se v skladu z ZDR lahko urejajo le v kolektivni pogodbi, se ne morejo sprejeti s sklepom uprave. Takšno napotilo, tudi če bi obstajalo, bi bilo v neskladju s členom 7/2 ZDR. Nasprotni udeleženec ni imel podlage za sprejem Pravilnika niti v 42. členu Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 3. 1. 2005. 3. 1. 2005 je nedvomno obstajal sindikat delavcev Z. S. d.d., s svojimi O., svojo dejavnost pa je v skladu z 209. členom ZDR nadaljeval, kar izhaja iz dopisa V.M. z dne 15. 3. 2005. Ta sindikat je bil tudi reprezentativni sindikat, saj je imel imenovanega sindikalnega zaupnika oziroma predsednika, tako da bi mu moral nasprotni udeleženec sporni Pravilnik poslati v mnenje (tako smiselno tudi Vrhovno sodišče RS, opr. št. VIII Ips 328/2006 z dne 13. 2. 2007). Nepravilna je tudi ugotovitev v obrazložitvi, da je predlagatelj prenehal obstajati s pismom z dne 28. 4. 2009, saj iz vsebine pisma to ne izhaja. Spremenilo se je le članstvo zaradi spremembe organizacijske sheme sindikata K., kar dokazuje seznam članov sindikata O. S. d.d. – izpis nakazil kreditov in odtegljajev z dne 12. 10. 2007 in z dne 10. 1. 2008. Predlagatelj je sestavni del in član regijskega sindikata K., ta pa član sindikata N. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da se je nasprotni udeleženec oddelil od družbe S. d.d., v skladu s 533. členom ZGD, zato je kot nova družba v vsa pravna razmerja vstopil kot univerzalni pravni naslednik. S prenosom premoženja, dejavnosti in delavcev je bila v posledici oddelitve prenesena tudi sindikalna dejavnost skupaj s predsednico sindikata O., g. V.M. in vsemi člani sindikata – zastopniki za življenjska zavarovanja, ki so prešli k nasprotnemu udeležencu. Ker obstaja neskladje med izrekom in obrazložitvijo, pri čemer je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sklepa o vsebini listin in med listinami v spisu ter izpovedbami strank, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP, poleg tega pa je tudi materialno pravo napačno uporabljeno.

Nasprotni udeleženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe predlagatelja in naknadnih udeležencev ter potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba predlagatelja je utemeljena, pritožbe naknadnih udeležencev M.M., M.N. in F.Ž. so neutemeljene, pritožba naknadnega udeleženca M.H. pa ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o primarnem predlogu predlagatelja in naknadnih udeležencev enkrat že odločalo in mu s sodbo opr. št. X Pd 747/2007 z dne 10. 7. 2009 ugodilo. Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo nasprotni udeleženec, kateremu je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. X Pdp 945/2009 z dne 4. 2. 2010 ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

K pritožbi naknadnega udeleženca M.H.: Iz spisovnih podatkov izhaja, da je naknadni udeleženec M.H. s pisno izjavo z dne 20. 6. 2010 kot sospornik nepreklicno odstopil od predmetnega kolektivnega delovnega spora (z obrazložitvijo, da je z nasprotnim udeležencem sklenil izvensodno poravnavo) in da je 15. 6. 2010 pooblaščenki tudi preklical pooblastilo za zastopanje v tem kolektivnem delovnem sporu. Na naroku za glavno obravnavo z dne 30. 6. 2010 je še izrecno pojasnil, da umika svoj predlog v tem kolektivnem delovnem sporu (s tem se je nasprotni udeleženec strinjal), zato je sodišče prve stopnje s sklepom, ki je bil sprejet na tem naroku za glavno obravnavo, postopek v tem delu ustavilo. Ker je kljub zgoraj navedenemu pooblaščenka predlagatelja in naknadnih udeležencev vložila pritožbo tudi v imenu M.H. (čeprav pooblastila za zastopanje M.H. ni predložila, izpodbijani sklep pa se nanj sicer sploh ne nanaša) je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo na podlagi člena 343/1 ZPP v zvezi s členom 343/3 ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

K pritožbi predlagateljev in naknadnih udeležencev M.M., M.N. in F.Ž., ki se nanaša na priznanje statusa udeležencev v tem kolektivnem delovnem sporu: Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrženju primarno in podredno postavljenega predloga v zvezi z naknadnimi udeleženci, saj ti niso izkazali, da upravičeno uveljavljajo skupinski interes. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem je bilo ugotovljeno, da se predmetni kolektivni delovni spor uvršča med kolektivne delovne spore, ki so opredeljeni v členu 6/c Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Na podlagi te določbe je delovno sodišče pristojno tudi za odločanje v kolektivnem delovnem sporu o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, o medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. Predmetni kolektivni delovni spor so kot spor v zvezi s presojo skladnosti splošnega akta nasprotnega udeleženca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami po členu 6/c ZDSS-1 izrecno in jasno opredelili tudi predlagatelj in naknadni udeleženci v pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2010, sklicujoč se pri tem na listinsko dokumentacijo, ki je bila vložena v spis.

ZDSS-1 ureja postopek v kolektivnem delovnem sporu v okviru skupnih določb za postopek v delovnih in socialnih sodiščih (člen 18 – člen 33 ZDSS-1) in v členih od 44 – 57 ZDSS-1, kjer so urejene posebnosti postopka v kolektivnem delovnem sporu. 45. člen ZDSS-1, na katerega se sicer sklicujejo pritožniki v pritožbi, na splošno ureja poimenovanje strank v kolektivnem delovnem sporu, medtem ko so v členih 47., 48., 49., 50. in 52 določeni udeleženci v posameznih vrstah kolektivnih delovnih sporov, ki so sicer (kot je bilo že ugotovljeno) opredeljeni v 6. členu ZDSS-1. Udeležence v sporih v zvezi s kolektivnimi pogodbami (spori iz člena 6.a, 6.b in 6.c ZDSS-1) opredeljuje 47. člen ZDSS-1. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potrebno tudi pri presoji kolektivnega delovnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami presojati status udeleženca upoštevaje določbo 47. člena ZDSS-1, saj spadajo tudi tovrstni spori med spore v zvezi s kolektivnimi pogodbami. Citirani člen določa, kdo so udeleženci v tovrstnih kolektivnih delovnih sporih. Ta določba opredeljuje pravdno upravičenje oziroma procesno legitimacijo (ki je širši pojem od stvarne legitimacije po materialnem pravu – tako Vrhovno sodišče RS, opr. št. VIII Ips 118/2008 z dne 7. 10. 2008). Ta procesna legitimacija mora biti po stališču pritožbenega sodišča sicer podana tekom celotnega postopka in ne zgolj ob vložitvi predloga v kolektivnem delovnem sporu. Procesna legitimacija je namreč procesna predpostavka, ki se nanaša na to, kdo sme v določenem postopku nastopati kot stranka v tem postopku, pomanjkanje te procesne predpostavke pa ima za posledico zavrženje tožbe (oziroma predloga v kolektivnem delovnem sporu).

Po prvem odstavku 47. člena ZDSS-1 so udeleženci v zvezi s kolektivnimi pogodbami tista združenja delavcev oziroma delodajalcev ali posamezni delodajalci, ki so stranke kolektivne pogodbe (torej, ki so podpisniki oziroma sopodpisniki kolektivne pogodbe). Tem osebam daje zakon lastnost udeleženca že glede na dejstvo, da so podpisali kolektivno pogodbo, v zvezi s katero je začet kolektivni delovni spor po 6.a, 6.b oziroma 6.c členu ZDSS-1. Za združenja delavcev oziroma delodajalcev ali posamezne delodajalce ter skupine delavcev, ki niso stranke kolektivne pogodbe, pa je zakonodajalec v členu 47/2 ZDSS-1 določil dodatni pogoj, ki mora biti izpolnjen, da se tem subjektom prizna status udeleženca. Za njih mora veljati kolektivna pogodba, poleg tega pa morajo izkazati, da upravičeno uveljavljajo skupinski interes. Po členu 47/3 ZDSS-1 se upravičenost uveljavljanja skupinskega interesa presoja glede na vse okoliščine primera, zlasti pa se pri tem upošteva raven, na kateri je bila sklenjena kolektivna pogodba. Iz dokaznega postopka izhaja, da se niti predlagatelju niti naknadnim udeležencem ne more priznati status udeleženca po členu 47/1 ZDSS-1, saj niso stranke Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/98 in nadalj.), zato je potrebno presojati, če imajo status udeleženca upoštevaje člen 47/2 ZDSS-1. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da trije bivši delavci, ki jim je sodišče prve stopnje priznalo status naknadnih sospornikov na strani predlagatelja, niso izkazali, da upravičeno uveljavljajo skupinski interes. V zvezi z opredelitvijo pojma skupinskega interesa se pritožbeno sodišče pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki jo je to sicer povzelo po sklepu pritožbenega sodišča opr. št. X Pdp 945/2009 z dne 4. 2. 2010 in se v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje. Tudi po stališču pritožbenega sodišča trije bivši delavci z zatrjevanjem, da bodo v primeru morebitnega uspeha v tem kolektivnem delovnem sporu lahko začeli postopek obnove v individualnih delovnih sporih, v katerih niso uspeli s tožbenimi zahtevki za razveljavitev odpovedi pogodb o zaposlitvi, niso izkazali, da upravičeno uveljavljajo skupinski interes. S temi argumenti so dejansko izkazovali svoj individualni interes (uspeh v individualnem delovnem sporu), zato pri njih ta, v drugem odstavku 47. člena ZDSS-1 navedena posebna procesna predpostavka (izkazanost skupinskega interesa), ki je pogoj za dopustnost udeležbe, v njihovem primeru ni podana. Glede na to je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja zgoraj omenjene procesne predpostavke utemeljeno zavrglo njihov primarni in podredni predlog.

Drugačna pa je situacija v primeru izkazovanja skupinskega interesa s strani predlagatelja – sindikata. Po mnenju pritožbenega sodišča je sicer neutemeljena pritožbena navedba predlagatelja, da mu je potrebno priznati status udeleženca v postopku tega kolektivnega delovnega spora že na podlagi dejstva, da ima lastnost pravne osebe (2. člen Zakona o reprezentativnosti sindikata; ZRSin, Ur. l. RS, št. 13/93). Člen 47/2 ZDSS-1 namreč jasno določa, da morajo tudi združenja delavcev (med katere se uvršča tudi sindikat), ki niso stranke kolektivne pogodbe, izkazati upravičenost uveljavljanja skupinskega interesa. Takšen dodaten pogoj za priznanje statusa udeleženca sindikatu po členu 47/2 ZDSS-1 po stališču pritožbenega sodišča ni v nasprotju niti s Konvencijo MOD št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic (Ur. l. SFRJ, št. 8/1958; Akt o notifikaciji nasledstva, Mednarodne pogodbe – št. 15/92) niti z 76. členom Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.) niti s stališčem Ustavnega sodišča RS, ki izhaja iz odločbe št. U-I-284/06-26 z dne 1. 10. 2009 (Ur. l. RS, št. 83/2009), na katero se sklicuje predlagatelj v pritožbi. Ta pogoj (ki je, kot je bilo že ugotovljeno, procesna predpostavka) ne posega niti v organizacijsko svobodo sindikata (v pravico do svobodnega ustanavljanja sindikatov in v pravico do svobodnega včlanjevanja v sindikate) niti v akcijsko svobodo sindikata (v pravico do prostega delovanja). To procesno predpostavko (ki dejansko pomeni omejitev pravice do sodnega varstva), je potrebno razlagati restriktivno. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbeno navedbo predlagatelja, v kateri smiselno zatrjuje, da že lastnost reprezentativnosti sindikata izkazuje, da ta uveljavlja skupinski interes (pridobitev lastnosti reprezentativnosti sindikata določa ZRSin v členu od 6 – 11), vendar pa iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi imel predlagatelj lastnost reprezentativnega sindikata bodisi po členu 9/1 ZRSin bodisi po členu 9/3 ZRSin. Predlagatelj je svojo reprezentativnost dokazoval s članstvom v regijskem sindikatu K. in članstvo le tega v sindikatu N.. Iz odločbe RS, MDDSZ z dne 23. 11. 1993 (A24), ki jo je predlagatelj vložil v spis kot dokaz za svojo reprezentativnost, pa ne izhaja, da je sindikat N. določena kot reprezentativni sindikat na območju države tudi v panogi zavarovalstva.

Ker tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov zaenkrat ni mogoče zaključiti, da ima predlagatelj lastnost reprezentativnega sindikata (tej lastnosti je nasprotni udeleženec tudi izrecno ugovarjal – poravnalni narok z dne 11. 1. 2008, B1, B2), je bilo na predlagatelju, da izkaže, da upravičeno uveljavlja skupinski interes. To velja še posebej ob dejstvu, da je nasprotni udeleženec v postopku zatrjeval, da predlagatelj ne obstaja več (pripravljalna vloga z dne 17. 6. 2010), da predlagatelj pri nasprotnem udeležencu nima več članov, ki bi bili pri nasprotnem udeležencu zaposleni oziroma da je člane prevzela druga sindikalna organizacija (pripravljalna vloga z dne 26. 8. 2010, narok za glavno obravnavo dne 6. 10. 2010). V zvezi s tem je nasprotni udeleženec vložil v spis dopis K. z dne 28. 4. 2009 (B15), na podlagi katerega pa še ni mogoče zaključiti, da predlagatelj nima članov, ki bi bili zaposleni pri nasprotnem udeležencu.

V zvezi z dokazovanjem skupinskega interesa pa je predlagatelj vložil v spis določene listine (A50, A51), na podlagi katerih bi bil mogoč tudi zaključek, da ima v svojem članstvu tudi delavce nasprotnega udeleženca. Navedenih dokazov, ki jih je sicer sodišče prve stopnje povzelo v dokaznem sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo dne 6. 4. 2011, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni dokazno ocenilo oziroma se do njih ni opredelilo. Brez konkretne obrazložitve je zaključilo (sklicujoč se le na mnenje predlagatelja, da mu ni potrebno dokazovati skupinskega interesa), da predlagatelj skupinskega interesa ni izkazal. Takšna ugotovitev pa je z ozirom na zgoraj navedeno vsaj preuranjena, zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotoviti, če ima predlagatelj status udeleženca po členu 47/2 ZDSS-1. Če bo ugotovljeno (kar zatrjuje nasprotni udeleženec), da predlagatelj sploh nima več članov, ki bi bili delavci nasprotnega udeleženca, bi bilo sicer mogoče zaključiti, da le z odločbo z dne 8. 5. 2006 (A8) skupinskega interesa predlagatelj ne izkazuje. Če bi bilo vanj vključeno določeno število (lahko tudi bivših) delavcev nasprotnega udeleženca, pa bi bil s tem po stališču pritožbenega sodišča skupinski interes izkazan, še posebej ob dejstvu, da ZDSS-1 nalaga presojo upravičenega uveljavljanja skupinskega interesa iz člena 47/2 ZDSS-1 glede na vse okoliščine primera (člen 47/3 ZDSS-1). Po mnenju pritožbenega sodišča je sicer potrebno upravičenost uveljavljanja skupinskega interesa v primeru sindikata razlagati široko že na podlagi dejstva, da je pravica sindikata, da zastopa in varuje interese svojih članov. Namen ustanovitve sindikata kot delavske organizacije je izboljšati in zavarovati ekonomske in socialne interese delavcev.

Če bo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč pritožbenega sodišča ugotovilo, da je potrebno predlagatelju priznati status udeleženca po členu 47/2 ZDSS-1 (in v povezavi s členom 47/3 ZDSS-1), bo moralo v nadaljevanju presojati, če je podana zatrjevana neskladnost posameznih določb Pravilnika z dne 3. 1. 2005 z določbami ZDR oziroma kolektivne pogodbe in odločiti o utemeljenosti predloga predlagatelja. V ponovnem postopku bo moralo upoštevati tudi člen 51/1 ZDSS-1, ki nalaga sodišču, da obvesti o začetku postopka osebe, organe in združenja, ki so nosilci pravic in obveznosti v razmerju, o katerem se odloča in jim da možnost, da se udeležijo postopka (to obvestilo se objavi v Uradnem listu RS in na oglasni deski ter spletnih straneh sodišča).

Z ozirom na to, da se predmetni kolektivni delovni spor nanaša na presojo skladnosti splošnega akta delodajalca z ZDR oziroma s kolektivno pogodbo, niso odločilne pritožbene navedbe predlagatelja, ki se nanašajo na zatrjevane nepravilnosti pri sprejemanju izpodbijanega splošnega akta nasprotnega udeleženca. Po oceni pritožbenega sodišča so nebistvene tudi pritožbene navedbe predlagatelja, ki se nanašajo na sindikat O. S. d.d., ki je bil član sindikata F., saj gre očitno za drugo organizacijo sindikata. Iz tega razloga pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne odgovarja (člen 360/1 ZPP).

Ker je bila pritožba predlagatelja utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo, v zvezi z njo razveljavilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča, ki se je nanašal na predlagatelja (člen 365/3 ZPP) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, pritožbe naknadnih udeležencev M.M., M.N. in F.Ž. pa zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga, ki se je nanašala na naknadne udeležence (2. točka 365. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče na pritožbo predlagatelja razveljavilo izpodbijani sklep v delu, ki se je nanašal nanj, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.