Jedro

Predlaganje dodatnih dokazov za obstoj očitane kršitve, da je tožnik spornega dne spal na delovnem mestu, v prvem postopku ni bilo potrebno, saj je tožnik že v tožbi obstoj kršitve (dremanje na delovnem mestu) izrecno priznal. Iz tega razloga tožena stranka prvotno ni predlagala zaslišanja priče F.F., saj je bila glede na trditve tožnika v tožbi prepričana, da obstoj te kršitve med pravdnima strankama ni sporen, nespornih dejstev pa stranka ni dolžna dokazovati. Šele iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je bilo razvidno, da sodišče kljub odsotnosti trditvene podlage tožnika sprejema ustno izpoved tožnika, s katero je ta prvič zanikal obstoj kršitve, zato je tožena stranka šele po tem predlagala zaslišanje priče F.F.. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju priče F.F. pravočasen.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Ali je bila storjena ta kršitev, pa stranka ne ve, dokler sodišče takšne odločitve ne obrazloži.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim senatom.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2014 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2014 in še vedno traja oziroma se na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2006 nadaljuje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 25. 2. 2014 dalje, prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za vsak mesec nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 25. 2. 2014 do poziva nazaj na delo, obračunati bruto mesečno plačo v znesku 783,66 EUR, odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 466,65 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklicna št. ..., vse v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka po dveh pooblaščencih (odvetniški pisarni A.A. d. o. o. in odvetniški pisarni mag. B.B.) iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj se glavna obravnava opravi pred spremenjenim senatom. Navaja, da so napačna osnovna pravna naziranja sodišča v zvezi z vsebino in obsegom sodne presoje glede obstoja in utemeljenosti pisnih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v točkah 14, 15 in 16 obrazložitve sodbe zavzelo stališče, da je dolžna kršitve, za katere je tožnik prejel pisno opozorilo, po vsebini in utemeljenosti dokazati tožena stranka ter enako velja za kršitev, za katero je tožnik prejel odpoved. Takšno stališče je materialnopravno zmotno in v nasprotju z enotno sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 474/2006, sodba VDSS, opr. št. Pdp 65/2010 in Pdp 164/2014), v skladu s katero je delodajalec dolžan dokazati le obstoj pisnega opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, vsebinsko utemeljenost oziroma neutemeljenost takega opozorila pa mora nato zatrjevati in dokazovati delavec. Tožena stranka je s predloženimi fotografijami jasno in nedvomno dokazala, da je imel tožnik na dan 9. 1. 2014 in 16. 1. 2014 na delovnem mestu velik nered, saj so na delovni mizi, ki bi morala biti urejena, ležali tožnikova potovalka, nož, ostanki hrane in razmetana oblačila, kar je v svoji sodbi v celoti potrdilo tudi sodišče. Zato je nevzdržna argumentacija sodišča, da tožniku ni mogoče očitati nepravilnega ravnanja, ker ni imel na voljo nobenega pohištva. Da pa je imel tožnik lahko osebne predmete urejene in pospravljene pa izhaja tudi iz dejstva, da je tožnik po izvršeni kontroli s strani C.C. svoje predmete začel pospravljati, kar je v obrazložitvi sodbe celo ugotovilo sodišče. Če je tožnik razmetane predmete lahko pospravil po opravljeni kontroli je samo po sebi umevno, da bi jih lahko pospravil tudi sicer, ves čas opravljanja dela. Tudi, če bi bila pravilna ugotovitev sodišča, da naj bi tožnik v času izvedbe kontrole ravno malical, pa navedeno ne bi predstavljalo upravičenega razloga za neurejenost delovnega prostora kot to izhaja iz fotografije. Sodišče pa je tudi napačno povzelo izpoved priče C.C., da bi naj potrdil, da je tožnik v času kontrole malical, saj priča tega ni izpovedala. Namreč priča je izpovedala le, da mu je tožnik ob kontroli dejal, da je imel malico, ne pa da bi tudi sam to ugotovil ob kontroli. Kot je razvidno iz fotografij je na mizi ležala prazna embalaža hrane, pribor pa je bil na mizi razmetan na način, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da je tožnik malical že nekaj časa pred kontrolo. Iz fotografij je tudi razvidno, da je tožnikova miza pokrita z različnimi osebnimi predmeti, tako da na njej praktično ni proste površine, na kateri bi tožnik lahko malical. Glede na vsebino tožnikovega dela, ki samo po sebi fizično ni bilo naporno (sedenja z občasnimi obhodi varovanih prostorov), si tudi ni mogoče predstavljati utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi tožnik moral na delo prinašati potovalko polno oblačil in še dodatno vrečko z oblačili, pri čemer sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo nobenega razloga, zakaj meni nasprotno. Sicer pa sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni upoštevalo napotitev pritožbenega sodišča, temveč je svojo odločitev oprlo na enake neutemeljene argumente, kot v prvi, že razveljavljeni sodbi. Sodišče prve stopnje je tudi izvedlo obsežen dokazni postopek v zvezi z ugotavljanjem, ali obstaja možnost, da je v tožnikovem delovnem prostoru zaudarjalo zaradi kanalizacijskih jaškov, ki so se nahajali v hali, v kateri je bil prostor varnostnika, kar pa je bilo dejansko nepotrebno ob dejstvu, da je priča C.C., ki je osebno izvajal kontrolo na dneve, za katere so bila tožniku izdana pisna opozorila, izpovedal, da je v prostoru za varnostnike zaudarjalo po neumivanju ne pa po kanalizaciji. V pisnih opozorilih, ki jih je prejel tožnik je bilo tožniku očitano, da je v njegovem delovnem prostoru zaudarjalo na dan 9. 1. 2014 in 16. 1. 2014, kar je tudi edino relevantno pri presoji utemeljenosti kršitev, ki sta predstavljali podlago za odpoved iz krivdnih razlogov. Edina oseba, ki je bila s tožnikom v stiku na naveden dan, torej C.C., je na zaslišanju izrecno potrdil, da je v prostoru, v katerem je delal tožnik ob izvršeni kontroli zaudarjalo po neumivanju. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo priti do zaključka, da sta obe opozorili, izdani tožniku dne 9. 1. 2014 in 16. 1. 2014, utemeljeni. Sodišče prve stopnje v ponovnem odločanju ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča in je ponovno odločilo enako kot v prvem postopku, svojo odločitev pa utemeljilo z identičnimi argumenti. Takšno postopanje sodišča prve stopnje predstavlja kršitev 362. člena ZPP, hkrati pa kaže tudi na pristranskost sodišča prve stopnje, ki je argumente pritožbenega sodišča v celoti ignoriralo oziroma jim je v obrazložitvi sodbe celo vsebinsko nasprotovalo na način, kot da pravdni postopek predstavlja spor med prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem. Nelogična in neživljenjska je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni navedla nobenega predpisa, ki bi tožniku prepovedoval, da bi v službo prinesel potovalko in vrečko in neprepričljivo in neživljenjsko je stališče sodišča, ki bi v praksi pomenilo, da mora delodajalec delavcem dovoliti, da ne glede na naravo in lokacijo njihovega dela oziroma karakteristike njihovega delovnega prostora na delo prinašajo poljubne osebne predmete in jim omogočati opremo oziroma pohištvo za hrambo takšnih predmetov. Tožena stranka še izpostavlja, da je delo varnostnika med drugim povezano tudi z delom s tretjimi osebami (npr. priči D.D. in E.E., oba zaposlena pri naročniku sta potrdila, da so delavci naročnika dnevno vstopali v prostor za varnostnike), zato je nesprejemljivo za ugled tožene stranke, da bi morala prenašati početje delavca, ki na tak način kot tožnik blati ugled tožene stranke pri naročniku. Dejstvo, da so bile v času kontrole samo pri tožniku ugotovljene nepravilnosti oziroma nered, zaradi katerih je prejel dve pisni opozorili, dokazuje, da so drugi varnostniki svoje delo lahko nemoteno opravljali in so imeli urejen delovni prostor, četudi ni bilo omar. Glede samega odpovednega razloga (očitek, da je tožnik dne 28. 1. 2014 spal na delovnem mestu) je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da odpovednega razloga tožena stranka ni dokazala. Potrdila je sicer, da je tožnik v tožbi priznal, da je tega dne morda zadremal za 30 sekund, vendar pa naj bi med zaslišanjem to prepričljivo zanikal in povedal, da naj bi ga zaradi bolečin v križu le premagale oči, še vedno pa je bil buden. Prvostopenjsko sodišče je pri tem izpostavilo, da tožena stranka ni pravočasno predlagala zaslišanja priče F.F., ki je spornega dne edini neposredno videl tožnika spati in ocenilo, da bi za dokazovanje očitane kršitve moralo biti predlagano zaslišanje te priče. Sodišče je povzelo tudi izpoved priče G.G., ki je izpovedal, da mu je H.H. povedal, da je videl tožnika spati ter da je slišal, da je F.F. videl tožnika spati, vendar ni izpovedal, da bi šlo pri tem za dogodek z dne 28. 1. 2014 in zato je sodišče ocenilo, da zgolj izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke, da mu je F.F. povedal, da je tožnik spornega dne spal, ne zadošča za prepričanje o obstoju odpovednega razloga. S tem, ko je tožnik v tožbi izrecno priznal, da je dne 28. 1. 2014 spal na delovnem mestu (trdil je sicer, da je le za 30 sekund zadremal), bi z ustno izpovedbo med zaslišanjem to trditev lahko le potrdil, ne bi pa mogel z drugačno izpovedbo nadomestiti teh trditev. Sodišče pa v obrazložitve sodbe tudi ni navedlo nobenega vsebinskega razloga, zakaj tožnikovo ustno izpovedbo na naroku šteje za prepričljivejšo in verodostojnejšo od tožnikovih trditev v tožbi in zgolj pavšalno pojasnilo sodišča, da je bila izpoved tožnika prepričljiva ne zadošča. Na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče G.G., ki sta povzeti v obrazložitvi izpodbijane sodbe in ki obe skladno potrjujeta, da je F.F. videl tožnika spati na delovnem mestu, bi sodišče prve stopnje, ob upoštevanju trditev pravdnih strank, moralo ugotoviti dokazanost očitane kršitve. Glede na navedeno pa toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da je prepozno predlagala zaslišanje priče F.F., ker ga je predlagala šele v ponovljenem postopku z vlogo z dne 7. 12. 2015. Tožena stranka izpostavlja, da predlaganje katerihkoli dodatnih dokazov za obstoj kršitve v prvem postopku ni bilo potrebno, saj je tožnik že v tožbi kršitev izrecno priznal. Šele iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je bilo razvidno, da sodišče kljub odsotnosti trditvene podlage sprejelo ustno izpoved tožnika, da spornega dne ni spal na delovnem mestu, zato je tožena stranka predlagala še zaslišanje priče F.F. in bi ta dokaz moralo sodišče dopustiti. Trditev sodišča, da spanje varnostnika na delovnem mestu, kar je kršitev, zaradi katere je bila tožniku izdana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni dovolj resna kršitev za izdajo odpovedi, pa je že absurdna. Težko si je predstavljati težjo malomarnost varnostnika, katerega naloga je varovanje in nadzor premoženja naročnika, kot je spanje na delovnem mestu. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, v kolikor bi sodišče druge stopnje zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje, da tudi odloči, da se glavna obravnava v ponovljenem postopku opravi pred spremenjenim senatom, saj je glede na argumente sodišča prve stopnje v dosedanji izpodbijani sodbi očitno, da je trenutni senat obremenjen z določenim videnjem zadeve in mu ne uspe objektivno upoštevati napotkov višjega sodišča. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo drugič in tožnikovemu zahtevku ponovno ugodilo. V ponovljenem dokaznem postopku je sodišče vpogledalo in prebralo listine v spisu pod prilogami A1 do A5 in B1 do B11, prebralo zapisnika o izpovedbah tožnika, zakonitega zastopnika I.I. ter prič C.C. in D.D. z naroka za glavno obravnavo z dne 12. 9. 2014 in 11. 11. 2014 ter zaslišalo priči G.G. in E.E.. Zavrnilo je dokazni predlog s strani tožnika predlaganih prič J.J. in K.K. in zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno utemeljilo. Sodišče ni upoštevalo navedb in predlaganih dokazov iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 7. 12. 2015, saj so bili ti, po mnenju sodišča prve stopnje, podani prepozno. Zato sodišče ni zaslišalo v tej vlogi predlaganih prič in sicer F.F., L.L. in čistilke (za katero tožena stranka ni navedla priimka in imena) z obrazložitvijo, da tožena stranka ni obrazložila, da zaslišanja teh prič brez svoje krivde ni mogla pravočasno predlagati. Tožena stranka pravilno izpostavlja, da je tožnik v vseh svojih pisnih vlogah izrecno priznal očitano kršitev, to je spanje (dremanje) na delovnem mestu. Navedeno je tožnik izpovedal tudi ob zaslišanju in sicer, da zaradi bolečin v hrbtu ponoči ni mogel spati in je zato zadremal na delovnem mestu, kar je tudi povzelo sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve sodbe in zaključilo, da je tožnik sicer v tožbi navedel, da je mogoče zadremal za kakšnih 30 sekund, vendar pa je zaslišan kot stranka prepričljivo zanikal, da bi tega dne spal na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ker iz trditev toženke izhaja, da je dne 28. 1. 2014 kontrolo dela tožnika opravil varnostni nadzornik F.F., ki je tožnika videl spati na delovnem mestu in ga tožena stranka ni pravočasno predlagala za pričo v tem delovnem sporu (prvič ga je predlagala šele v pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2015), tožena stranka ni dokazala obstoja odpovednega razloga. Sodišče je zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tako huda sankcija, da je za izkazanost odpovednega razloga potrebno predlagati vsaj zaslišanje neposredne priče tega dogodka in zato sodišče prve stopnje izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da mu je F.F. povedal, da je tožnik 28. 1. 2014 tri minute spal na delovnem mestu, ob drugačni izpovedi tožnika, ni štelo za zadosten dokaz o obstoju odpovednega razloga.

6. Utemeljeno tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da predlaganje katerihkoli dodatnih dokazov za obstoj očitane kršitve, da je tožnik dne 28. 1. 2014 spal na delovnem mestu v prvem postopku ni bilo potrebno, saj je tožnik že v tožbi obstoj kršitve (dremanje na delovnem mestu) izrecno priznal. Iz tega razloga tožena stranka pred 7. 12. 2015 tudi ni predlagala zaslišanja priče F.F., saj je bila glede na trditve tožnika v tožbi prepričana, da obstoj te kršitve med pravdnima strankama ni sporen, nespornih dejstev pa stranka ni dolžna dokazovati. Šele iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je bilo razvidno, da sodišče kljub odsotnosti trditvene podlage tožnika sprejema ustno izpoved tožnika, s katero je ta prvič zanikal obstoj kršitve, zato je tudi tožena stranka šele z vlogo z dne 7. 12. 2015 predlagala zaslišanje priče F.F.. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazni predlog tožene stranke po zaslišanju priče F.F. pravočasen.

7. V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Ali je bila storjena ta kršitev, pa stranka ne ve, dokler sodišče takšne odločitve ne obrazloži. 8. Utemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke o tem, da mu je F.F. povedal, da je tožnik 28. 1. 2014 tri minute spal na delovnem mestu ne zadošča za prepričanje o obstoju odpovednega razloga za očitano kršitev z dne 28. 1. 2014. V skladu z načelom proste presoje in enakega varstva pravic je namreč sporna dejstva mogoče dokazovati s katerimkoli relevantnim dokaznim sredstvom in načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede. Drži sicer, da je dokazna vrednost posrednih prič, ki o dogodku ne vedo povedati iz lastnih opazovanj, zaradi njihove odvisnosti od verodostojnosti in zanesljivosti neposrednega udeleženca dogodka, po naravi stvari omejena. Vendar so po drugi strani posredne priče lahko tudi pomemben pripomoček pri dokazni oceni izpovedb neposrednih udeležencev dogodka oziroma lahko v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi pomembno prispevajo k ugotovitvi pravno odločilnih dejstev. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje vsekakor moralo presojati izpoved tožnika, da spornega dne 28. 1. 2014 ni spal na delovnem mestu, glede na trditveno podlago tožnika in izpovedbo zakonitega zastopnika o tem, da mu je F.F. povedal, da je tožnik spornega dne tri minute spal na delovnem mestu in da ga je zbudil. 9. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala, da je tožnik večkrat kršil pogodbo o zaposlitvi in s tem 34. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ker ni skrbel za red in čistočo svojega delovnega mesta oziroma ni pospravljal za seboj, kar je povzročalo neprijetne vonjave in mu je za očitane kršitve tudi podala opozorilo pred odpovedjo. Dne 9. 1. 2014 je direktor fizičnega varovanja opravil kontrolo dela tožnika na varovanem območju M., pri čemer je imel tožnik na delovni mizi razmetana oblačila in potovalke, po tleh pa je bila razlita prozorna tekočina, v prostoru je zaudarjalo. Dne 16. 1. 2014 je bilo tožniku zaradi te kršitve vročeno pisno opozorilo in istega dne je direktor fizičnega varovanja ponovno opravil kontrolo dela tožnika, pri čemer je imel tožnik na delovnem mestu ponovno razmetana oblačila, naložene torbe in vrečke na delovni mizi, na mizi in pod njo so ležale odprte in uporabljene škatlice marmelade, drobtine kruha, oblačila, nogavice in podobno. Tožena stranka je dne 24. 1. 2014 tožniku v zvezi z opisanim dogodkom vročila drugo opozorilo pred odpovedjo. Dne 28. 1. 2014 pa je tožena stranka tožniku očitala storitev kršitve pogodbenih obveznosti, ker je ob prihodu varnostnika, ki je opravljal kontrolo dela tožnika, tožnik na delovnem mestu spal. V zvezi s pisnimi opozorili z dne 9. in 16. 1. 2014, da je navedenega dne imel na delovni mizi razmetana oblačila, vrečke in potovalke in da je bila po tleh razlita tekočina ter so bile na mizi in pod njo odprte in uporabljene škatle marmelade, drobtine kruha in oblačila ter da je v prostoru zaudarjalo, je sodišče na podlagi fotografij, ki jih je dne 16. 1. 2014 posnel tehnični direktor fizičnega varovanja C.C. ob kontroli tožnika na delovnem mestu zaključilo, da fotografije sicer potrjujejo, da je bila na mizi na tožnikovem delovnem mestu potovalka, drobtine, nož, marmelada, nogavice in razmetana oblačila, vendar je sodišče verjelo tožniku, da je priča C.C. prišel k njemu ravno v času, ko je malical in da je imel razmetana oblačila predvsem zato, ker jih ni imel kam dati. Zaključilo je, da ker v prostoru ni pohištva (omare), kamor bi tožnik lahko pospravil svoje stvari, pisni opozorili pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nista utemeljeni.

10. Zaključek sodišča prve stopnje je nepravilen. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 101/2015 z dne 9. 9. 2015 zapisalo, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik imel upravičeno razmetana oblačila po mizi, ker jih ni imel kam pospraviti. Tožena stranka pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je dolžan delodajalec delavcu zagotoviti omaro oziroma prostore, kjer bo hranil svoje osebne predmete (potovalko in oblačila) in katere predmete dejansko sploh lahko delavec prinaša na delovno mesto. Prostor za varnostnika dejansko ni namenjen deponiranju oblačil v obsegu celotne potovalke in še dodatnih plastičnih vrečk, ki jih je imel tožnik na mizi, kar je razvidno iz fotografij. Sodišče prve stopnje pa je ponovno zaključilo, da verjame tožniku, da je imel potovalko in razmetana oblačila po mizi ter drobtine, nož, marmelado, kot je razvidno iz fotografije, izključno zato, ker osebnih predmetov ni imel kam dati. Dodatno je obrazložilo, da tožena stranka ni navedla nobenega predpisa, ki bi tožniku prepovedoval, da bi v službo prišel z manjšo potovalko in vrečko kot je to razvidno iz fotografije in da bi bilo po stališču sodišča to tudi nerazumno. Sodišče se je sklicevalo na 7. člen Navodil za delo varnostnika, kjer je določeno, da je delavec čas za malico dolžan izkoristiti na delovnem mestu in si malico prinesti s seboj na delovno mesto in da navedeno še dodatno utemeljuje dejstvo, da je imel tožnik na mizi hrano in vrečko, zato opozorili nista utemeljeni.

11. Tožena stranka je tožniku očitala kršitev 47. točke 4. člena in 3. točke 5. člena pogodbe o zaposlitvi, v katerih je navedeno, da predstavlja kršitev pogodbene oziroma delovne obveznosti, neurejenost delovnega mesta in delovnih naprav, s katerimi delavec dela, zaradi česar lahko nastane materialna škoda ter kršitev 9. poglavja in 5. člena 10. poglavja Navodil za delo varnostnika (priloga B10), v katerih je navedeno, da je vsak delavec zadolžen za red in čistočo na delovnem mestu, kjer opravlja svoje delo. V 7. členu 10. poglavja Navodil je navedeno, da morajo biti delavci na delovnem mestu urejeni, spočiti, prisebni in trezni ter da spanje na delovnem mestu ni dovoljeno in se smatra kot hujša kršitev delovnih obveznosti. Glede na navedeno je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ker tožena stranka nima nobenih navodil oziroma predpisov, ki bi določala, da delavec ne sme v službo prinesti manjše potovalke in vrečke, zato tožniku ni mogoče očitati kršitev delovnih obveznosti, če je imel potovalko in vrečko na mizi, še predvsem, ker jih drugam ni mogel odložiti. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko ima delavec pri sebi določene osebne stvari, vendar poudarja, da četudi v prostoru ni posebne omare oziroma prostora za odlaganje osebnih stvari, mora delavec vsekakor poskrbeti, da so te osebne stvari urejene in odložene na mesto, kjer najmanj ovirajo delo delavca. Glede na predložene fotografije pa ni mogoče zaključiti, da je tožnik skrbel za red in čistočo na delovnem mestu, kjer je opravljal svoje delo tako kot mu to nalagajo Navodila za delo varnostnika.

12. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti očitano procesno kršitev z ustrezno dopolnitvijo dokaznega postopka z zaslišanjem predlaganih prič in nato ponovno oceniti že izvedene dokaze ter po potrebi izvesti še dodatne že predlagane dokaze, nato pa ponovno odločiti o tožnikovem zahtevku.

13. V skladu s 356. členom ZPP lahko sodišče druge stopnje ob razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve v novo sojenje odloči, da se nova glavna obravnava opravi pred spremenjenim senatom. Pritožbeno sodišče je uporabilo pooblastila iz 356. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni ravnalo v skladu z napotili sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 101/2015 z dne 9. 9. 2015. 14. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo je odločitev o stroških pritožbenega postopka v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.