Jedro

Ni sprejemljivo stališče, da lahko nadzorni svet prenese svoje pristojnosti na predsednika nadzornega sveta, še toliko manj na predsednico uprave.

Škoda bi bila podana samo, če bi se izkazalo, da dejansko izplačane nagrade po višini presegajo nagrade, ki bi bile izplačane, če bi o posameznih nagradah odločal nadzorni svet po predpisanem postopku v skladu z merili iz pogodb o zaposlitvi in iz 253. člena ZGD.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji mora prvotoženec plačati 781.870,75 EUR (prej 187.367.505,60 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do plačila in od zneska 54.676.429,40 SIT od 23. 6. 2000 do 31. 12. 2006, od zneska 66.341.463,10 SIT od 20. 5. 2001 do 31. 12. 2006, od zneska 33.170.731,60 SIT od 1. 3. 2002 do 31. 12. 2006 in od zneska 33.178.881,50 SIT od 27. 6. 2002 do 31. 12. 2002, kot tudi tožbeni zahtevek, da morata prvotoženec in drugotoženka plačati tožeči stranki znesek 2.488.731,73 EUR (prej 596.399.671,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila, od zneska 172.136.630,80 SIT od 23. 6. 2000 dalje do 31. 12. 2006, od zneska 233.943.330,90 SIT od 20. 5. 2001 do 31. 12. 2006, od zneska 100.063.902,10 SIT od 1. 3. 2002 do 31. 12. 2006 in od zneska 90.254.000,80 SIT od 27. 6. 2002 do 31. 12. 2006. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora toženima strankama povrniti pravdne stroške v znesku 38.833,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da tožbenemu zahtevku po temelju z vmesno sodbo ugodi, glede višine škode pa zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugega sodnika oziroma še podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek pred drugega sodnika. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja odškodninski zahtevek, ker je drugotožena stranka kot takratna predsednica uprave tožeče stranke odobrila izplačilo nagrad za izjemne delovne rezultate družbe v letu 1999, 2000 in 2001 članom uprave, prvotoženec kot takratni predsednik nadzornega sveta tožeče stranke pa je odobril izplačilo nagrad za izjemne delovne rezultate družbe v letih 1999, 2000 in 2001 predsednici uprave in drugim članom uprave tožeče stranke. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da je tožeča stranka izplačala visoke denarne zneske brez ustreznega pravnega temelja (sklepa nadzornega sveta), saj 253. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-E, Ur. l. RS, št. 30/93 – 6/99, v nadaljevanju ZGD, sedaj podobno tudi prvi odstavek 270. člena ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) določa, da mora nadzorni svet pri določitvi celotnih prejemkov posameznega člana uprave poskrbeti za to, da so celotni prejemki v ustreznem sorazmerju z nalogami članov uprave in s finančnim stanjem družbe. Zaradi škodnega ravnanja tožencev, ki sta v času opravljanja funkcij podpisala sklepe o izplačilu nagrad za izjemno uspešnost članom uprave, naj bi tožeči stranki nastala škoda v višini izplačil predsednici uprave in članom uprave, ki predstavlja vtoževani znesek, saj naj bi toženca s tem prekoračila svoje pristojnosti. Tožena stranka se je branila, da elementi odškodninskega delikta niso podani, ker naj bi nadzorni svet o izjemnem nagrajevanju odločal na podlagi sprejetih kriterijev in meril in za izjemne delovne rezultate člane uprave upravičeno nagradil. 6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi z izpodbijano sodbo odločilo v ponovljenem postopku, saj je bila predhodna prvostopna sodba na pritožbo tožeče stranke razveljavljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Med strankama ni sporno, da je nadzorni svet (v nadaljevanju NS) na 21. seji dne 2. 3. 1999 sprejel sklep št. 80 (priloga A98), ki je določil, da predsedniku in članom uprave pripadata za izjemne delovne rezultate nagrada v denarju in delnicah, višina posameznih nagrad je odvisna od prispevka posameznika k poslovnim rezultatom zavarovalnice, navedene pravice se vnesejo v pogodbe o zaposlitvi, ta sklep se lahko uporablja na osnovi ugotovljenih rezultatov poslovanja že za poslovno leto 1998. Na osnovi navedenega sklepa so bile te pravice dejansko tudi res vnesene v pogodbe o zaposlitvi (prim. 5. točko IV. člena pogodbe o zaposlitvi N. K. in ostalih članov uprave). Prav tako med pravdnima strankama ni sporno, da je prvotoženec kot predsednik NS tožeče stranke dne 20. 6. 2002, 17. 5. 2001 in 20. 2. 2002 podpisal tri sklepe za izplačilo nagrade predsednici uprave oziroma drugotoženki. Na osnovi teh sklepov je tožeča stranka drugotoženki izplačala dne 23. 6. 2000 bruto 54.676.429,40 SIT, dne 20. 5. 2001 bruto 66.341.463,10 SIT in dne 1. 3. 2002 bruto 33.170.731,60 SIT, dne 27. 6. 2002 pa še bruto 33.178.881,50 SIT (skupaj 187.367.505,60 SIT, sedaj 781.870,55 EUR). Prav tako med pravdnima strankama ni sporno, da sta prvotoženec kot predsednik NS in drugotoženka kot predsednica uprave tožeče stranke skupaj podpisala sklepe, s katerimi so bile določene nagrade šestim članom uprave, na osnovi katerih je tožeča stranka dne 23. 6. 2000 izplačala skupaj 172.138.430, 80 SIT, dne 20. 5. 2001 pa 233.943.330,90 SIT ter dne 1. 3. 2002 skupaj 100.063.902,10 SIT, dne 27. 6. 2002 pa še 90.254,000,80 SIT preostalim članom uprave (skupaj 596.399.671,80 SIT, sedaj 2.488.731,73 EUR).

8. Med pravdnima strankama pa je sporna uporaba Kriterijev in meril za določanje uspešnosti z dne 14. 10. 1997 (priloga A 170). Prav tako je sporno, ali se na izplačila nagrad nanaša tudi sklep št. 38, sprejet na 8. seji NS z dne 3. 11. 1999 (priloga A 141) in sklep št. 41, sprejet na 9. korespondenčni seji NS z dne 5. 11. 1999 (priloga A 140), ki je določil, da se na podlagi 24. člena Statuta v skladu z rezultati poslovanja ob prvem polletju leta 1999 in v skladu s sklepom NS št. 80 z dne 31. 3. 1999 v mesecu novembru 1999 članom uprave, vodilnim delavcem in delavcem s posebnimi pooblastili v območnih enotah in na centrali izplača nagrada, pri čemer višino nagrade določi predsednik NS in predsednik uprave.

9. Iz nosilnih razlogov prvostopne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi navedb tožene stranke in dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič ter listinske dokumentacije v spisu prišlo do zaključka, da je NS na sejah potrjeval le skupni znesek nagrad za vse zaposlene. Nadzornega sveta ni zanimalo, kolikšna bo nagrada posameznega člana uprave ali predsednice uprave. Zaradi rezultatov poslovanja je bil trend v zavarovalnici X, da se nagrajuje zaposlene zato, da bi kadri ostali, saj so se na trgu pojavile konkurenčne zavarovalnice in tudi začele prevzemati kadre. Pokojni F. L. je na podlagi kriterijev za določanje nagrad, ki so bili potrjeni na seji NS in na podlagi dokumentacije, ki mu jo je izročila izvršilna direktorica za računovodstvo V. D., izdelal za vsakega posameznega, ki je bil upravičen do nagrade, izračun in določil znesek. F. L. je imel na seji NS vso dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko člani NS izvedeli, kolikšna je nagrada posameznega člana, vendar se te možnosti niso poslužili. V tistem času ni bilo v poslovnem svetu kakšnih posebnih smernic za nagrade uprav, bile so le splošne smernice menedžerjev in kriteriji, ki so jih imeli v zavarovalnici sami. Ko je postala država lastnik zavarovalnice, pa so prišle omejitve nagrad zaradi zahteve države. Takrat se je tudi zniževal uspeh poslovanja zavarovalnice, čeprav je bila zavarovalnica še vedno uspešna. Do navedenih zaključkov je sodišče prišlo na podlagi izpovedbe priče R. F. in ostalih zaslišanih prič ter dokaznih listin v spisu. Na podlagi izpovedbe priče J. L., kasnejšega predsednika uprave zavarovalnice X in ostalih je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je bila zavarovalnica X v dobri kondiciji, imela je dobre rezultate, zavarovalno težje rezervacije so bile dobre, prav tako je imela tudi dobiček. Na podlagi izpovedbe te priče je prvostopno sodišče ugotovilo tudi, da je zavarovalnica X od leta 1991 do 2001 naredila lep razvoj, bila je ugledna zavarovalnica, ki se je širila na trgu in se razvijala v regijsko zavarovalnico, ki je imela svoje enote v drugih državah. Tudi priča M. R. (predsednik uprave zavarovalnice X od leta 2009) je pojasnil, da je imela zavarovalnica X v tem obdobju dominantno vlogo na slovenskem trgu in se je razvijala hkrati s trgom. Sedaj (v času postopka na prvi stopnji) pa je bolj turbulentno, konkurenca je hujša, je pa zavarovalnica X gotovo ugledna mednarodna zavarovalnica. Na podlagi določb 227. člena ZPP in glede na izpovedbo prič je prvostopno sodišče presodilo, da je bila na sejah NS vedno na razpolago dokumentacija, ki jo je pripravil F. L. glede izračunov konkretnih nagrad, kot tudi magnetogrami sej nadzornega sveta, ki naj bi to dokazovali (čeprav je možnost, da tožeča stranka zaradi poteka časa vsega tega nima več). Na podlagi izpovedb prič in študije K. d.o.o. (K.) je prvostopno sodišče ocenilo, da je tožeča stranka v spornem obdobju dosegla izjemne rezultate zaradi poslovnih odločitev in angažiranja poslovodstva, to je uprave tožeče stranke. To so potrdile priče, zaslišane v prvotnem postopku, kot tudi priče, zaslišane v ponovljenem postopku. Zato so člani uprave in njena predsednica po oceni prvostopnega sodišča upravičeni do izplačila nagrad za izjemne uspehe na podlagi pogodb o zaposlitvi. Celoten znesek nagrad je bil obravnavan tudi na skupščini zavarovalnica X, ki nikoli ni imela nobenega pomisleka v zvezi z (globalno) višino nagrad. Pokojni F. L. je pri izračunu nagrad upošteval merila, ki so bila sprejeta na 11. seji NS dne 13. 10. 1997 (A10 in 176). Pri tem je upošteval, da lahko znesek nagrad doseže največ 5% vseh obratovalnih stroškov in od tega največ 1/3 tega zneska za upravo, 2/3 pa za ostale zaposlene. Poleg tega je upošteval, da se pri ugotavljanju te mase lahko za izjemne nagrade uporabi 1% zneska zavarovalnih premij, 1% od prihodkov in naložb in 1 promil od čistih dohodkov od zavarovalno tehničnih rezervacij. Navedeno sta potrdili priči F. L. in V. D. Prvostopno sodišče je zaključilo, da je bila uprava zaradi izjemnih dosežkov upravičena do nagrad po vnaprej sprejetih kriterijih nadzornega sveta na 12. seji NS (A 170 in 176). Škoda bi z navedenimi izplačili nagrad za izjemne rezultate tožeči stranki nastala le v primeru, če predsednica uprave in njeni člani ne bi bili upravičeni do izjemnih nagrad. Ker pa so bili upravičeni, škoda tožeči stranki ni nastala, ne glede na to, ali je določil višino posamezne nagrade NS na svojih sejah ali pa je pooblastil predsednika NS in predsednico uprave, torej je bila odločitev sprejeta na podlagi pomanjkljivih sklepov NS.

10. Višje sodišče je v tej zadevi že s sklepom I Cpg 108/2007 zavzelo stališče, pri katerem vztraja, da določbi 253. člena ZGD ni zadoščeno, če NS ne sprejme odločitve o konkretni višini nagrade vsakemu članu uprave in predsednici uprave, ampak obravnava le globalno celoten znesek kot stimulacijo v okviru stroškov in v okviru zneska za stimulacijo članov kolektiva. Zakonske določbe o organih, pristojnostih in razmerjih, ki opredeljujejo upravljalsko strukturo delniške družbe, so kompleksne in formalizirane ter zato večinoma kogentne narave. Zakonsko postavljene sheme upravljanja delniške družbe, to je pristojnosti organov in njihovega delovanja, ni mogoče enostransko spreminjati, razen v tistih primerih ko zakon to izrecno dopušča. Položaj NS je kogentno določen z zakonom in ga niti s statutarnimi določbami ni mogoče spreminjati niti z odvzemanjem niti z dodajanjem posameznih pristojnosti. Zato to seveda ni mogoče storiti niti s sklepom samega NS. NS je kontrolni organ delniške družbe, ki razrešuje problematiko nasprotujočih si interesov med upravo in delničarji. Pri tem uresničuje svoje pristojnosti samostojno in neodvisno. Za odgovornost članov NS velja enak standard skrbnosti kot za člane uprave pri delniški družbi. Tako člani uprave kot člani NS so dolžni ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (258. in 279. člen ZGD). Zato ni sprejemljivo stališče, da NS lahko prenese svoje pristojnosti na predsednika NS, še toliko manj pa na predsednico uprave. Iz organske pristojnosti NS namreč izhaja, da sam v skladu s prvim odstavkom 253. člena ZGD odloča o prejemkih predsednice in članov uprave in teh pristojnosti ne more prenesti na druge osebe, kot npr. na njegovega predsednika ali predsednico uprave (tako tudi VSS sklep III Ips 81/2003).

11. NS je kolegijski organ. Njegovo poslovanje in odločanje ter potek sej je urejen v členih 270 – 273 ZGD. Drugi odstavek 270. člena ZGD izrecno določa, da se na sejah NS piše zapisnik, ki ga podpiše predsednik. Praviloma mora zapisnik vsebovati kraj in čas seje, seznam udeležencev, dnevni red seje, povzetek razprav in predvsem vsebino sklepov, sprejetih na seji. Tožena stranka je navajala, da so se seje NS tonsko snemale, vendar posnetkov v dokaznem postopku ni bilo mogoče pridobiti. Dejansko je izdelava zapisnika potrebna predvsem zaradi lažjega ugotavljanja sprejetih sklepov in delovanja NS, ni pa konstitutiven pogoj za veljavnost sprejetih sklepov na posamezni seji NS. Navedbe tožene stranke, da je NS sam sprejemal sklepe o nagradah za izjemne delovne rezultate, so pavšalne in nekonkretizirane, razen v primeru izrecno navedenega sklepa NS št. 80 z dne 2. 3. 1999 (priloga A98). Vendar gre v tem primeru za splošen in nekonkretiziran sklep, zato se na njegovi osnovi posamezna nagrada ni mogla kvantificirati. Iz besedila „da se ta sklep lahko uporablja na osnovi ugotovljenih rezultatov poslovanja že za poslovno leto 1998“ je mogoče sklepati, da velja ne le za leto 1998, ampak tudi za v bodoče, vendar pod pogojem, da se izjemni uspehi in izjemni delovni rezultati v vsakem posameznem letu posebej ugotovijo. T. i. izjemni delovni rezultati predstavljajo nedoločen pravni pojem, katerega določanje je stvar materialnopravne presoje sodišča, v odvisnosti od konkretnih okoliščin posameznega primera. Besedna razlaga cit. sklepa omogoča zaključek, da so izjemni delovni rezultati v konkretnem primeru takšni rezultati poslovanja, ki so primerljivi s poslovnim letom 1998, saj se cit. sklep uporablja že za poslovno leto 1998 kot leto, v katerem so že ustvarjeni izjemni delovni rezultati.

12. Po oceni višjega sodišča se sklepa NS št. 38 z dne 3. 11. 1999 (priloga A141) in št. 41 z dne 5. 11. 1999 (priloga A140) ne nanašata na nagrade za izjemne delovne rezultate, ki so predmet tega spora, pač pa na stimulacije v mesecu novembru 1999 članom uprave, vodilnim delavcem in delavcem s posebnimi pooblastili, kot to določa npr. točka 4. člena IV. individualne pogodbe predsednice uprave z dne 31. 8. 2001, ne pa na nagrade iz točke 5 člena IV. navedene pogodbe, na katero se nanaša predmetni spor. Nobena od spornih nagrad predsednici in članom uprave namreč ni bila izplačana v novembru 1999. Navedena sklepa sta torej upoštevna le v smeri ugotovitve, da si je NS materialnopravno napačno razlagal določbe ZGD, da določitev višine nagrad uprave lahko prenese na predsednika NS in predsednika uprave, če je temelj podan. V tem očitno ni videl nič spornega, čeprav je iz gornje obrazložitve razvidno, da temu ni tako.

13. Višje sodišče je že v sklepu I Cpg 108/2007 zavzelo stališče, da so kriteriji in merila, sprejeta 14. 10. 1997 (priloga A170), presplošna in na njihovi osnovi kvantifikacija nagrad ni možna. Merila, kot jih je opisal F. L., zaslišan kot priča, pa ne izhajajo iz listinskih dokazov (zapisnikov NS), zato ni dokazano, da je o njih pravno formalno na seji odločal NS. Razpravo NS brez formalnih sklepov je mogoče obravnavati le kot neformalno stališče članov NS. S formalno na seji NS sprejetimi sklepi pa sporni sklepi predsednika NS in predsednice uprave z dne 20. 6. 2000, 17. 5. 2001 in 20. 2. 2002 niso podprti. Zato je po oceni pritožbenega sodišča dokazano, da so sprejeti mimo kogentnih določil ZGD o pristojnosti NS. S tem je podana protipravnost ravnanja tožencev kot enega od elementov civilnega delikta.

14. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob naslednjih splošnih pogojih odškodninskega delikta: nedopustno ravnanje povzročitelja (v smislu nepravilnega izpolnjevanja dolžnosti uprave ali NS), nastanek nedopustne škode (navadna škoda ali izgubljeni dobiček), vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode (krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom). Navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno in če manjka le eden od naštetih elementov, praviloma ni odškodninske odgovornosti. Gornji zaključek sodišča, da je v obravnavanem primeru podana protipravnost, zato še ne omogoča zaključka, da je odškodninski zahtevek utemeljen. Če obstoj in višina škode ter vzročna zveza niso dokazani, je zahtevek neutemeljen, kar bo še obrazloženo.

15. Po splošnih načelih odškodninskega prava je namen odškodnine ustvariti takšen položaj oškodovanca, kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo. Tožeča stranka zatrjuje, da je prišlo do zmanjšanja njenega premoženja, ker sta toženca s prekoračenjem svojih pooblastil povzročila neutemeljeno izplačilo nagrad za izjemne delovne rezultate, zato to predstavlja t. i. navadno škodo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da izplačilo nagrad članom uprave predstavlja nedopustno škodo samo, če je pri tem šlo za strošek, ki tožeči stranki brez malomarnega ravnanja tožene stranke ne bi nastal. Zato je relevantno ali, oziroma v kakšni višini bi do izplačila nagrad članom uprave prišlo tudi brez nedopustnega ravnanja tožencev. V obravnavani zadevi ni odločilno, ali je tožena stranka s prekoračenjem pooblastil odredila izplačilo nagrad za izjemne delovne rezultate, temveč, ali so bili člani uprave in predsednica uprave do njihovega izplačila sploh upravičeni (prim. tudi VSS sklep III Ips 81/2003). Upoštevati je treba, da je NS s sklepom št. 80 odločil, da bo člane uprave dodatno nagrajeval za izjemne delovne rezultate in da so bile ustrezne določbe o tem vnesene v pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi navedenega sklepa so imeli predsednica in člani uprave v 5. točki IV. člena Pogodbe o zaposlitvi določeno, da so upravičeni do nagrade v denarju in v delnicah, ki jim pripada za izjemne delovne rezultate, pri čemer je višina nagrade odvisna od prispevka k poslovnim rezultatom zavarovalnice. Navedene določbe so usklajene z določbo 253. člena ZGD. Na podlagi navedenih določil so bili torej člani uprave v primeru uspešnega poslovanja družbe (izjemnih delovnih rezultatov) upravičeni do izplačila posebnih nagrad.

16. Iz poročila K. o razvoju zavarovalnice X v obdobju od 1991 do 2001 je razvidno, da je bilo poslovanje zavarovalnice v tem obdobju uspešno. Po letu 1995 se je padanje tržnega deleža upočasnilo kljub prihodu novih zavarovalnic na slovenski trg, realni obseg premij se je povečal, zavarovalno tehnične rezervacije so se realno večkrat povečale, družba je v vsem obdobju izkazovala dobiček. Oceno o uspešnem poslovanju zavarovalnice so potrdile tudi praktično vse v pravdi o tem zaslišane priče, tedanji člani NS, kot tudi predsednika uprave zavarovalnice X v poznejšem obdobju. Pravzaprav tudi tožeča stranka ni posebej zanikala, da je bilo poslovanje tožeče stranke v spornem obdobju uspešno, v končni fazi ga je ocenila kot povprečno uspešno. Tožena stranka pa ga nasprotno ocenjuje kot izjemno uspešno. Glede na besedilo sklepa št. 80, da se nagrade za izjemne delovne rezultate priznajo že za leto 1998, sodišče druge stopnje ocenjuje, da so predsednica in člani uprave upravičeni do nagrade za izjemne delovne rezultate, če so rezultati zavarovalnice primerljivi s tistimi, kakršne je ta dosegla v letu 1998. Po oceni izvedenega dokaznega postopka pritožbeno sodišče ocenjuje, da so poslovni rezultati zavarovalnice v letu 1999, 2000 in 2001 primerljivi s tistimi v letu 1998, zato bi tožeča stranka v vsakem primeru morala članom uprave izplačati nagrade za izjemne delovne rezultate. Zato bi bila škoda v tej zadevi podana samo, če bi se izkazalo, da dejansko izplačane nagrade po višini presegajo nagrade, ki bi bile izplačane, če bi o posameznih nagradah odločal NS po predpisanem postopku v skladu z merili iz pogodb o zaposlitvi in iz 253. člena ZGD. Škoda je tožeči stranki torej lahko nastala samo v primeru, če izplačane nagrade niso bile primerne (sorazmerne v smislu 253. člena ZGD), to je take, kot bi jih določil NS, če bi o njih s potrebno skrbnostjo sprejel ustrezen sklep. Sodišče ne more samo odmeriti primerne višine nagrade, temveč mora odgovoriti na vprašanje, kakšno nagrado bi v konkretnem primeru ob normalnem teku stvari določil (konkretni) nadzorni svet, če bi o njej odločal po predpisanem postopku v skladu s svojimi pristojnostmi in s sprejetimi načeli nagrajevanja. Upoštevati je treba, da vsebuje odločitev o nagradi, ki jo določi nadzorni svet, elemente poslovne odločitve, katere namen je doseganje čim boljših ekonomskih ciljev družbe. Sodišče zato ne more nadomestiti odločitve NS, vsebinsko lahko preveri le, ali ni nagrada v nasprotju z določbo 253. člena ZGD. To pomeni, da mora preveriti, ali ni prišlo do grobe strokovne napake, ker ravnanje izrazito odstopa od potrebne skrbnosti. Kontrolo sodišča je treba razlagati ozko, saj ni naloga sodišča, da opravlja nadzor nad delovanjem NS tako, da preveri ali je šlo za v danem trenutku najbolj poslovno smotrno odločitev. Odločitev NS je namreč tudi rezultat poslovne presoje. Gospodarski subjekti lahko iste ekonomske cilje zasledujejo na različne načine. Ni vloga sodišča, da presoja primernost njihovih poslovnih odločitev, presoja pa njihovo zakonitost. To v konkretnem primeru pomeni presojo, ali je šlo za ravnanje, drugačno kot v podobnih primerih oziroma za zlonamerno ravnanje, ki očitno odstopa od prakse v primerljivih situacijah.

17. Na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku pravilno zaključilo, da NS konkretnih sklepov ni sprejel predvsem zato, ker je stal na (napačnem) stališču, da lahko prepusti določitev konkretnih zneskov nagrad predsedniku NS in predsednici uprave. Člani nadzornega sveta, zaslišani kot priče, so skladno izpovedali, da je NS nagrade obravnaval na splošno in določil okvirne kriterije ter odobril njihov skupni obseg. Iz njihovih izpovedi je nadalje razvidno, da nad izplačilom konkretnih zneskov nagrad, ko so zanje izvedeli, niso bili presenečeni in da se je tovrstna praksa nadaljevala tudi potem, ko je bila imenovana nova uprava. Zato sodišče sklepa, da je bilo ravnanje toženih strank v skladu s pričakovanji članov NS. Sodišče zato ocenjuje, da tudi če bi NS sam formalno sprejemal sklepe o nagradah članov uprave, bi odobril prav take nagrade, kot sta jih priznala toženca. Taka določitev nagrade bi bila pravno veljavna, saj v spornem obdobju, razen določbe 253. člena ZGD ni bilo kogentnih predpisov glede nagrajevanja članov uprave. Na tem področju je prišlo do preciznejše ureditve s kogentnimi določbami šele v poznejšem obdobju, kar pa za ta primer ni več relevantno.

18. Tudi po stališču pravne teorije je glede na določbe ZGD za določanje prejemkov uprave pristojen in odgovoren NS. Ta mora celotne prejemke določiti „v ustreznem sorazmerju z nalogami članov uprave in s finančnim stanjem družbe.“ Oba pogoja morata biti torej kumulativno izpolnjena. S tem so zgolj fantazijski zneski izključeni, kar pomeni, da pravilo določa neko najvišjo dopustno mero prejemkov: ne več kot sorazmeren del, vedno lahko seveda manj. Odločilno vprašanje pa je, kaj pomeni „sorazmerno.“ Pojem „sorazmerno“ je pravni standard, zato njegova vsebina ni vnaprej določena, ker je odvisen od konkretnih okoliščin, nalog članov uprave in finančnega stanja družbe (povzeto po članku Nataše Samec, Pravna praksa – 2005, št. 24). Ker je pristojnost in odgovornost za določitev prejemkov uprave na strani nadzornega sveta, pravni standard sorazmernosti napolni NS, sodišče ima le kontrolno funkcijo v primeru ekstremnih odstopanj. Ni pa naloga sodišča, da nadomesti odločitev NS.

19. V obravnavanem primeru je NS presojo sorazmernosti prejemkov uprave glede na izpovedbe prič, članov NS, tiho opravil vsaj naknadno, saj po seznanitvi z izplačili nagrad ni ukrepal niti niso člani NS izražali presenečenja. Zato tudi sodišče ne more za nazaj posegati v avtonomne odločitve strank, saj ni dokazano, da je šlo za zlorabo. Pritožbeno sodišče se glede na navedeno pridružuje zaključkom prvostopnega sodišča, da je izplačane nagrade dopuščalo finančno stanje družbe, h kateremu so v veliki meri prispevali člani uprave s korektno opravljenimi delovnimi nalogami.

20. Pritožnica vztraja, da priče niso ustrezen dokaz za ugotavljanje uspešnosti poslovanja tožeče stranke, ampak bi to lahko bil zgolj izvedenec. Navedeni očitek glede na uzakonjeno načelo proste dokazne ocene ni utemeljen (8. člen ZPP).

21. Pritožnica navaja, da bi sodišče moralo imenovati izvedenca, s katerim bi lahko dokazala, da poslovni rezultati tožeče stranke niso bili izjemni v smislu sklepa št. 80, zato člani uprave niso upravičeni do nagrade zanje, saj poslovanje tožeče stranke v spornem obdobju ni bilo uspešnejše od ostalih let. Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, da glede na sklep št. 80 zadošča, da je poslovanje primerljivo z letom 1998, saj je NS že rezultate tega leta očitno ocenil kot izjemne, zato je določil upravičenje do nagrad že za to leto. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo poslovne oziroma delovne rezultate v letih 1999, 2000 in 2001 kot izjemne delovne rezultate, saj so primerljivi s tistimi iz leta 1998, saj so rezultati od začetkov 1991 – 2001 šli samo navzgor in je bil razvoj zavarovalnice X v tem obdobju izreden. Do te dokazne ocene privede poročilo K. o razvoju zavarovalnice X in izpovedbe prič, ki so praktično brez izjeme zelo pozitivno ocenile takratno finančno stanje družbe. V tej luči se pokaže, da dokaz z izvedencem ni bil potreben, saj je sodišče že na osnovi izvedenega dokaznega postopka lahko zaključilo, da nagrada članom uprave pripada glede na finančno stanje družbe, ki v smislu sklepa št. 80 predstavlja izjemne delovne rezultate, to je primerljive s tistimi iz leta 1998. 22. Pritožnica napada obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bil dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke zavrnjen, ker naj bi šlo za informativni dokaz. Kot je razvidno iz gornje obrazložitve, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, čeprav deloma iz drugih razlogov. Pritožnica sama navaja, da poslovanje tožeče stranke v spornem obdobju ni bilo uspešnejše od ostalih let, na kar kaže tudi delež obratovalnih stroškov v bruto premiji in kar potrjujejo tudi dokazila o obračunani vrednosti zavarovalnih premij, tržnem deležu zavarovalnic in drugih članic SZZ, dobička tožeče stranke v letih 1994 – 2008, izplačila plač in nagrad članom uprave ter druga obširna dokumentacija. Vendar kot že rečeno, za izplačilo nagrad zadostujejo že delovni rezultati, primerljivi z letom 1998. Tej oceni rezultatov pa pritožnica z navedbami, da poslovanje tožeče stranke v spornem obdobju ni bilo uspešnejše od ostalih let, pravzaprav smiselno pritrjuje. S postavitvijo izvedenca je pritožnica želela dokazati, kakšno je bilo finančno stanje družbe v spornem obdobju v primerjavi s preteklim in prihodnjim obdobjem, vendar omenjeni dokaz tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bil več potreben, ker je bilo dejansko stanje že na osnovi izvedenih dokazov dovolj razjasnjeno. Če namreč sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati. S tem sodišče zasleduje realizacijo načela ekonomičnosti.

23. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Pri dokazni oceni je treba uporabiti življenjske izkušnje, splošno znana pravila določene stroke, ki zbrane informacije o dejstvih povežejo v dejanske ugotovitve o resničnosti oziroma neresničnosti zatrjevanih pravno pomembnih dejstev. Pri vsaki normativni konkretizaciji pravnega standarda je potrebno določeno izkustveno poznavanje vedenj in ravnanj, ki so se izoblikovala kot tipična za določeno družbeno okolje. Kadar njihovo poznavanje presega splošno razgledanost, si sodnik pomaga z izvedencem. Kljub temu pa ostaja izvedenec le sodnikov pomočnik. Tudi če izvedenec sodniku posreduje pravila stroke, ki so pravnega značaja, sodnik na podlagi teh pravil oblikuje konkretno vsebino pravnega standarda. Izvedenec posreduje sodišču informacije, pomembne za dokazno oceno, kot tudi podatke, na podlagi katerih sodnik oblikuje pravno normo za konkreten primer (normativna konkretizacija pravnih standardov). V konkretnem primeru pritožnica vztraja, da je bil dokaz z izvedencem potreben za ugotovitev finančnega stanja družbe. Pritožbeno sodišče nasprotno ocenjuje, da za oceno finančnih rezultatov za potrebe te pravde zadostuje že splošna izobrazba in splošne izkušnje ter je za ugotovitev, ali so bili finančni rezultati v letih 1999, 2000 in 2001 primerljivi z letom 1998, zadoščala že splošna razgledanost in zahteva za postavitev izvedenca ni utemeljena. V kolikor pa pritožnica poskuša dokazati s pomočjo izvedenstva, kakšne bi bile primerne nagrade za izjemne delovne rezultate, je treba pojasniti, da to vprašanje presega pristojnosti izvedenca v pravdnem postopku. S tega vidika se pokaže, da sodišče z zavrnitvijo dokaza z izvedencem ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

24. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da se sodišče ni opredelilo do v spis priloženih dokazil v zvezi z uspešnostjo tožeče stranke v letih od 1994 – 2009 in glede izplačil plač in nagrad članom uprave v istem obdobju, pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče o tem opredelilo posredno v kontekstu celotne obrazložitve. Podatki sami namreč niso bili sporni med strankama, odločilna pa je njihova ocena. Ker tudi pritožnica smiselno priznava, da so rezultati v letih 1999 – 2001 primerljivi s tistimi iz leta 1998, navedeni podatki o uspešnosti tožeče stranke v letih 1994 – 2009 ne morejo doprinesti k drugačni odločitvi sodišča. 25. Pritožnica izpodbija stališče, da nagrade v spornem obdobju utemeljuje vseh zadnjih 10 let poslovnih rezultatov (1991 do 2001) tožeče stranke, ki je bilo uspešno zaradi prispevka članov uprave, ker naj bi bilo upoštevno le vsako leto posebej. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se lahko pri odmeri nagrade upoštevajo tudi srednjeročni in dolgoročni kazalci.

26. Pritožnica v točki 3 pritožbe očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi prvostopno sodišče navedlo, da je vprašanje skladnosti nagrad pravno vprašanje, kasneje pa je navedlo tudi, da o primernosti nagrad članom uprave ni pristojno odločati, s čimer naj bi obrazložitev nasprotovala sama sebi. Vendar je nasprotje zgolj navidezno, saj se sodbo kljub nekoliko nespretni ubeseditvi da preizkusiti. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, je vprašanje primernosti oziroma sorazmernosti nagrade v smislu 253. člena ZGD pravni standard, torej pravno vprašanje, ki ga je treba glede na konkretne okoliščine napolniti v vsakem primeru posebej, vendar je v prvi vrsti sad poslovne odločitev NS, pri kateri ima sodišče le kontrolno funkcijo v smislu grobe napake oziroma zlonamernega odstopanja od pričakovanega ravnanja. Očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, če sodba ne omogoča preizkusa, do česar pa v tem primeru ni prišlo. Bistvena kršitev iz 14. točke predstavlja kršitev, ki se nanaša na odločilne razloge sodbe oziroma odločilna dejstva (nasprotje med temi dejstvi), ne pa na napake, pomanjkljivosti oziroma nasprotja, ki sama po sebi ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe v celoti. Pritožbene navedbe, da obrazložitev nasprotuje sama sebi, zato niso utemeljene.

27. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje storilo relativno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z določbo 227. člena ZPP. Navedeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v končni fazi prišlo do zaključka, da tožeča stranka dokumentacije o izračunih konkretnih nagrad in magnetogramov sej nadzornega sveta zaradi poteka časa nima več. Predvsem pa tudi če bi do relativne kršitve določb postopka prišlo, te ne bi mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da je protipravnost v ravnanju tožencev podana, ker formalni sklepi NS niso bili sprejeti, da pa izplačane nagrade niso bile v nasprotju s pričakovanji NS, kar je odločilno za ugotovitve o (ne)obstoju oziroma višini škode.

28. Pritožnica navaja, da je podana bistvena kršitev določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopno sodišče povzema vsebino študije K., kot bi ta obravnavala obdobje od leta 1999 – 2001, v resnici pa obravnava obdobje od leta 1991 – 2001. Po oceni pritožbenega sodišča protispisnost ni podana, saj krajše obdobje vključuje tudi daljše obdobje. Sodišče pa se je pri dokazni oceni oprlo tudi na preostale že navedene dokaze, ne pa zgolj na študijo K. 29. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 362. člena ZPP, saj je prvostopno sodišče dopolnilo dokazni postopek in obravnavalo sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu (I Cpg 108/2007).

30. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotili drugostopnega sodišča dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem dodatnih prič. In ker so prav vse priče, ki so bile zaslišane o uspešnosti poslovanja zavarovalnice X, le-to potrdile in ker tudi listinski dokazi v spisu potrjujejo, da je bila uspešnost v spornem obdobju primerljiva s tisto v letu 1998, ki jo je NS ocenil kot „izjemne delovne rezultate,“ sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno prvostopnega sodišča. Dvoma v dokazno oceno prvostopnega sodišča ne more vzbuditi niti pritožbena navedba, da je drugostopno sodišče že zavzelo stališče, da pregled razvoja tožeče stranke v letu 1991 – 2001 revizijske hiše K. in v prvotnem postopku zaslišane priče ne zadoščajo in je v prvotni prvostopni sodbi zavzeto stališče preuranjeno. Tudi dopolnjeni dokazni postopek namreč ni dal drugačnih rezultatov.

31. Ne drži pritožbeni očitek, da nadzorni svet sploh ni razpravljal o kriterijih niti se neformalno seznanil z nagradami, ker naj bi se izpovedbe prič L., D. in F. nanašale le na stimulativni del plače, ne pa tudi na nagrade, kriterije in izračune, ki so predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se izpovedbe navedenih prič nanašajo na prav vse nagrade, torej tudi na nagrade za izjemne delovne rezultate. Iz konteksta celotne obrazložitve je razvidno, da se je prvostopno sodišče tako pravilno opredelilo glede izpovedbe prič, zato v zvezi s tem ni podana niti bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni glede tega napačno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbene navedbe nimajo opore v izvedenih dokazih.

32. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je določbe 253. člena ZGD treba razumeti kot vodilo za ravnanje nadzornikov oziroma nadzornega sveta, pri čemer je aplikacija prepuščena njihovi prosti poslovni presoji. Zato ni naloga sodišča, da preverja, ali je nadzorni svet oziroma njegov predsednik iskal vzročno zvezo med ravnanjem posameznega člana uprave in konkretnim delom povečanja dobička, zato tudi ni primerno, da bi tako vzročno zvezo iskalo sodišče. Do odškodninske odgovornosti tako lahko privedejo samo najbolj grobe kršitve načel iz 253. člena ZGD (npr. če se je poslovanje družbe v posameznem letu bistveno poslabšalo ali družba ob zadolženosti ali negativnih rezultatih izplačuje visoke nagrade). Če pa so nagrade izplačane zaradi doseženega dobička, je sestavni del poslovne presoje, kakšna naj bo njihova višina. V tej zadevi se je NS (vsaj naknadno) seznanil z izplačili nagrad in na višino nagrad ni imel pripomb. Takšno oceno potrjujejo praktično vse zaslišane priče, tako nadzorniki kot člani uprave. Zato tudi sodišče ne more za nazaj posegati v avtonomne poslovne odločitve. Da bi šlo za zlonamerno prekoračitev pooblastil ni dokazano, pač pa gre zgolj za napačno tolmačenje pristojnosti predsednika in članov nadzornega sveta ter predsednice uprave. Čeprav je dokazana premajhna skrbnost oziroma malomarnost toženih strank, pa je treba upoštevati, da prenos pooblastil ni bil popoln, saj je nadzorni svet odobril skupni znesek nagrad in določil (čeprav pavšalna) merila za njihovo razdelitev. Po seznanitvi s konkretnimi zneski izplačil jim očitno ni nasprotoval. Tožeča stranka tekom postopka tudi ni osredotočeno (s konkretnimi navedbami) prerekala navedb tožene stranke, da je znesek nagrad dosegal največ 5 % vseh obratovalnih stroškov in od tega največ 1/3 tega zneska za upravo, 2/3 pa za ostale zaposlene, pri čemer se je uporabil za nagrade največ 1 % zneska zavarovalnih premij, 1 % od prihodkov in naložb ter 1 promil od čistih dohodkov od zavarovalno-tehničnih rezervacij. Kljub temu, da sta toženi stranki ravnali malomarno, ni dokazano, da bi šlo za namerno prekoračitev pooblastil in zlorabo, saj je iz ravnanja NS očitno, da so s takim ravnanjem soglašali tudi drugi organi zavarovalnice X, takšen način pa je obveljal tudi po zamenjavi uprave (prim. izpoved priče T.), po vsej verjetnosti do zakonske omejitve tega področja (Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti RS in samoupravnih lokalnih skupnostih, ZPPOGD). Sledila je ponovna deregulacija tega področja (prim. Zakon o slovenskem državnem holdingu (ZSDH-1), kar pa za ta primer ni več pomembno, saj mora sodišče odločati po zakonski ureditvi, obstoječi v času zatrjevanega škodnega dogodka. Glede na navedeno ni dokazan obstoj niti višina škode niti vzročna zveza med ravnanjem toženih strank in očitano škodo, saj je mogoče upravičeno domnevati, da bi bile enake nagrade izplačane tudi v primeru, če bi jih formalno potrjeval nadzorni svet. Zato odškodninska odgovornost toženih strank ni podana.

33. Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP je sodišče druge stopnje presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Pritožbenemu sodišču se ni bilo treba opredeljevati glede pritožbenih navedb, ki ne morejo relevantno vplivati na odločitev, npr. glede skupščine tožeče stranke, glede revizijskega poročila revizijske družbe C., spremembe sodnika in ostalih.

34. Pritožbeni očitek glede nerazumno visokih stroškov postopka ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške toženih strank odmerilo na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP, Zakona o sodnih taksah, Odvetniške tarife in Zakona o davku na dodano vrednost, po specificiranem stroškovniku, ki je v spisu. Tožeča stranka konkretnih pripomb na posamezne postavke ni imela, pavšalnih očitkov pa ni mogoče upoštevati.

35. Pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

36. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi. Zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.